Jedro

Sodni penali se lahko določijo tudi za izpolnitev nedenarne obveznosti, ugotovljene v pravnomočnem sklepu sodišča izdanem v postopku zaradi motenja posesti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje temu sodišču.

Obrazložitev

V tej zadevi zaradi plačila sodnih penalov je sodišče prve stopnje določilo dolžniku dodatni rok tri dni, da izpolni obveznost, ki mu je bila naložena s sklepom, izdanim v motenjski pravdi opr. št. P 273/92-14 z dne 5.4.1993, po katerem mora porušiti betonski oporni zid dolg 4,84 m in visok 0,45 m, in zagrozilo, da bo moral sicer upnikoma plačati sodne penale po 5.000 SIT za vsak dan zamude.

Dolžnikovi pritožbi proti temu sklepu je sodišče druge stopnje ugodilo in sklep spremenilo tako, da je predlog za določitev sodnih penalov zavrnilo. Ugotovilo je, da sicer govori zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 294. členu o pravnomočni odločbi, s katero je dolžniku naložena izpolnitev nedenarne obveznosti, 187. člen zakona o izvršilnem postopku (ZIP) pa o sodbi, ki nalaga takšno obveznost, kar pomeni, da je ta zakon namerno izključil določitev sodnih penalov v primeru, ko gre za sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, ker gre pač za začasno urejanje odnosov. Če bi sodišče določilo sodne penale v takšnih primerih, bi si upnik na dolžnikov račun pridobil nekakšno rento.

