Jedro

Zgolj zatrjevanje očitkov ne zadošča za sklep o njihovi utemeljenosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 217/2026-15 z dne 12. 2. 2026 potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3054/2025/14 (1221-03) z dne 22. 1. 2026 (I. točka izreka sodbe in sklepa) in ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev navedenega sklepa (II. točka izreka sodbe in sklepa). S tem sklepom je navedeni organ tožene stranke zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bo tožnik predan Republiki Madžarski kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da za predajo tožnika Republiki Madžarski ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Madžarsko, niti okoliščin, ki bi ob predaji v to državo članico Evropske unije lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka sodbe in sklepa vložil pritožbo, kot sam navaja iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da gre za napačno uporabo prava EU in kršitev absolutne pravice iz 4. člena Listine EU, ker naj bi sodišče postavilo nedopustno visok dokazni prag, zahtevalo praktično popoln dokaz sistemskih pomanjkljivosti in ignoriralo kumulativni učinek okoliščin, kar je v nasprotju s sodno prakso SEU. Sodišču očita, da je nezakonito prevalilo dokazno breme na pritožnika, da je pritožnik izrecno opozoril na pomanjkljivosti madžarskega sistema, organ in sodišče pa nista pridobila nobenih aktualnih virov, kar krši dolžnost aktivnega ugotavljanja dejstev ter kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišču očita tudi napačno razlago pojma sistemske pomanjkljivosti, ker naj bi sodišče zahtevalo dokaz ekstremnega kolapsa sistema, namesto da bi presojalo realno tveganja za konkretno osebo. Trdi, da je sodišče ignoriralo individualizirano presojo in zavrnilo relevantne okoliščine kot posplošene, kar je pravno nevzdržno. Meni, da sodišče tudi ni opravilo ključne presoje kumulativnega učinka osebnih okoliščin in razmer v državi, ampak je vsako okoliščino (dejansko brezdomstvo, socialno izključenost, nezmožnost dostopa do osnovnih sredstev, zdravstvene težave) obravnavalo izolirano, s čimer je izničilo njihov pravni pomen, kar naj bi bilo v nasprotju s standardom SEU. Trdi, da je sodišče nezakonito minimiziralo pritožnikovo zdravstveno stanje, ker ni preverilo dostopa do zdravljenja na Madžarskem, ni preverilo kontinuitete zdravljenja, niti ni zahtevalo nobenih zagotovil. Trdi, da presoja sodišča, da njegovo stanje ni dovolj resno, predstavlja procesno in materialno kršitev prava EU. Navaja, da je sodišče načelo zaupanja uporabilo kot neizpodbojno domnevo, kar je v nasprotju z ustaljeno prakso SEU. Trdi, da je sodišče nekritično sprejelo neuporabo diskrecijske klavzule, kar pomeni arbitrarnost odločanja in kršitev načela dobrega upravljanja.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo, da pritožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev na Madžarskem oprlo na ugotovitve, da pritožnik v upravnem postopku ni problematiziral razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v madžarskem azilnem domu, da so tožbene navedbe v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi glede nastanitve oseb posplošene in da njegove predaje Republiki Madžarski ne preprečujejo njegove zatrjevane zdravstvene težave (opravljena operacija hernije, občasne bolečine, ko spi na trebuhu).

7.Pritožnik navedene presoje ne more izpodbiti zgolj z nestrinjanjem s sodiščem prve stopnje in splošnimi trditvami, da gre za napačno uporabo prava EU in kršitev absolutne pravice iz 4. člena Listine EU, ker naj bi sodišče postavilo nedopustno visok dokazni prag, zahtevalo praktično popoln dokaz sistemskih pomanjkljivosti in ignoriralo kumulativni učinek okoliščin, kar je v nasprotju s sodno prakso SEU. Sodišče prve stopnje je namreč razlago drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III oprlo na konkretno, relevantno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Vrhovnega sodišča ter na tej podlagi presodilo, da pritožnik ni izkazal ovir za svojo predajo Republiki Madžarski na podlagi Uredbe Dublin III. Katera konkretna obrazložena stališča sodišča prve stopnje naj bi bila napačna oziroma v nasprotju s pravom EU in s sodno prakso SEU pa iz pritožbenih navedb ni razvidno. Zgolj nizanje očitkov pa za utemeljenost njihove presoje ne zadošča.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče načelo zaupanja uporabilo kot neizpodbojno domnevo, saj je v 22. točki sodbe jasno navedlo, da je to domnevo mogoče izpodbiti v primerih iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin II in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Standarde te presoje pa je obrazložilo tudi s sklicevanjem na stališča SEU (23. točka obrazložitve). Presoja sodišča, da pritožnik te domneve ni izpodbil s splošnimi navedbami o sistemskih pomanjkljivostih, pa ne pomeni, da je sodišče zahtevalo dokaz "ekstremnega" kolapsa sistema.

9.Neutemeljene so tudi splošne pritožbene trditve, da je sodišče nezakonito prevalilo dokazno breme na pritožnika, saj naj bi izrecno opozoril na pomanjkljivosti madžarskega sistema, organ in sodišče pa nista pridobila nobenih aktualnih virov, kar naj bi kršilo dolžnost aktivnega ugotavljanja dejstev ter pritožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da ni bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju madžarskega azilnega sistema, oprlo na relevantne sodbe SEU in to presojo v skladu s stališči navedenih sodb SEU tudi prepričljivo obrazložilo (v 26. in 27. točki sodbe). Pritožnik tej presoji obrazloženo ne nasprotuje, zgolj zatrjevanje navedenih očitkov pa ne zadošča za sklep o njihovi utemeljenosti. Enako velja za pritožbene očitke o napačni razlagi pojma sistemske pomanjkljivosti, o izoliranem obravnavanju pritožnikovih osebnih okoliščin in o nezakonitem minimiziranju njegovega zdravstvenega stanja.

10.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

-------------------------------

1.Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).