Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema Z. P. in R. S. naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 1,113.000,00 SIT, tožena stranka Republika Slovenija sama pa še 477.000,00 SIT s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke R. S. in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem in zavrnilnem delu glede te tožene stranke v celoti razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu glede tožene stranke Z. P. potrdilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa o zavrženju tožbe proti toženi stranki R. S., istočasno pa tudi razveljavitev sodb nižjih sodišč v zavrnilnem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče druge stopnje zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Pravda zoper toženo stranko R. S. s sodbo opr. št. P 255/95 z dne 13.2.1995 ni bila pravnomočno končana. Sodišče druge stopnje s svojim sklepom z dne 17.11.1995 opr. št. Cp 344/95 ni odločilo o pritožbi tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje. V tem obsegu tožena stranka R. S. še vedno nastopa kot pravdna stranka. Nerazumljivo je tudi stališče sodišča druge stopnje, po katerem naj bi v zavrnilnem delu, nanašajočem se na toženo stranko R. S., sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna zato, ker je bilo o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti njej smiselno odločeno. Tožeča stranka vlaga revizijo tudi proti odločitvi o višini odškodnine iz naslova prestanega strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti. Meni, da bi bilo treba tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje priznati iz navedenih naslovov celotno vtoževano odškodnino, ne pa samo znesek 250.000,00 SIT zaradi strahu ter znesek 180.000,00 SIT zaradi duševnih bolečin v posledici skaženosti. Tudi premoženjsko stanje toženca Z. P. ni tako slabo, da bi to utemeljevalo zniževanje odškodnine po določbi 191. člena ZOR. Tožnica je šibkejšega premoženjskega stanja od toženca. Le podrejeno tožeča stranka izpodbija odločitev o višini ugotovljenega znižanja odškodnine.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

S sodbo sodišča prve stopnje z dne 13.2.1995 sta toženi stranki bili obsojeni na nerazdelno povrnitev tožničine škode (206. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pri tem je sodišče druge stopnje pravno pravilno opredelilo toženi stranki kot navadna sospornika. Njuna odgovornost za nastalo škodo pa je bila ugotovljena tako, da ob tožničini sokrivdi v višini 10 odstotkov Z. P. odgovarja do višine 50 odstotkov, tožena R. S. pa do preostalih 40 odstotkov. Tako notranje razmerje odgovornosti je neprerekano. Po ugotovitvah o obsegu škode iz vtoževanih odškodninskih postavk in po seštevku posameznih zneskov odškodnin je sodišče prve stopnje sicer zavezalo toženi stranki k nerazdelnemu plačilu zneska 1,890.000,00 SIT, vendar pa je - upoštevaje omenjeno razmerje soodgovornosti - v razlogih svoje sodbe toženo stranko R. S. zavezalo k plačilu zneska 1,080.000,00 SIT, toženega Z. P. pa (po odbitku zmanjšanja odškodnine po določbi 191. člena ZOR) k plačilu zneska 810.000,00 SIT.

Omenjena sodba sodišča prve stopnje z dne 13.2.1995 je v obsegu odločitve o toženi stranki R. S. postala pravnomočna tako v izreku kot v razlogih. V slednjih je obveznost te tožene stranke bila opredeljena z zneskom 1,080.000,00 SIT. O zavrnilnem delu te sodbe - sodišče prve stopnje je posamezne odškodninske zneske določilo v manjšem znesku od vtoževanega - v razmerju do tožene R. S. procesno izrecno ni bilo odločeno: sodba sodišča prve stopnje je bila v celoti razveljavljena le glede toženega Z. P. in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vendar pa je tožeča stranka zaradi pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na toženo R. S., pridobila proti tej toženi stranki in na podlagi te pravnomočne sodbe izvršilni naslov. Po izreku sklepa sodišča druge stopnje (opr. št. Cp 344/95 z dne 17.11.1995) se razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje nanaša le na toženega Z. P. - v celoti, torej upoštevaje obsodilni in zavrnilni del. V izpodbijani sodni odločbi z dne 24.2.1997 je primerno obrazloženo, da je odločitev o tožbenem zahtevku proti toženi R. S. postala pravnomočna v celoti. Z odločitvijo na drugi stopnji dne 17.11.1995 je zaradi (kasnejšega) izostanka procesnega ravnanja tožeče stranke postala proti toženi R. S. sodba sodišča prve stopnje pravnomočna tudi v zavrnilnem delu.

