Jedro

3. odst. 188. čl. ZPP določa, da če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka. Vendar pa je treba upoštevati, da je bil v obravnavanem primeru postopek začet na temelju predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in posledično izdanega sklepa o izvršbi, ki ga je izvršilno sodišče glede na vloženi ugovor nasprotne stranke, razveljavilo v dovolitvenem delu in stvar spravilo v pravdo. V slednji pa se nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 62. čl. ZIZ) in v primeru umika tožbe, sodišče razveljavi plačilni nalog (1. odst. 441. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: „I.) Zaradi umika tožbe za znesek 1.575,73 EUR se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 1 glede tega zneska razveljavi in se predmetni postopek v tem delu ustavi.“ Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka).

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje: I.) umik tožbe za znesek 1.575,73 EUR vzelo na znanje in predmetni postopek v tem delu ustavilo; II.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 1 vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.151,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 880,27 EUR od 24.10.2010 do plačila; od zneska 710,89 EUR od 30.11.2010 do plačila; od zneska 4.830,33 EUR od 30.12.2010 od 30.12.2010 do 17.3.2011 in od zneska 3.254,60 EUR od 18.2.2011 do plačila; od zneska 96,00 EUR od 30.12.2010 do plačila; od zneska 209,51 EUR od 30.12.2010 do plačila; III.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 911,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je v 1. točki izreka sodišče postopek ustavilo za znesek 1.575,73 EUR. Kot je razvidno iz 4. točke obrazložitve, je sodišče izjavo tožeče stranke, da je bila za ta znesek izvedena medsebojna kompenzacija, smiselno štelo kot umik tožbe. Tožena stranka meni, da je to izjavo sodišče napačno štelo kot izjavo za umik tožbe, saj bi taka izjava kot izraz procesne dispozicije, morala biti izrecna in nedvoumna, z umikom pa bi morala soglašati tudi tožena stranka. Izjave pravdnih strank v zvezi z medsebojno kompenzacijo tako niso nič drugega kot navedbe o relevantnih dejstvih, sodišče pa bi jih moralo upoštevati tako, da bi o zahtevku v tem delu odločilo meritorno z učnikom razsojene zadeve in zahtevek v tem delu zavrnilo. V vsakem primeru pa bi moralo v tem delu sklep o izvršbi z dne 20.1.2011 razveljaviti, vendar tega ni storilo. Od navedenega zneska je sodišče v 2. točki odmerilo obresti od 30.12.2010 do 17.2.2011, kar je v nasprotju s 1. točko izreka, saj obresti kot akcesorna terjatev delijo usodo glavne terjatve. Odločitev, da je od 1.575,73 EUR tožena stranka dolžna plačati obresti za prej navedeno obdobje pa tudi ni obrazložena. Tudi sicer je obrazložitev pomanjkljiva tudi v preostalem delu. Sodišče ni navedlo vseh razlogov oz. pravno relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala njegovo odločitev; ugotovilo je, da sta stranki sklenili pogodbo, ki je podlaga za terjatev tožeče stranke, vendar pa ni konkretno navedlo, kdaj in kakšno ceno bi morala za to plačati tožena stranka, zato sodba glede zapadlosti in višine nima razlogov. Pri tem se sodišče ne more sklicevati le na to, da tožena stranka višini (ali zapadlosti) ni ugovarjala. Vendar pa mora biti v sodbi konkretno navedeno, kdaj je posamezna terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo (če sploh) in v kakšni višini, da je sodbo moč preizkusiti. Prav tako sodba ne navaja predpisov, na katere je oprta. Odločitev pa je napačna tudi v stroškovnem delu. Sodišče sklepa o izvršbi z dne 20.1.2011 v stroškovnem delu ni razveljavilo. Kljub temu je v 3. točki stroške, ki so že bili odmerjeni v sklepu o izvršbi, štelo kot stroške pravdnega postopka in jih ponovno prisodilo tožeči stranki. Tudi sicer pa je višino pravdnih stroškov odmerilo napačno. Tožeči stranki ne pripadajo stroški sodne takse za pritožbo v znesku 100,00 EUR, saj s to pritožbo očitno ni uspela. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se v nagrado za postopek po tar.št. 3100 všteva tudi prej odmerjena nagrada po tar.št. 3460 in je zato v tem delu odmerilo previsoke stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe (pravilno gre v tem delu za sklep) ugotovilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo za znesek 1.575,73 EUR. V obrazložitvi tega dela odločitve (4. točka) je res navedlo, da je izjavo tožeče stranke o sklenjeni medsebojni kompenzaciji za navedeni znesek, smiselno štelo kot umik tožbe v navedeni višini. Vendar pa iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 21.11.2011 jasno izhaja, da je za navedeni znesek tožeča stranka „zmanjšala svojo terjatev do tožene stranke po računu z dne 30.10.2010, v preostanku pa vztraja pri plačilu po navedeni fakturi“. Tega zapisa pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je tožeča stranka v tem delu umaknila tožbo. Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožena stranka nasprotovala umiku, v pritožbi pa ne trdi, da bi svoje nasprotovanje izrazila kasneje, v roku 15 dni, zaradi česar se šteje, da je privolila v umik (2. odst. 188. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V zvezi s tem je pritožba utemeljena le v toliko, kolikor opozarja, da je sodišče prve stopnje (le) ustavilo postopek, ni pa v tem delu razveljavilo sklepa o izvršbi. Res je, da 3. odst. 188. čl. ZPP določa, da če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka. Vendar pa je treba upoštevati, da je bil v obravnavanem primeru postopek začet na temelju predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in posledično izdanega sklepa o izvršbi, ki ga je izvršilno sodišče glede na vloženi ugovor nasprotne stranke, razveljavilo v dovolitvenem delu in stvar spravilo v pravdo. V slednji pa se nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ) in v primeru umika tožbe, sodišče razveljavi plačilni nalog (1. odst. 441. čl. ZPP). Glede na to je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker v delu, za katerega je bila tožba umaknjena, ni tudi razveljavilo sklepa o izvršbi. Ker gre v tem delu za kršitev postopka, ki jo glede na njeno naravo lahko odpravi že pritožbeno sodišče (1. odst. 354. čl. ZPP), je v tem delu izpodbijano odločitev dopolnilo tako, da je v I. tč. izreka razveljavilo sklep o izvršbi za znesek 1.575,73 EUR.