Proti temu sklepu je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 404. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 14. členom ZIP, ker da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbi prvega odstavka 187. člena ZIP in 294. člena ZOR. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da dolžnikovo pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pojem pravnomočne odločbe po 294. členu ZOR je potrebno ne glede na določbo 187. člena ZIP razumeti v širšem pomenu, torej da je predpostavka za določitev sodnih penalov katerakoli pravnomočna sodna (pa tudi druga) odločba, ki je izvršilni naslov po 17. členu ZIP. Niso relevantni niti vsebinski razlogi izpodbijanega sklepa, saj so prav v motenjskih pravdah življenjske in pravne situacije takšne, da zahtevajo učinkovito in hitro sodno intervencijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama (tretji odstavek 390. člena v zvezi s 408. členom ZPP). Odgovoril je dolžnik, ki meni, da ni mogoča drugačna razlaga 187. člena ZIP, ker je to zakonsko določilo jasno, saj govori o sodbi, ne pa o sodni odločbi. Opozarja še na določbo tretjega odstavka 187. člena ZIP po kateri se lahko plačilo sodnih penalov zahteva vse dotlej, dokler ni predlagana izvršitev sodne odločbe. Tridesetdnevni rok za izvršitev sklepa zaradi motenja posesti je zdavnaj minil in če upnik ne more več predlagati izvršbe, mu tudi penali ne gredo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih in zakon o izvršilnem postopku, ki sta začela veljati hkrati (1109. člen ZOR in 278. člen ZIP) in ki sta prinesla sodne penale kot novo institucijo v naše pravo, določata, in sicer prvi, da je mogoče izreči sodne penale v primerih, ko dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo (prvi odstavek 294. člena ZOR), in drugi v primerih, ko je takšna obveznost ugotovljena v pravnomočni sodbi (prvi odstavek 187. člena ZIP, medtem ko se v tretjem odstavku tega člena že izraža bolj široko, ko govori o sodni odločbi). Gre torej za nasprotje med zakonoma, ki urejata isti institut - sodne penale, za njihov izrek pa določata različni podlagi: prvi, pravnomočno odločbo, torej kateregakoli državnega organa, in drugi le sodbo, kateregakoli sodišča. Podlaga za izrek sodnih penalov sodi na področje materialnega prava in mora tako imeti svoj izvor v materialnem predpisu, to pa je zakon o obligacijskih razmerih. Res ima sicer zakon o izvršilnem postopku tudi različne materialnopravne določbe, zlasti o različnih pravicah, vendar je to predvsem procesno-pravni predpis, ki torej ureja sodno varstvo pravic v določenih razmerjih. Njegovo trinajsto poglavje o sodnih penalih ureja tako imenovani adhezijski postopek, v katerem sodišče, ki je pristojno za izvršbo, odloči o sodnih penalih in iz katerega se lahko šele razvije izvršilni postopek za njihovo izterjavo. Sama odločba o sodnih penalih potemtakem ni ukrep izvršbe. Načelno vzeto torej predpis, ki naj bo predvsem procesne narave, ne sme posegati na materialnopravno področje in zoževati podlage za izrek nekega ukrepa, ki ga ta omogoča. Ni se mogoče strinjati z nadaljnim stališčem višjega sodišča, da na podlagi odločbe, izdane v motenjski pravdi, upniku ne bi bil na voljo institut sodnih penalov zaradi provizorične narave odločbe sklepa o motenju posesti. Namen sodnih penalov je brez izvršbe doseči takojšnjo izpolnitev, torej pripraviti dolžnika do tega, da bo še prej storil tisto, kar mu je ukazano z odločbo državnega organa. Postopek, predpisan za motenjske pravde pa je naravnan tako, da pride stranka kar se da hitro do izvršljive odločbe, ki naj vzpostavi prejšnje stanje (naprimer: 440., 441. in 443. člen ZPP). Tako je razumljivo, da morajo biti dane možnosti, da se takšna odločba po kar se da kratkem postopku izvrši (izvršljiva je lahko celo pred pravnomočnostjo - tretji odstavek 443. člena ZPP). Nelogično je tako sklepati, naj ne bi bile odločbe v motenjskih zadevah hitro izvršljive, ali da bi bile celo neizvršljive spričo njihove provizorične narave (drugi odstavek 129. člena ZPP in 81. člen ZTLR). (Tvegana je tako videti trditev, da je določilo 187. člena ZIP namerno izključilo določitev sodnih penalov, ko gre za sklep, izdan v postopku v pravdah zaradi motenja posesti. Prej bi namreč lahko trdili, da gre očitno za napako v ZIP, do katere je verjetno prišlo zato, ker sta ZOR in ZIP pripravljali različni komisiji, komisija za ZOR pa je v osnutkih zakona do novembra 1977 zapisovala v 294. členu "pravnomočno sodbo", šele od takrat naprej pa je bilo besedilo spremenjeno, ko je dobilo končno obliko - "obveznost, ugotovljena s pravnomočno odločbo.") Kritike ne vzdrži niti stališče, da bi upnik s sodnimi penali pridobil rento, saj so na voljo sredstva, ki kaj takšnega onemogočajo, kot na primer preizkus odločbe o sodnih penalih, ali ne gre morda za zlorabo pravic upnika; preizkus odločbe o primernosti višine izrečenih penalov; odlog izvršbe, če je dolžnik začel postopek za sodno varstvo posesti iz naslova pravice do nje; idr.

Višje sodišče tako ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je svojo odločitev oprlo glede podlage za izrek sodnih penalov na procesno določbo, namesto pravilno na materialnopravno. Zato je moralo vrhovno sodišče sicer nevezano na predlog državnega tožilca (drugi odstavek 408. člena, 399. in drugi odstavek 366. člena ZPP), razveljaviti napadeno odločbo, saj višje sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odgovorilo na dolžnikove pritožbene trditve o previsoko izrečenih penalih, o pomanjkanju ekonomskega interesa, o prekratkem izpolnitvenem roku itd. Zato je napadeno odločbo razveljavilo (drugi odstavek 408. člena in drugi odstavek 395. člena ZPP) in vrnilo temu sodišču v novo odločanje, ob katerem bo moralo zavzeti stališča do pravkar navedenih pritožbenih trditev.