Jedro

Zagovornikovi dvomi v pravilnost in logičnost zaključkov v izpodbijanih sodbah pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč oziroma uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo spoznalo B.M. in S.R. za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Obsojenemu B.M. je izreklo kazen eno leto zapora, obsojenemu S.R. pa kazen sedem mesecev zapora. V plačilo jima je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.5.2003 pritožbi zagovornika obsojenega S.R. ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji ter v odločbi o stroških postopka tako, da je temu obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora ter preizkusno dobo dve leti in ga na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je pritožbo obsojenega B.M. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu M.B. je naložilo plačilo 60.000,00 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so dne 1.10.2003 vložili zagovorniki obsojenega B.M. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP ter vrhovnemu sodišču predlagali, da izpodbijano odločbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj ne uveljavlja razloga kršitve določb kazenskega postopka, pač pa le razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po navedbah zagovornikov v zahtevi kršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, da v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o komunikaciji med soobdolžencem po mobilnih telefonih, s čimer je kršilo tudi načelo in dubio pro reo, višje sodišče pa je navedeno kršitev "saniralo" s tem, da je zaključilo, da izpisek klicnih številk (dokaz, katerega izvedbo je zahtevala obramba v pritožbi) glede na dejstvo, da je obdolženi M. s prtljago pribežnikov vozil pred obdolženim R., ne bi vplival na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstvo, da je obdolženec imel v avtomobilu prtljago tujcev po navedbah zagovornika nikakor ne potrjuje okoliščin glede komunikacije med soobdolžencema, kot to za samoumevno šteje sodišče. Izpisek klicnih številk bi seveda v celoti vplival na ugotovljeno dejansko stanje - očitno v tem primeru zatrjevano komuniciranje med obdolžencema - saj bi se izkazalo, da tega ni bilo, zaradi česar pa bi sodišče seveda težje argumentiralo zaključek o storitvi kaznivega dejanja v sostorilstvu.

Očitana kršitev določb ZKP ni podana. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi stranke niso predlagale izvedbe novih dokazov) v sodbi, s katero je spoznalo oba obsojenca za kriva, jasno navedlo, katera so tista dejstva in dokazi, na podlagi katerih je štelo, da je dejanje obsojencu v celoti dokazano. Tak zaključek pa je sprejelo tudi višje sodišče, ki je v svoji odločbi glede na pritožbene navedbe zagovornika pojasnilo, da na ugotovljeno dejansko stanje ne bi imela nikakršnega vpliva pribava izpiska klicnih številk oziroma je štelo, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more biti uspešen.

Obe odločbi imata torej razloge o odločilnih dejstvih, zagovornikovi dvomi v pravilnost in logičnost teh zaključkov pa pomenijo le njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč oziroma uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker tako v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona niso podane, zahteva pa je deloma vložena, kot to izhaja iz obrazložitve, iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je vrhovno sodišče na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere (3. odstavek 92. člena ZKP).