Ker je tožeča stranka umaknila tožbo le za znesek 1.575,73 EUR, v preostanku pa je vztrajala pri plačilu po fakturi, na katero se ta znesek nanaša, že iz predloga za izvršbo pa je razvidno, da je po tej fakturi uveljavljala (poleg glavnice) tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 30.12.2010 dalje, je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje neupravičeno v II. točki izreka odmerilo obresti od 30.12.2010 do 17.2.2011 (datum kompenzacije).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva tudi v preostalem delu. Sodišče prve stopnje je v sprejemljivi meri navedlo, da sta pravdni stranki v letu 2008 sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala opravljati za toženo stranko dela z mehanizacijo – stroji in vozili in da predložene listine (prevoznice) potrjujejo, da je tožeča stranka dela opravila. Cene storitev in datumi zapadlosti v plačilo so razvidni iz faktur, ki jih je sodišče prve stopnje natančno povzelo, za toženo stranko pa v postopku na prvi stopnji niti niso bili sporni, zato od sodišča prve stopnje niso terjali kakšne dodatne argumentacije. ZPP v 4. odst. 324. čl. določa, da navede sodišče v obrazložitvi sodbe med drugim tudi predpise, na katere je oprlo sodbo, v obravnavanem primeru pa jih ni navedlo, čeprav so vsa dejstva, ki jih je ugotovilo, omogočala zaključek, da je šlo za podjemno pogodbo po 619. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ). Vendar pa pritožnica ne trdi, da je izostanek navedbe predpisa s strani sodišča prve stopnje kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Drži pritožbena ugotovitev, da sodišče prve stopnje sklepa o izvršbi v stroškovnem delu ni razveljavilo, vendar pa ga ni niti vzdržalo v veljavi, tako da odločitev v tem delu ni v škodo tožene stranke. Utemeljena pa ni pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v III. točki izreka stroške, ki so bili že odmerjeni v sklepu o izvršbi, štelo kot pravdne stroške in jih ponovno prisodilo tožeči stranki. Kot izhaja iz spisa, je sodišče za podlago odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov upoštevalo stroškovnik tožeče stranke z dne 22.12.2011. Iz njega pa ni razvidno, da bi v okviru pravdnih stroškov priznalo tudi izvršilne stroške. Glede na to tožena stranka neupravičeno problematizira vprašanje vštevanja nagrade za izvršilni postopek v nagrado za pravdni postopek. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov glede na delni uspeh vsake od strank v tej pravdi, je v tem okviru tožeči stranki utemeljeno priznalo tudi stroške sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 6.5.2011. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v manjšem delu. Zato je pritožbeno sodišče glede na 2. odst. 154. čl. ZPP sklenilo, da nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.