Jedro

Določbo 198. člena OZ je treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ. Predpostavko obogatitvenega zahtevka predstavlja obstoj prikrajšanja tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Že iz ugotovitev, (1) da objekt predstavlja črno gradnjo in (2) da ima zgolj toženčeva nepremičnina dostop do vode in elektrike, izhaja prepričljiv zaključek, da tožnikovega dela objekta v spornem obdobju ni bilo mogoče tržiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 164.983,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov v višini 4.459,00 EUR od drugega dne v zaporednih mesecih od oktobra 2009 do vključno septembra 2012. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu plačati stroške postopka v višini 1.879,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da mu toženec onemogoča uporabo njegovega dela objekta, da ima toženec ključe od objekta, da ima toženec možnost objekt uporabljati v celoti in da je nepomembna okoliščina, da toženec svojega dela objekta ne uporablja v celoti. Dejansko ugotovitve so zmotne in protispisne. Stališče o zavrnitvi zahtevka je utemeljeno z napačnimi razlogi, ki so prepisani iz sodbe P 2905/2013-II. Ker je jasno, da od 24. 9. 2009, ko je bila nepremičnina v celoti izpraznjena, svojega dela objekta ni mogel uporabljati, je obrazložitev izpodbijane sodbe napačna. Zmotna je ugotovitev, da je do 19. 12. 2011 imel dostop do objekta. Dejstvo, da mu toženec noče izročiti ključev od objekta, je dokazoval s pozivom z dne 14. 6. 2012. Argumentacija iz 16. točke obrazložitve je špekulativna. Sodišče ne bi smelo verjeti tožencu, njegovi ženi in izvršitelju, da je v objekt hodil čez balkonska vrata. Dejstvo, da je ob ogledu z izvedencem zamenjal ključavnico na objektu in vstopil vanj, je predstavljalo zgolj enkratni dogodek. Navedeno dejstvo ne pomeni, da je lahko do 19. 12. 2011 objekt tudi dejansko uporabljal. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je toženec v postopku P 2905/2013-II trdil, da je izvršitelj izpraznil celoten objekt in da tožnik nima več dostopa do objekta. Teh trditev toženec v tem postopku ni prerekal. Zaradi tega sodišče ne bi smelo verjeti toženčevim trditvam in trditvam njegove žene. Sodišče je v zadevi P 2905/2013-II presodilo, da je bil oškodovan, saj je bil izpraznjen tudi tisti del objekta, ki je v njegovi lasti. Toženec iz postopka v postopek spreminja trditve. Dejstvo, da je toženec odklopili elektriko, ne dokazuje tožnikovega bivanja v objektu. Z deložacijo z dne 24. 9. 2009 je bil izpraznjen celoten objekt, elektrika pa je bila odklopljena dober mesec kasneje. Sodišče ni pojasnilo, kako naj bi tožnik lahko bival v praznem objektu in kako naj bi tudi po izklopu elektrike v objektu gorele luči. Navedeno dejstvo namreč izhaja iz izpovedbe ene izmed prič.

Ker sodišče ni izvedlo dokaznega predloga z izvedbo ogleda, je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Z izvedbo ogleda bi lahko ugotovilo, da po 24. 9. 2009 ni več uporabljal svojega dela objekta in da navedbe v zvezi z domnevno hojo čez balkonska vrata niso utemeljene. Z izvedbo ogleda bi dobilo tudi odgovor na vprašanje, kateri vhodi v objekt so bili zaprti.

Zaključki izpodbijane sodbe o dejstvu, da je tožencu omejeval dostop do objekta, so samovoljni in arbitrarni. Tožencu ni omejeval dostopa do objekta. Argumentacija iz 19. točke je napačna. Če je toženec ob ogledu 19. 11. 2011 ugotovil, da je tožnik vrata odprl od znotraj, to še ne pomeni, da v tem času toženec do objekta ni imel dostopa. Toženec je od 24. 9. 2009 imel ključe od objekta in je vanj lahko prihajal kadarkoli. Okoliščina, da sta ga tožnik in njegova žena grdo gledala, ne pomeni, da v objekt ni imel dostopa. Toženec je imel dostop do objekta le preko tožnikove nepremičnine, za kar pa ni imel služnostne pravice.

Materialnopravno zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da zaradi nedeljivosti objekta tožnik v konkretnem primeru ni mogel biti prikrajšan. V postopku pred sodiščem prve stopnje se je skliceval na judikat I Cp 1010/2013. Ker je v primeru solastninskih skupnosti obstoj prikrajšanja možen, se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je odstopilo od sodne prakse.

Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj se je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da spornega objekta ni mogoče tržiti, sklicevalo na izvedensko mnenje J. Ž. Sodišče se je kljub njegovemu nasprotovanju brez navedbe utemeljenega razloga sklicevalo na navedeno izvedensko mnenje. V dokaznem postopku je bilo predloženih več izvedenskih mnenj, s katerimi je dokazoval dejstvo, da se objekt lahko trži. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožnik ni jasno navedel, kateri so tisti deli objekta, ki bi jih lahko uporabljal, je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Navedeno stališče predstavlja nedopustno sodbo presenečenja. Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati tožnika na dopolnitev navedb. Že v tožbi je navedel, da ne more uporabljati tistega dela objekta, ki stoji na parcelah z ID znakom 000/8 in 000/3. Predložil je izvedensko mnenje B. in geodetski posnetek Z. Toženec je kot bistveno trdil le, da je z nakupom nepremičnine v izvršilnem postopku postal lastnik celotnega objekta. Vprašanje, katerih sob tožnik ni mogel uporabljati, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo problematizirano.

Stališče sodišča, da tožnik zaradi opustitve nujnega vzdrževanja objekta s strani toženca ni prikrajšan in da bi lahko objekt vzdrževal sam, je nerazumljivo. Navedenega stališča ni mogoče preizkusiti, saj ne temelji na pravnih argumentih. Obrazložitve iz 18. točke izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti. Ni res, da bi objekt lahko vzdrževal sam. Toženčevega dela objekta ne sme koristiti. Obe pravdni stranki imata dolžnost objekt vzdrževati. Toženec pa objekta ne vzdržuje. Stvarno-pravni zakonik določa, da se morajo lastniki dogovoriti o vzdrževanju skupne stvari ali stvari v solastnini in da se mora vsak vzdrževati ravnanja, ki drugemu povzroča škodo. Ker je toženec opustil nujno vzdrževanja objekta, ima objekt manjšo vrednost. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da jo sodišča bodisi zavrže bodisi zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvami, (1) da je lastnik nepremičnin z ID znakom 000/8 in 000/3, k.o. X, ki v naravi predstavljajo poslovno stanovanjski objekt na naslovu L. (v nadaljevanju objekt), (2) da je toženec v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča na Vrhniki na javni dražbi kupil nepremičnino z ID znakom 001, k.o. X, ki v naravi predstavlja le del objekta, (3) da je toženec zoper tožnika sprožil izvršilni postopek zaradi izročitve in izpraznitve nepremičnine, (4) da je izvršitelj tožencu 24. 9. 2009 predal v posest vse nepremičnine na naslovu L., (5) da tožnik od takrat naprej svojih nepremičnin, ki niso bile predmet sklepa o izvršbi, ni več mogel uporabljati in (6) da mu toženec onemogoča uporabo tistega dela objekta, ki sega na njegovi nepremičnini.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je toženec na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi postal lastnik nepremičnine z ID znakom 001, k.o.X, in da ni postal lastnik tistega dela objekta, ki leži nad tožnikovimi nepremičninami z ID znakom 000/8 in 000/3, k.o. X, - da ima objekt stanovanjske in poslovne prostore, da objekt ni deljiv, da za tožnikovi nepremičnini niso bila izdana nobena z zakonom predpisana dovoljenja in da objekt (delno) predstavlja črno gradnjo, - da ima objekt šest vhodov, da je toženec v izvršbi dobil le dva ključa, ki sta odpirata zgolj dva vhoda, in da je ostale ključe imel tožnik, - da je tožnik v spornem obdobju imel dostop do celotnega stanovanjsko poslovnega objekta, da je tožencu preprečeval dostop do objekta, da toženec nima javnega dostopa do objekta in da ima le toženčeva nepremičnina vodovodni in električni priključek.

7. Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.1 Določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ. Predpostavko obogatitvenega zahtevka predstavlja obstoj prikrajšanja tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno.2

8. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na stališču, da tožnik v konkretnem primeru ni bil prikrajšan. Navedeno stališče je utemeljeno z dejansko ugotovitvijo, da je imel tožnik v spornem obdobju dostop do celotnega objekta. Izpodbijana odločitev je utemeljena še z dodatnimi argumenti, in sicer (1) da tožnik ni jasno navedel, kateri so tisti deli objekta, ki bi jih lahko v spornem obdobju uporabljal, (2) da tisti del objekta, ki se nahaja nad tožnikovima nepremičninama ni določen in oddeljen, (3) da tožnik svojega dela objekta ne bi mogel samostojno uporabljati in tržiti, (4) da je objekt kot črna gradnja brez tržne vrednosti, (5) da tržne uporabnine za tožnikov del objekta ni mogoče določiti in (6) da toženec tožniku ni preprečeval dostopa do objekta.

