Jedro

Glede na to, da vgradnjo digitalnega tahografa v vozila predpisuje 10. člen Evropskega sporazuma o delu posadke na vozilih, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze (AETR) in je BiH podpisnica Sprememb Sporazuma AETR ter so določbe Sprememb Sporazuma AETR za države podpisnice zavezujoče, se tožnik ne more uspešno sklicevati na dvostranski sporazum med RS in BiH iz leta 1998, kot tudi ne na veljavno zakonodajo BIH. Zato je zmotno tožbeno stališče, da ima tožnik v spornem avtobusu lahko še vedno vgrajen analogni tahograf.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb AETR, ki ga je vodil zoper zavezanca A. d.o.o., …, BiH-sedaj tožnika ustavil in odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo dne 13. 12. 2016 v kraju B. med izvajanjam mednarodnega linijskega prevoza potnikov na relaciji C. - Č. ustavljeno motorno vozilo (avtobus) z registrsko oznako ... (BiH), s katerim je upravljal voznik D. D.. Na podlagi predloženega prometnega dovoljenja je bilo ugotovljeno, da je bilo predmetno vozilo prvič registrirano v BiH dne 30. 5. 2016. Ob vizualnem pregledu vozila je bilo ugotovljeno, da je v vozilo vgrajen analogni tahograf, kar predstavlja kršitev 10. člena Evropskega sporazuma o delu posadke na vozilih, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze (AETR), saj morajo imeti vozila, prvič dana v promet po 1. 5. 2006, vgrajeno snemalno napravo v skladu s prilogo I B k Uredbi (EGS) št. 3821/85, to je digitalni tahograf. Navedeno določilo velja za države skupnosti, s prilagoditvami Sporazuma AETR pa je postala uporaba digitalnega tahografa obvezna tudi za vozila, registrirana v tretjih državah, ki so podpisnice sporazuma AETR, BiH pa je njegova podpisnica. Za države pogodbenice, ki niso članice EU, torej tudi za BiH, velja prehodno 4-letno obdobje, tako da morajo imeti vozila teh držav, prvič dana v promet po 16. 6. 2010, v vozilo vgrajen digitalni tahograf. Glede na ugotovljeno navedeno nepravilnost je bil, na podlagi 32. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) odrejen izredni pregled naprave in drugih, z njo povezanih elementov ter s tem v zvezi odrejena odprava nepravilnosti na vozilu in sicer vgradnja digitalnega tahografa. Ker so bile v nadaljevanju navedene nepravilnosti s strani pooblaščene delavnice odpravljene, tako da je bil v vozilo vgrajen digitalni tahograf, je bilo treba postopek v zadevi na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP ustaviti. Po odpravi navedenih nepravilnosti bi bilo treba prevozniku zasežene dokumente vrniti, vendar pa le-ti niso bili vrnjeni, ker so se zasegli zaradi uvedbe prekrškovnega postopka. Prevozniku in vozniku sta namreč bila izdana tudi plačilna naloga v prekrškovnem postopku zaradi storitve prekrška po 40.a členu ZDCOPMD. Ker bi se storilec prekrška zaradi odhoda v tujino lahko izognil plačilu globe, je bilo odrejeno takojšnje plačilo globe, ki pa je voznik ni plačal. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je bil inšpekcijski postopek, glede na to, da so bile nepravilnosti na vozilu, ugotovljene z zapisnikom, istega dne sanirane na način, da je bil v vozilo vgrajen digitalni tahograf, pravilno ustavljen. Pravilna pa je tudi ugotovitev inšpekcijskega organa, da je za vozilo, ki je bilo predmet inšpekcijskega postopka, obstajala obveznost, da bi moralo biti opremljeno z digitalnim tahografom.

4. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je prepričan, da se inšpekcijski postopek zoper njega v takšni obliki sploh ne bi smel začeti, ker ni bilo nobenih pogojev oziroma razlogov za začetek postopka. Inšpektor je odredil odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti ter zasegel dokumente, vezane na avtobus, čeprav za kaj takega ni imel podlage in je dal nezakonito vgraditi digitalni tahograf. V zvezi s tem se je skliceval na določbe 32. člena ZDCOPMD v povezavi z 32. členom ZIN, kjer pa ni določeno, da lahko inšpektor v okviru inšpekcijskega nadzora odredi in izvrši vgradnjo digitalnega tahografa, saj navedene določbe govorijo le o nepravilno delujočem tahografu, tožnikov tahograf pa je deloval povsem pravilno. Inšpektor bi moral isti dan, ko je postopek ustavil, tudi vrniti vse zasežene dokumente, ker ni bilo razloga za njihovo zadržanje, saj se zoper tožnika ne vodi noben prekrškovni postopek. Tožnik je namreč večkrat opozoril inšpektorja, da je treba v zvezi s tahografom spoštovati predpise BiH, kjer je bil avtobus veljavno in legitimno registriran, predvsem pa tudi sporazum med R Slovenijo in BiH, ki je bil sklenjen leta 1998. Stališče inšpektorja oziroma tožene stranke, da bi moral imeti tožnikov avtobus vgrajen digitalni tahograf, je povsem nesprejemljivo, saj določbe AETR določajo, da morajo imeti digitalne tahografe vozila, ki so bila prvič dana v promet po 10. 6. 2010; tista pa, ki so bila dana v promet pred 10. 6. 2010, pa imajo lahko analogne tahografe. Avtobus, ki je predmet tega postopka, je letnik 2007 in je bil kot staro vozilo prvič registriran v BiH leta 2016. Vozilo, prvič dano v promet, pa pomeni, da je vozilo novo in prvič registrirano, ne pa da je prvič registrirano v neki državi. Sporni avtobus ima torej še vedno lahko vgrajen analogni tahograf, saj to določajo predpisi BiH in mednarodni predpisi. Tožnik vse od 13. 12. 2016 ne more uporabljati avtobusa in zaseženih dokumentov, tako da mu vsakodnevno nastaja škoda. Dokumenti mu namreč niso bili vrnjeni, čeprav ni bilo razloga za njihovo zadržanje. Tožnik tudi ni prejel nobenega plačilnega naloga, kot tudi ni prejela nobenega plačilnega naloga odgovorna oseba pravne osebe, to je voznik avtobusa, iz česar izhaja, da tožnik (in odgovorna oseba) nista storila očitanega prekrška iz 10. člena AETR oziroma 40.a člena ZDCOPMD. Sodišču predlaga, da po izvedbi ponujenih dokazov sklep Inšpektorata RS za infrastrukturo v povezavi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik dne 13. 12. 2016 izvajal mednarodni linijski prevoz potnikov na relaciji C. - Č. in bil kontroliran v kraju B.. Ugotovljeno je bilo, da je bilo vozilo prvič registrirano v BiH dne 30. 5. 2016 in da je v vozilo vgrajen analogni tahograf, kar ob upoštevanju določbe 10. člena AETR, pomeni, da v vozilo ni bila vgrajena ustrezna zapisovalna naprava. Ker so bile v nadaljevanju s strani pooblaščene delavnice v postopku ugotovljene nepravilnosti odpravljene, je bil izdan sklep o ustavitvi postopka. Tekom inšpekcijskega postopka sta bila vozniku spornega vozila zasežena prometno dovoljenje in dovoljenje za mednarodni linijski prevoz potnikov, ki bi mu po izdaji sklepa o ustavitvi postopka morala biti vrnjena, vendar pa sta se dokumenta zasegla za potrebe prerkškovnega postopka, ki je sledil inšpekcijskemu postopku. Avtobus sam nikoli in v nobenem trenutku ni bil zadržan. Leta izdelave vozila ne gre enačiti z letom, ko je bilo vozilo dano v promet. Tožnik je imel možnost, da bi predložil dokaze o tem, kdaj in kje je bilo vozilo prvič dano v promet, pa tega ni storil, temveč je navajal samo, da gre za vozilo letnika 2007. Pogoj za to, da se je vozilo lahko dalo v promet po letu 2007, pa je bila vgradnja digitalnega tahografa. Ravno sum na nepravilno delovanje je bil podlaga za odrejen izredni pregled zapisovalne naprave, saj je očitno bila prvotna naprava izgrajena in namesto nje vgrajen analogni tahograf.

6. Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep prvostopenjskega organa o ustavitvi postopka inšpekcijskega nadzora pri tožniku.

9. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil postopek inšpekcijskega nadzora v konkretnem primeru pričet po uradni dolžnosti. Predmet inšpekcijskega nadzora je bil ta, da se ugotovi, ali ima tožnik v vozilo vgrajen pravilen, to je digitalni tahograf. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil v vozilo vgrajen analogni tahograf, zaradi česar je bilo pooblaščeni delavnici odrejeno, da vgrajeni analogni tahograf nadomesti z digitalnim tahografom. Ker so bile zapisniško ugotovljene nepravilnosti istega dne odpravljene, je bil z izpodbijanim sklepom postopek inšpekcijskega nadzora pri tožniku pravilno ustavljen.

