Jedro

Aktivno legitimiran za vložitev izpodbojne tožbe je (poleg upnika stečajnega dolžnika) stečajni dolžnik, ki ga zastopa stečajni upravitelj, in ne stečajni upravitelj. Institut cesije ni istoveten institutu mandata.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika (tožeča stranka) - sklenitev cesijske pogodbe dne 31.7.1990 z upnikom (toženo stranko) - brez pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke, je sodišče druge stopnje zavnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga tožena stranka revizijskemu sodišču, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Čeprav navaja tožena stranka v reviziji, da uveljavlja vse revizijske razloge, obrazloži samo, v čem sta po njenem mnenju sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Vprašanje aktivne legitimacije, katero tožena stranka tožeči stranki v tem sporu zanika, je namreč materialnopravno vprašanje, to pa je tudi vprašanje, ali je treba za rešitev tega spora uporabiti 770. člen ZOR, kot to meni tožena stranka. V čem naj bi po njenem mnenju sodišči prve oziroma druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka pa ne pove.

S področja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti samo, če je morda tekom postopka prišlo do kršitev, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vse ostale kršitve določb pravdnega postopka, ki so po 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP revizijski razlog, mora vlagatelj revizije izrecno in opredeljeno navesti, če želi, da revizijsko sodišče preizkusi, ali je tekom postopka res prišlo do njih (386. člen ZPP). Tožena stranka pa tega ni storila.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89; v nadaljevanju ZPPSL), določa v 1. odstavku 112. člena, da ima stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika pravico izpodbijati pravna dejanja, ki jih je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka. S sklicevanjem na to zakonsko določbo pa tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev izpodbojne tožbe ampak, da je to lahko samo njen stečajni upravitelj. Z dnem začetka stečajnega postopka so vse pravice poslovodnega ogana, zastopnika in organov upravljanja stečajnega dolžnika prešle na stečajnega upravitelja (92. člen ZPPSL). On je tudi tisti, ki vodi posle in zastopa stečajnega dolžnika (2. odstavek 60. člena ZPPSL). Zato v postopku izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju ne nastopa kot samostojen procesni subjekt, ampak kot zastopnik stečajnega dolžnika. To sledi že iz samega 1. odstavka 112. člena ZPPSL, po katerem izpodbija pravna dejanja v imenu dolžnika (ne v svojem imenu), še zlasti pa iz 2. odstavka 116. člena ZPPSL, iz katerega očitno izhaja, da je v izpodbojni pravdi takrat, kadar ne nastopa kot tožnik kateri od upnikov, tožnik stečajni dolžnik in ne stečajni upravitelj. Takšna razlaga je tudi edino logična glede na to, da se na podlagi uspelega izpodbijanja poveča dolžnikovo premoženje, namenjeno za poplačilo upnikov, ki se je z dnem začetka stečajnega postopka preoblikovalo v stečajno maso (95. člen ZPPSL), ne pa kakšno drugo premoženje.

Ne glede na to, kako bi bilo treba razlagati 770. člen ZOR v primerih, ko so izpolnjene predpostavke za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju, omenjenega zakonskega določila v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Drugačno stališče tožene stranke, ki je izraženo v reviziji, je pravno zmotno. Pravdni stranki sta namreč sklenili cesijsko pogodbo in ne mandatne. Institut cesije pa tudi takrat ni istoveten institutu mandata, kadar gre za cesijo v izterjavo iz 2. odstavka 444. člena ZOR. Tudi v tem primeru preide cedirana terjatev na cesionarja in jo ta izterjuje v svojem imenu in za svoj račun (opravlja svoj posel), medtem ko bi, če bi šlo za mandat za izterjavo terjatve, ostala terjatev mandantova in bi jo mandatar vedno izterjeval za mandantov račun (opravljal bi tuj posel), vendar lahko v svojem imenu (indirektno zastopanje) ali pa v imenu mandanta (direktno zastopanje).

Z revizijo uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava torej ni. Zato in ker je materialno pravo tudi sicer pravilno uporabljeno, kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pa tudi ni (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.