9. Pritožbeno stališče, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da toženec tožniku onemogoča uporabo njegovega dela objekta; da ima toženec ključe od objekta; da ima toženec možnost objekt uporabljati v celoti, ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami izpodbijane sodbe, da je tožnik v celotnem spornem obdobju imel dostop do celotnega objekta in da je tožnik tožencu preprečeval dostop do objekta.

10. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva in skladna z določilom 8. člena ZPP. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti tožencu, njegovi žene in izvršitelju M., ni utemeljena. Argumentacija iz 16. točke izpodbijane sodbe ni špekulativna. Iz izpovedbe izvršitelja M. izhaja zaključek, (1) da je že ob prvi deložaciji zamenjal le dve ključavnici na dveh vhodih, preostale vhode pa je zapečatil. Iz izpovedbe toženca in njegove žene izhaja zaključek, (1) da sta ob deložaciji prejela cel šop ključev, (2) da sta samo dva ključa odklepala dva vhoda, (3) da so bili preostali vhodi zaklenjeni in (4) da za te vhode nista dobila ključev. Ugotovitve izpodbijane sodbe, (1) da ima objekt šest vhodov, (2) da je toženec v izvršbi dobil le dva ključa, ki sta odpirala zgolj dva vhoda, in (3) da je za ostale vhode objekta imel ključe še naprej tožnik, so metodološko ustrezno umeščene v celotno dokazno oceno. Tudi iz izpovedbe tožnikovega sina P. T., ml., izhaja zaključek, (1) da sta s tožnikom takoj po deložaciji zamenjala ključavnico na vratih v garažo, kamor se je dalo priti v celoten objekt, in (2) da je imela navedena priča po deložaciji v garaži objekta parkiran avto. Iz izpovedbe P. N. izhaja torej prepričljiv zaključek, da je tožnik po deložaciji objekt odpečatil. Pritožbeni navedbi, da toženec naj ne bi izročil ključev od objekta tožniku in da je toženec v pravdni zadevi P 2905/2013 trdil, da je izvršitelj izpraznil objet, ne omajejo prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene. Pritožbena navedba, da je odločitev utemeljena z napačnimi razlogi, ki naj bi bili prepisani iz sodbe P 2905/2013-II, ni utemeljena. V zadevi P 2905/2013-II se namreč toženčev tožbeni zahtevek zoper tožnika za plačilo uporabnine ni nanašal na konkretno sporno obdobje.

11. Tožnik se neutemeljeno zavzema za drugačno dokazno oceno poročila Policijske postaje z dne 1. 6. 2012 (priloga B 26). Iz navedenega poročila izhaja, (1) da je bil 19. 12. 2012 predviden ogled objekta s strani izvedenca, (2) da je takrat tožnik tožencu odklenil objekt z notranje strani, (3) da je tožnik na vhodnih vratih ter vratih na zadnji strani hiše zamenjal ključavnici. Navedeno poročilo je sodišče prve stopnje ustrezno umestilo v celotno dokazno oceno.

12. Pritožbeni navedbi, da toženčev odklop elektrike na celotnem objektu pomeni, da tožnik ni bival v objektu, in da izpodbijana sodba ne odgovori na vprašanje, kako so tudi po izkopu elektrike v objektu gorele luči, ne omaje prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitev ni povzelo izpovedb tožnikove žene in P. N., iz katerih izhaja, da se je po toženčevem odklopu elektrika v objekt dobavljala z agregatom,3 ne more omajati prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene.

13. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti ogled objekta, ni utemeljen. Četudi bi se na ogledu ugotovilo, da tožnikov del objekta ni naseljen, navedeno dejstvo ne bi pomenilo, da tožnik nima dostopa v objekt. Ker je bil navedeni dokazni predlog očitno neprimeren, sodišče z njegovo zavrnitvijo ni zagrešilo bistvene kršitve določb ZPP.

14. Zaključek izpodbijane sodbe o obstoju dejstva, da je tožnik tožencu omejeval dostop do objekta, ni arbitraren. Pritožbena navedba, da toženec nima služnostne poti do objekta, ni pravno relevantna. Prepričljiva je ugotovitev iz 19. točke izpodbijane sodbe, da se je toženčeva žena, če je skušala sama z avtom priti do objekta, zaradi tožnikovih pritiskov in verbalnega nasilja obrnila in do objekta ni prišla. Poleg tega je ugotovitev, da je tožnik tožencu omejeval dostop do objekta prepričljivo utemeljena tudi s sklicevanjem na poročilo Policijske postaje z dne 1. 6. 2012 (priloga B 26).