10. Čeprav je, kot že zgoraj navedeno, predmet sodne presoje v konkretnem primeru sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka, sodišče ugotavlja tudi, da je bila ugotovitev inšpekcijskega organa, da je za sporno vozilo, ki je bilo predmet postopka inšpekcijskega nadzora, obstajala obveznost, da bi moralo biti opremljeno z digitalnim tahografom, pravilna. Pristojni inšpektor se je pri svoji odločitvi oprl na določbe 32. člena ZDCOPMD in 32. člena ZIN. Po določbi 32. člena ZDCOPMD imajo organi iz prejšnjega odstavka določena (navedena) pooblastila, med drugim ob sumu, da zapisovalna naprava ali naprava za omejevanje hitrosti ne deluje pravilno, pravico odrediti izredni pregled te naprave in vseh drugih z njo povezanih elementov, ki morajo biti vgrajeni v vozilu za njihovo pravilno delovanje; če se pri pregledu ugotovi, da je zapisovalna naprava ali z njo povezani elementi ali naprava za omejevanje hitrosti poškodovana, pokvarjena ali predelana tako, da beleži napačne hitrosti oziroma spremenjene druge vrednosti, ali se ugotovi, da ne deluje pravilno, ali da je bil opravljen nepooblaščen poseg v napravo oziroma je bila predelana tako, da beleži napačne hitrosti oziroma spremenjene podatke, plača stroške pregleda prevozno podjetje, ki trenutno upravlja vozilo. Po določbi prvega odstavka 32. člena ZIN ima inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, če ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, pravico in dolžnost, med drugim, odrediti ukrepe v skladu s tem zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje inšpektor, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi. Navedene zakonske določbe so po presoji sodišča predstavljale pravilno pravno podlago za odreditev ugotovljenih nepravilnosti, to je za odreditev zamenjave tahografa. V okviru postopka inšpekcijskega nadzora dne 13. 12. 2016 je namreč bilo ugotovljeno, da je bil na spornem avtobusu, ki je opravljal mednarodni linijski prevoz potnikov, prvič registriranem v BiH dne 30. 5. 2016, vgrajen analogni tahograf, čeprav bi, skladno z določbo 10. člena AETR, na podlagi Sprememb sporazuma AETR, katerega podpisnica je tudi BiH, po 16. 6. 2010, moral biti v vozilo vgrajen digitalni tahograf.

11. Po presoji sodišča je bilo materialno pravo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik v postopku ni predložil nobenih dokazov o tem, kdaj in kje je bilo vozilo prvič dano v promet, temveč je navajal zgolj leto izdelave vozila in datum prve registracije. Tožbena navedba, da je tahograf deloval povsem pravilno, se prvič pojavi v tožbi, kar je prepozno, zato ne more biti upoštevna. Tudi ni utemeljen očitek, da bi moral inšpektor vse zasežene dokumente vrniti, ker ni bilo razloga za njihovo zadržanje, ker se zoper tožnika ne vodi prekrškovni postopek. V sodnem spisu je namreč tudi prekrškovni spis, iz katerega izhaja, da so bili dokumenti zaseženi za potrebe prekrškovnega postopka. Glede na to, da vgradnjo digitalnega tahografa v vozila predpisuje 10. člen AETR in je BiH podpisnica Sprememb Sporazuma AETR ter so določbe Sprememb Sporazuma AETR za države podpisnice zavezujoče, se tožnik ne more uspešno sklicevati na dvostranski sporazum med RS in BiH iz leta 1998, kot tudi ne na veljavno zakonodajo BIH. Zato je zmotno tožbeno stališče, da ima tožnik v spornem avtobusu lahko še vedno vgrajen analogni tahograf. Tožnik tudi ne more uspeti z navedbo, da mu na vozilu zaradi neuporabe avtobusa nastaja škoda, saj iz podatkov v spisu izhaja, kot je to navedla že tožena stranka, da samo vozilo tožniku ni bilo zaseženo. Iz podatkov v spisu pa izhaja tudi, da je prekrškovni postopek zaključen, tako da bi tožnik zasežene dokumente lahko dobil nazaj.

12. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo. Ker je tožnik v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.

13. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25.člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.