Jedro

Ker je bil postopek, v katerem naj bi bila kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, končan, kršenja te pravice ni več in ga zato tudi ni mogoče preprečevati. Zato se v takem primeru tožba zavrže. Odškodnino za škodo, ki je stranki zaradi zatrjevane kršitve nastala, pa ta lahko uveljavlja v skladu s 26. členom URS v pravdi. V obravnavanem primeru je tožena stranka Okrožno sodišče v Ljubljani in ne Republika Slovenija. Po 3. odstavki 18. člena ZUS je namreč v upravnem sporu toženec državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalnih skupnosti, katerega akt se izpodbija. V tem primeru ne gre za izpodbijanje akta temveč za presojo nezakonitosti dejanja (3. odstavek 1. člena ZUS), vendar se tudi v takem upravnem sporu glede na določbo 3. odstavka 3. člena ZUS uporabljajo določbe ZUS, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, kolikor z ZUS ni določeno drugače. Za primer, kot je obravnavani, pa ZUS nima posebnih določb glede tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, številka 50/97, 70/00, 92/05-odl.US in 45/06-odl. US) zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je uveljavljal varstvo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku (1. točka izreka) in ga v 2. točki izreka oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS številka 24/04).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče navedlo, da je bilo treba tožbo zavreči, ker je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi, v zvezi s katero je tožnik zahteval varstvo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, že odločilo in zato ni več podlage za odločanje upravnega sodišča o kršitvi te ustavne pravice. Ker je zahtevek o odškodnini v zvezi s kršitvijo ustavne pravice adhezijski zahtevek, o njem samostojno ni mogoče odločati v upravnem sporu, zato je skupaj s tožbo zavrnjen tudi ta zahtevek. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, da kot tožena stranka v tem primeru ne more nastopati Republika Slovenija, temveč je lahko tožena stranka le Okrožno sodišče v Ljubljani (3. odstavek 1. člena v zvezi s 3. odstavkom 18. člena ZUS).

Zoper prvostopni sklep se pritožuje tožnik zaradi kršitev določb ZUS, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Kršitev postopka v upravnem postopku je podana s tem, ker prvostopno sodišče kljub izrecnemu zahtevku tožnika ni opravilo glavne obravnave. Tožnik je kot toženo stranko navedel Republiko Slovenijo zato, ker mora ona poskrbeti, da vsa sodišča v državi poslujejo brez nepotrebnega odlašanja. Republika Slovenija je vedno tožena stranka tudi pred Mednarodnim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu, in nikoli ne ugovarja pasivni legitimaciji. Zato je napačno stališče prvostopnega sodišča, da ni tožena prava stranka. S tem je bilo kršeno materialno pravo in ZUS. Nepravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da dejanja, ki ga tožnik uveljavlja s tožbo, ni več, ker je že izdana prvostopna sodba, zadeva pa je skupaj s pritožbo odstopljena v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani. Takšna odločitev pomeni, da je prvostopno sodišče tožniku odreklo sodno varstvo. Od 18.4.2005, ko je vložil tožbo, ni storilo ničesar, temveč je počakalo na odločitev v kazenski zadevi. Na ta način je tudi samo zagrešilo kršitev njegove pravice do sojenja v razumnem roku. Tožbo zaradi sojenja v nerazumnem roku je mogoče vložiti tudi v pravnomočno končanem postopku, saj se šele takrat pokažejo vse razsežnosti kršitve te ustavne pravice. V tem primeru pa postopek še ni pravnomočno končan. Presoditi je torej treba, ali je Okrožno sodišče v Ljubljani kršilo tožnikovo ustavno pravico do sojenja v razumnem roku. Da bi jo kršilo Višje sodišče v Ljubljani, ni mogoče trditi, saj je bila pritožbena obravnava razpisana takoj, ko je zadeva prišla na pritožbeno sodišče. Če nič drugega, bi moralo Upravno sodišče RS odločiti vsaj o denarnem zahtevku s sodbo ne pa s sklepom. Zahteva tudi povračilo stroškov zastopanja.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge.