15. Pritožbeno sklicevanje na judikat I Cp 1010/20134 nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožnik utemeljuje s trditvijo, da se izpodbijana sodba ni opredelila do njegovih navedb o obstoju prikrajšanja, ni utemeljen. Ker pravdni stranki nista v solastninski skupnosti, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve I Cp 1010/2013. Zaradi tega tožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse. Ker dejanska podlaga izpodbijane sodbe temelji na ugotovitvi, da sporni objekt ni bil v stanju, da bi lahko prinašal korist, se konkretni dejanski stan v bistvenem ujema z dejanskim stanom iz zadeve II Cp 362/2010.5

16. Pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj se je sodišče sklicevalo na izvedensko mnenje Ž. (prilogi A 39 in B 16), ne utemeljuje očitka o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi iz dopolnitve izvedenskega mnenja S. J. (priloga B3) izhaja pritožbeno ne-izpodbijan zaključek, da gre pri objektu v pretežnem delu za črno gradnjo in da je bilo uporabno dovoljenje dano le za pritličje objekta, ki stoji na tožnikovi parceli. Že iz ugotovitev, (1) da objekt predstavlja črno gradnjo in (2) da ima zgolj toženčeva nepremičnina dostop do vode in elektrike, izhaja prepričljiv zaključek, da tožnikovega dela objekta v spornem obdobju ni bilo mogoče tržiti. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje brez utemeljena razloga sklicevalo na izvedensko mnenje J. Ž., ki je ugotovil, da objekta ni mogoče tržiti.

17. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnika z materialnopravnim procesnim vodstvom pozvati na dopolnitev navedb, ni utemeljena. Zgolj dejstvo, da je izpodbijana sodba utemeljena z dodatnim argumentom, da tožnik ni navedel, katerih delov objekta dejansko ni mogel uporabljati, še ne pomeni, da je izpodbijana sodba nedopustna sodba presenečenja.

18. Pritožbena navedba o arbitrarnosti stališča, da tožnik ni mogel biti prikrajšan zaradi opustitev nujnega vzdrževanja s strani toženca in da bi tožnik lahko svoj del objekta vzdrževal sam, ni utemeljena. Navedeno stališče ima podlago v pravilno ugotovljenih dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe. Pritožbena navedba, da obrazložitve iz 18. točke izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ni utemeljena. Čeprav tožnik tožbenih trditev o zmanjšani vrednosti objekta zaradi opustitve nujnega vzdrževanja s strani toženca sploh ni ustrezno konkretiziral6, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedene trditve nimajo podlage v tožbenem temelju. Konkretni tožbeni temelj ima kondikcijsko podlago. Trditve o opustitvi nujnega vzdrževanja pa imajo odškodninsko naravo.

19. V zvezi pritožbeno trditvijo, da sta obe pravdni stranki dolžni objekt vzdrževati skupaj, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo pravdnima strankam že v zadevi II Cp 240/20137 predlagano, da medsebojna razmerja uredita v nepravdnem postopku.

20. Pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi sodišča so jasni in razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Pritožba uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se kršitev iz 15. točke nanaša le na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo, česar pritožba konkretno ne navaja, je tudi navedeni očitek neutemeljen.

21. Ker iz dokaznega postopka izhaja zaključek, da je tožnik lahko uporabljal svoj del objekta in da toženec tožniku ni preprečeval uporabe objekta, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

22. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. členu v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka. Ker toženec ni priglasil stroškov za odgovor na pritožbo, je odločitev o stroških odgovora na pritožbo odpadla.

1 198. člen OZ. 2 Glej sodbo VS RS z dne 16. 10. 2014, opr. št. II Ips 206/2014. 3 Glej zvočni prepis zaslišanja M. T. z dne 12. 4. 2016 na list. št. 152 in zvočni prepis zaslišanja priče P. N. z dne 17. 5. 2016 na list. št. 237. 4 Sodba in sklep VSL z dne 9. 10. 2013, opr. št. I Cp 1010/2013. 5 Glej sodbo VSL z dne 7. 4. 2010, opr. št. II Cp 362/2010. 6 Tožnik je v tožbi višino tožbenega zahtevka utemeljeval s trditvijo, da svojih nepremičnin ne more uporabljati in da 4.459 EUR na mesec predstavlja primerno uporabnino za njegov del objekta (prim. list. št. 3). Čeprav je v pripravljenem spisu z dne 11. 9. 2015 postavil trditev, da je zaradi ne-vzdrževanja objekta prikrajšan, ni konkretiziral trditve o višini domnevnega prikrajšanja zaradi manjvrednosti objekta (prim. lit. št. 92). 7 Sklep VSL z dne 23. 10. 2013.