Jedro

Začasno prebivališče je podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če toženec nima stalnega prebivališča v nobeni državi (drugi odstavek 48. člena ZMZPP). Ni pa možno pojma stalnega prebivališča razlagati tako široko, da bi zaključili, da je bilo toženčevo prijavljeno začasno prebivališče dejansko njegovo stalno prebivališče. Posebne okoliščine za takšno širšo razlago v obravnavanem primeru, kjer tožeča zavarovalnica proti tožencu kot odgovorni osebi uveljavlja regresni zahtevek, niso podane.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"I. Sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje.

II. Opravljena pravdna dejanja se razveljavijo in se tožba zavrže."

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti izvršilne in pravdne stroške pred sodiščem prve in druge stopnje v višini 1021,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je po ugovoru toženca zoper sklep o izvršbi opr. št. VL 11382/2023 z dne 17. 2. 2023, izdan na podlagi verodostojne listine, razveljavilo navedeni sklep in odločilo, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred Okrajnim sodiščem v Kranju. V pritožbi zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in nato v odgovoru na tožbo (dopolnitev tožbe) je toženec ugovarjal pristojnosti Okrajnega sodišča v Kranju. Navajal je, da ima edino prebivališče v Republiki Srbiji, škodni dogodek pa se je zgodil v Nemčiji.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženčev ugovor pristojnosti sodišča Republike Slovenije zavrnilo.

3.Zoper prvostopenjski sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru pristojnosti ugodi in odloči, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za sojenje v tej zadevi, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da na podlagi jasne določbe zakona ni podane pristojnosti slovenskega sodišča za sojenje v predmetni zadevi. Nasprotuje uporabi stališč iz sklepa VSL I Cp 1504/2022. Navaja, da ob vložitvi predloga za izvršbo ni imel središča življenjskih interesov v Sloveniji, saj se je vsak teden za vikend vračal domov v Srbijo, med tednom pa je kot voznik v mednarodni špediciji preživel večino časa v drugih državah, ne v Sloveniji. Ni bival na naslovu začasnega prebivališča, ki ga je imel prijavljenega samo za potrebe zaposlitve. Družinske, partnerske, socialne in druge vezi je imel v Srbiji oziroma dejansko povsod drugod kot v Sloveniji. S Slovenijo ni imel ne tesnih ne trajnih vezi, takšne je imel le s Srbijo.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Mednarodno pristojnost sodišč določajo pravila mednarodnega zasebnega prava in postopka. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) se skladno s 4. členom ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Toženec ima stalno prebivališče v Republiki Srbiji. Ta ni članica Evropske unije, zato pravnega razmerja med pravdnima strankama Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I bis) ne ureja. Prav tako Republika Srbija in Republika Slovenija nista sklenili bilateralnega sporazuma, ki bi urejal pristojnost v civilnih postopkih. Zato je treba o pristojnosti odločiti na podlagi pravil ZMZPP.

7.ZMZPP v 48. členu določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 48. člena ZMZPP). Če toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji niti v kakšni drugi državi, je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec začasno prebivališče v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 48. člena ZMZPP).

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel toženec ob vložitvi predloga za izvršbo (ki se v tem postopku šteje za tožbo) v Republiki Srbiji prijavljeno stalno prebivališče, v Republiki Sloveniji pa začasno prebivališče. V Republiki Sloveniji je bil tudi zaposlen kot voznik tovornega vozila. Zaključilo je, da to pomeni, da je v Republiki Sloveniji dejansko stalno prebival, saj je bilo ob vložitvi tožbe (predloga za izvršbo) tam središče njegovih življenjskih interesov.

9.Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo ZMZPP. Začasno prebivališče je podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če toženec nima stalnega prebivališča v nobeni državi (drugi odstavek 48. člena ZMZPP). Ni pa možno pojma stalnega prebivališča (po prvem odstavku 48. člena ZMZPP) razlagati tako široko, da bi v obravnavanem primeru zaključili, da je bilo toženčevo prijavljeno začasno prebivališče dejansko njegovo stalno prebivališče. V zvezi s tem ni utemeljeno prvostopenjsko sklicevanje na sklep VSL I Cp 1504/2022. Kot namreč upravičeno izpostavlja pritožba, ta širšo razlago pojma stalno prebivališče v smislu drugega odstavka 86. člena ZMZPP (torej v okviru druge, posebne določbe zakona, ne 48. člena ZMZPP), ki je bližje pojmu običajnega prebivališča (habitual residence), utemeljuje z namenom skrbništva, v povezavi z okoliščinami konkretnega primera (skrbništvo je predlagala mati za svojo devetnajstletno hči, ki zaradi motnje v duševnem razvoju potrebuje stalno skrb in nadzor). Takšne posebne okoliščine v obravnavanem primeru, kjer tožeča zavarovalnica proti tožencu kot odgovorni osebi uveljavlja regresni zahtevek, niso podane. Zato v tem primeru pomena 48. člena ZMZPP ni mogoče širiti onkraj okvirjev, ki jih določa jezikovna razlaga določbe.

10.Glede na navedeno sta toženčev ugovor nepristojnosti in s tem pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter izpodbijani sklep skladno s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tretjim odstavkom 18. člena ZPP spremenilo tako, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje in se opravljena pravdna dejanja razveljavijo, tožba pa zavrže.

11.Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Tožnica v postopku ni uspela (z zavrženjem tožbe se postopek konča), zato sama nosi vse svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka. Tožencu pa mora v okviru izvršilnih stroškov in pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje povrniti odvetniško nagrado za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 500 točk oziroma 300 EUR (tar. št. 31/8 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), odvetniško nagrado za odgovor na dopolnitev tožbe v višini 500 točk oziroma 300 EUR (tar. št. 20/1 ZPP), materialne stroške v višini 12 EUR (2 % po tretjem odstavku 11. člena OT) in DDV v višini 134,64 EUR (22 %) ter sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55 EUR. Prav tako mu je dolžna povrniti nagrado za pritožbo zoper izpodbijani sklep v višini 250 točk oziroma 150 EUR (tar. št. 22/2 OT), materialne stroške v znesku 3 EUR, DDV v višini 33,66 EUR (22 %) in sodno takso za pritožbo v višini 33 EUR. Višje sodišče ni priznalo priglašenih odvetniških stroškov za posvet s stranko in pregled listin, saj so ti stroški že vključeni v priznanih nagradah za opravljene posamezne storitve. Skupno mora tožnica tako tožencu v roku 15 dni povrniti 1021,30 EUR izvršilnih in pravdnih stroškov. V primeru zamude mu je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

Zveza:

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1999) - ZMZPP - člen 4, 48, 48/1, 48/2, 86, 86/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 18, 18/3, 365, 365-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.