Po 2. odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije (URS) pristojno sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Podrobnejše določbe glede te vrste upravnega spora so v 3. odstavku 1. člena ZUS in v 62. členu ZUS.

V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS (URS), to je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki naj bi nastala kot posledica nerazumno dolgega sodnega postopka v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Zahteval je ugotovitev kršitve te pravice ter njeno odpravo in odškodnino za škodo, ki mu je nastala. V upravnem sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS odloča sodišče o nezakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 62. členu ZUS v takem upravnem sporu sodišče ugotovi nezakonitost akta ali dejanja, prepove nadaljevanje takega dejanja, odloči o zahtevku za povrnitev škode in določi, kar je treba, da se odpravi poseg v ustavno pravico in vzpostavi zakonito stanje.

Iz izpodbijanega sklepa v obravnavani zadevi izhaja, kar potrjujejo listine v sodnem spisu, da je bilo v kazenski zadevi, zaradi katere je tožnik vložil tožbo v tem upravnem sporu, že odločeno. Ker je bil torej ta postopek že končan, je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da ne gre več za kršenje te pravice in da zato tudi ni več kaj preprečevati. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena ta pravica, je prenehalo. Smisel sodnega varstva v takem primeru pa je po presoji pritožbenega sodišča le v primeru trajajočih kršitvah pravice, in sicer v tem, da se prepreči nadaljnje kršenje. Takšno stališče je bilo potrjeno tudi s sklepom Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka Up-1290/05-6 in Up-899/06-7 z dne 14.7.2006. Po določbi 34. člena ZUS se v predhodnem preizkusu tožbe zavrže tožba, ne pa posamezen tožbeni zahtevek. Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožnikovo tožbo zavrglo v celoti. Za sodno varstvo ustavne pravice namreč tožnik ni imel več pravnega interesa, ker je Okrožno sodišče v Ljubljani v njegovi kazenski zadevi že odločilo pred izdajo izpodbijanega sklepa prvostopnega sodišča v upravnem sporu, o adhezijskem zahtevku (glede odškodnine), pa se v upravnem sporu ne more odločati kot o samostojnem zahtevku. Po upravno sodni praksi, ki sledi stališču Ustavnega sodišče Republike Slovenije, zavzetem v odločbi, št. U-I-65/05 z dne 29.9.2005, lahko tožnik uveljavlja odškodnino v zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku v primeru, če je v zadevi, v zvezi s katero uveljavlja ugotovitev kršenja pravice, že odločeno, le v skladu s 26. členom URS, to je s tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti.

Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da v kazenski zadevi še ni pravnomočno odločeno. Tožnik je namreč zatrjeval kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki naj bi jo povzročilo Okrožno sodišče v Ljubljani, ki pa je v zadevi že odločilo. Glede ravnanja Višjega sodišča v Ljubljani pa tožnik sam navaja, da mu ni mogoče očitati nepotrebnega odlašanja pri odločanju v zvezi z njegovo pritožbo v kazenski zadevi.

Ker je bila tožnikova tožba zavržena v predhodnem preizkusu, ni podana kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave. Takšna kršitev je glede na določbo 4. odstavka 72. člena ZUS podana le, če je opustitev glavne obravnave vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa v tem primeru ni, saj prvostopno sodišče o tožbi ni odločalo po vsebini.

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo tudi, da je v obravnavanem primeru tožena stranka Okrožno sodišče v Ljubljani in ne Republika Slovenija. Po 3. odstavki 18. člena ZUS je namreč v upravnem sporu toženec državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalnih skupnosti, katerega akt se izpodbija. V tem primeru ne gre za izpodbijanje akta temveč za presojo nezakonitosti dejanja (3. odstavek 1. člena ZUS), vendar se tudi v takem upravnem sporu glede na določbo 3. odstavka 3. člena ZUS uporabljajo določbe ZUS, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, kolikor z ZUS ni določeno drugače. Za primer, kot je obravnavani, pa ZUS nima posebnih določb glede tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča. Ker tožnik s tožbo ni uspel, v skladu s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku sam trpi stroške pritožbenega postopka.