S sodbo z dne 24.2.1997 je sodišče prve stopnje toženo stranko R. S. ponovno, solidarno s tožencem Z. P., zavezalo k plačilu odškodnine, tokrat celo k plačilu preostanka "do polne odškodnine", ker je toženi Z. P. šibkega premoženjskega stanja. Če bi taka odločitev obveljala, bi tožeča stranka imela v razmerju do tožene stranke R. S. na razpolago kar dva izvršilna naslova (čeprav je po prvem znesek 1,080.000,00 SIT tožnici že plačala). Toženemu Z. P. naloženo plačilo zneska 1,113.000,00 SIT upošteva 30 odstotno zmanjšanje po določbi 191. člena ZOR, pri izračunu zneska brez navedenega odbitka (1,590.000,00 SIT) pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožena stranka R. S. svoj 40 odstotni delež že plačala. Opisano notranje protislovje v odločitvi in razlogih sodbe sodišča prve stopnje je očitna posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. O zahtevku, ki se nanaša na toženo stranko R. S., je namreč bilo že pravnomočno odločeno. Procesno napako, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje utemeljeno odpravilo z razveljavitvijo sodbe glede tožene stranke R. S. v celotnem obsegu ter zavrženjem tožbe, kolikor se nanjo nanaša. Tožnica je po dejanskih ugotovitvah že prejela 40 odstotkov odškodnine, kolikor jo je dolžna plačati tožena stranka R. S. Ostalih 50 odstotkov od dosojenega zneska 3,180.000,00 SIT (za 10 odstotkov nosi odgovornost za nastalo škodo tožnica sama) zadeva toženega Z. P. v znesku 1,590.000,00 SIT. Zmanjšanje odškodnine po določbi 191. člena ZOR posledično zadeva samo toženega Z. P. in tožnico. Toženec je torej tožnici dolžan plačati znesek 1,113.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP v zvezi z napačno uporabo določbe 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in drugega odstavka 369. člena ZPP.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo zahteva po eni strani izčrpne dejanske ugotovitve o obsegu in vrstah te škode, poleg tega pa tudi primerjavo z drugimi škodami in odškodninami zanje. Pri odmeri odškodnine za razne oblike škod je namreč treba zagotoviti približno enake kriterije pri sojenju. Tožnica je utrpela večkratni prelom leve podlahtnice in izpah leve koželjnice. Zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti ji je bila priznana celotna zahtevana odškodnina v znesku 1,100.000,00 SIT, za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa 1,650.000,00 SIT, torej toliko, kot je zahtevala. Zaradi prestanega strahu je tožnica sicer zahtevala plačilo odškodnine v znesku 550.000,00 SIT, vendar sta sodišči nižje stopnje to odškodnino utemeljeno določili le v znesku 250.000,00 SIT. Po dejanskih ugotovitvah namreč niti strah ob dogodku, niti strah za izid zdravljenja, nista bila tako intenzivna in dolgotrajna, da bi to - upoštevaje podobne primere v sodni praksi - omogočalo višjo odškodninsko odmero od dosojene. To velja tudi za odškodnino zaradi skaženosti v obliki deformacije petega prsta leve roke. Deformacija je vidna in tožnici povzroča nelagodje. Vendar pa stopnja "skaženosti" v tem primeru ni takšna, da bi presegala sicer opazno poslabšanje zunanjega izgleda. Tožnici je po lastni izpovedi zaradi pogledov drugih ljudi nerodno. Obseg škode v tem primeru ni tako velik, da bi bilo mogoče dosojeno odškodnino v znesku 180.000,00 SIT še zviševati.

O zmanjšanju odškodnine zaradi razlogov toženčevega socialnega stanja (191. člen ZOR) sta nižji sodišči navedli prepričljive razloge.

Podatki o toženčevi mesečni plači, o nezaposlenosti njegove žene, preživninski obveznosti do dveh majhnih otrok in o izostanku drugih virov družinskega dohodka, uporabo določbe 191. člena ZOR utemeljujejo. Pri tem ima tožnica, ki nima drugih denarnih obveznosti, primeren vir dohodkov v pokojnini, ki je v času sojenja pred sodiščem prve stopnje znesla 68.960,00 SIT mesečno. Pomanjkanje ji torej ne grozi. Toženec pa mora z ugotovljenim mesečnim dohodkom v znesku 139.479,00 SIT preživljati štiričlansko družino. Ob izpolnitvi nadaljnjih pogojev iz določbe 191. člena ZOR sta nižji sodišči toženčevo odškodninsko obveznost utemeljeno znižali za 30 odstotkov.

Ob ugotovitvi, da seštevek odškodnin po posameznih postavkah predstavlja znesek 3,180.000,00 SIT in ob nadaljnji presoji, da je tožnica soodgovorna za škodo do 10 odstotkov tega zneska in da je tožena stranka R. S. že plačala 40 odstotkov odškodnine, zadeva toženca obveznost, da plača polovico dosojenega zneska, kar predstavlja 1,590.000,00 SIT. 30 odstotno zmanjšanje tega zneska po določbi 191. člena ZOR končno opredeli toženčevo obveznost do tožnice z zneskom 1,113.000,00 SIT.

Tudi preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z določbo 386. člena ZPP je pokazal, da ji ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je treba na revizijski stopnji paziti po uradni dolžnosti. Revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).