Jedro

V konkretnem primeru, ko tožnica na podlagi kreditne pogodbe zahteva plačilo terjatve od toženca, ki je pogodbo podpisal kot porok in plačnik ter v spis predloži podpisano pogodbo ter poroštveno izjavo, toženec pa nasprotuje svoji zavezi z zatrjevanjem, da so podpisi na listinah ponarejeni, je na tožencu dokazno breme, da ovrže pristnost podpisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, opr. št. VL 118147/2014 z dne 11. 9. 2014, v I. in III. odstavku izreka, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 25.766,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR (I. točka izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 697,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo toženi stranki (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga razveljavitev, podredno spremembo izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je tožeča stranka (tožnica) s predložitvijo listin (in sicer kreditne pogodbe, poroštvene izjave, prošnje za spremembo obrestne mere pri odplačilu kredita in dogovorom o plačilu dolga v prilogah A18 do A21), ki naj bi jih podpisal toženec, zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Dokazno breme, da je toženec podpisal (kreditno) pogodbo, je (bilo) na tožnici. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni mogoče potrditi, da je predložene listine podpisal toženec. Takšna ugotovitev izvedenca po mnenju pritožnika ne more povzročiti prevalitve dokaznega bremena s tožnice na toženca. Tožnica je imela na voljo tudi druge dokaze, s katerimi bi lahko izkazala resničnost svojih navedb (npr. zaslišanje predstavnika kreditojemalca, pred katerim naj bi se podpisovala pogodba), pa jih ni predlagala. V zvezi z njegovimi osebnimi podatki na pogodbi, zaradi česar je sodišče podvomilo v verodostojnost pritožnikove izpovedi, da kreditojemalca J. B. pozna le na videz, pritožnik navaja, da je direktor družbe G. d.o.o., ki je imela s tožnico sklenjenih več pogodb, tako da je slednja razpolagala z vsemi njegovimi podatki. Pojasnjuje še, da ni izjavil, da je ugovor2 podpisal odvetnik v njegovem imenu, kar ni praksa odvetnikov in kar naj bi po prepričanju sodišča kazalo na nekredibilnost toženčevih navedb, pač pa je želel pojasniti, da ga je napisal njegov sin, ki je pravnik.

3. Na vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 215. člena ZPP sodišče o obstoju dejstev sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Sodišče mora torej najprej izvedene dokaze oceniti v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, če pa se ne more zanesljivo opredeliti za dokazanost ali nedokazanost kakšnega dejstva, uporabi pravila o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Tožnik torej nosi dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, toženec pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore. V konkretnem primeru, ko tožnica na podlagi kreditne pogodbe zahteva plačilo terjatve od toženca, ki je pogodbo podpisal kot porok in plačnik ter v spis predloži podpisano pogodbo ter poroštveno izjavo, toženec pa nasprotuje svoji zavezi z zatrjevanjem, da so podpisi na listinah ponarejeni, je na tožencu dokazno breme, da ovrže pristnost podpisa.3 Vendar pa to pravilo ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme, ko se v danih okoliščinah dokazno breme glede zatrjevane pristnosti podpisa lahko prevali na tožnika, ki pristnost podpisa zatrjuje.

6. Ker je bilo med pravdnima strankama sporno, ali so podpisi na navedenih listinah toženčevi, je sodišče izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca grafologa, ki pa ni mogel niti potrditi niti ovreči predpostavke, da je sporne listine in primerjalne rokopise/podpise podpisala oziroma napisala ista oseba. Pritožba meni, da bi na podlagi ugotovitve izvedenca, da obstaja zgolj možnost, da je toženec podpisal sporne listine, in v enaki meri tudi možnost, da jih ni podpisal, sodišče moralo ugotoviti, da tožnica ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, zato ni moglo priti do prevalitve dokaznega bremena na toženca, vendar to ne drži. Pritožnik poleg tega spregleda, da je sodišče prve stopnje poleg dokaza z izvedencem, ki ni bil uspešen, izvedlo tudi druge dokaze (zaslišalo toženca in vpogledalo v listine, ki jih je predložila tožnica) in na podlagi celostne dokazne ocene, ki jo sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno, napravilo zaključek, da je tožnica uspela dokazati, da je toženec prevzel poroštveno obveznost kot solidarni porok.

7. Sodišče je vpogledalo v izpis knjižnega prometa za kredit B. J. (priloga A17), iz katerega izhaja, da je toženec tožnici mesečno poravnaval zneske po 2.000,00 EUR4, kot je bilo dogovorjeno v dogovoru o plačilu dolga z dne 1. 2. 2012 (priloga A18), v katerem sta tožnica in toženec tudi ugotovila, da je toženec kot porok od 8. 11. 2010 do 30. 1. 2012 že poravnal 24.000,00 EUR. Z zaslišanjem toženca je ugotovilo, da se je vrsta toženčevih trditev izkazala za neresnične: da do začetka tega postopka za obstoj kreditne pogodbe sploh ni vedel, da ni prejel opominov oziroma računov za plačilo vtoževanega zneska, saj je tožnica predložila opomine na plačilo obveznosti s priloženimi kopijami povratnic (priloge A6, A8, A10), ki dokazujejo, da je toženec pisanja prejel (poleg tega so te navedbe izpodbite z zgoraj ugotovljenimi plačili), in da kreditojemalca J. B. pozna le na videz. Ob tako izkazani neverodostojnosti toženca, upoštevajoč, da je toženec glede podpisa prošnje za spremembo obrestne mere pri odplačilu kredita (priloga A19) izpovedal, da ta podpis ni njegov, da pa je imel kot direktor družbe G. d.o.o. veliko uslužbencev, ki so v njegovem imenu tudi podpisovali kake listine, pri čemer se ni spomnil, da bi uslužbencem taka navodila dal, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnica uspela dokazati, da je toženec kot solidarni porok podpisal kreditno pogodbo, poroštveno izjavo, prošnjo za spremembo obrestne mere pri odplačilu kredita in dogovor o plačilu kredita ter s tem prevzel poroštveno jamstvo.

8. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da toženec trditve, da bi banka zlorabila njegove osebne podatke in njegov podpis, ni izkazal. Zgolj zatrjevano dejstvo, da je imel toženec kot direktor družbe G. d.o.o. s tožnico sklenjenih več pogodb, namreč tega ne dokazuje. Tudi sicer tožencu ni uspelo dokazno breme, da ni prevzel poroštvene obveznosti, banka pa je svoje trditve dokazala, zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev niti ni storilo kršitev določb postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je to narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Ugovor zoper sklep o izvršbi. 3 Sodba VSRS III Ips 23/2013, II Ips 226/2009, sklep VSL II Cp 3754/2009, sodba VSL II Cp 2524/2016. 4 Iz izpisa so razvidna mesečna plačila v obdobju od 28. 5. 2013 do 28. 3. 2014, ko je bilo izvedeno zadnje plačilo s strani toženca.