Jedro

Sodna odločba je izvršljiva, če je pravnomočna in je potekel rok za izpolnitev. Vendar pa to ne pomeni, da je izvršilni naslov izdan z dnem izvršljivosti odločbe, takrat odločba le pridobi izvršljivost, s tem pa tudi lastnost izvršilnega naslova. Izvršilni naslov kot tak pa je izdan pred tem.

Če sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje, je izvršilni naslov vselej sodba sodišča prve stopnje in to z vsebino, kot jo da sodba sodišča druge stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep razveljavi v delu, v katerem je bil predlog za izvršbo zavrnjen glede izterjave 500.000,00 EUR, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Graja stališče sodišča prve stopnje, da je o prehodu terjatve po 24. členu ZIZ mogoče govoriti šele po tem, ko je bil izvršilni naslov že izdan, ter da je za presojo prehoda terjatve na novega upnika relevanten trenutek pridobitve izvršilnega naslova. Sklicuje se na načelo stroge formalne legalitete, po katerem izvršilno sodišče ni pooblaščeno, da se med odločanjem o dovolitvi izvršbe spušča v obravnavo materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilne listine. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo v nasprotju s tem načelom, ko se je spustilo v vprašanje pomena, veljavnosti in učinkovanja obeh notarskih zapisov. Povzema svoje razumevanje komentarja Zakona o izvršbi in zavarovanju, komentar novele in uvodna pojasnila GV založba, Ljubljana 2002, stran 92 in 93, ter razumevanje stališča, zapisanega v Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb, letnik 1984. Glede prvih navaja, da sklicevanje nanje nima posebne teže, kajti ne gre za pravno teoretično razpravljanje, temveč zgolj za stališče, ki nima opore v odločbah višjega in Vrhovnega sodišča; glede drugega, ki jih v pritožbi tudi smiselno povzema, pa opozarja na drugačno pozitivno pravo, stališče je bilo podano glede na predpise, veljavne v letu 1980. Prav tako navaja, da je napačno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1139/2010 z dne 29. 9. 2010, v katerem je sodišče razsojalo v zadevi, v kateri je prišlo do spremembe dolžnika in ne upnika. V nadaljevanju pritožbe pojasni naravo cesije z namenom zavarovanja, predvsem pa opozori na funkcijo procesnega prava, ki naj omogoči izvajanje materialnopravnih pravic oziroma upravičenj. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da se izda sklep o izvršbi in dovoli izvršba na predlagana sredstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo, ker je ugotovilo, da sta kvalificirani listini, ki izkazujeta pravno nasledstvo (notarski zapis SV 48/06 z dne 30. 1. 2006 in notarski zapis SV 315/2012 z dne 22. 5. 2012), izdani pred nastankom izvršilnega naslova, zato lahko služita zgolj kot dokaz v drugem postopku, v katerem bi sodišče meritorno odločilo o prehodu terjatve, ne more pa služiti kot listina iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Sodišče je navedlo, da sta bili listini sestavljeni pred izdajo odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1243/2012 z dne 25. 4. 2013, obveznost po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1213/2010 z dne 23. 2. 2012 pa je po navedbah upnika izpolnjena (110.921,00 EUR).

6. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je izvršilni naslov v tej zadevi nastal šele z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1243/2012 z dne 25. 4. 2013. Ker pa sta bili pogodbi o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjeni pred tem (30. 1. 2006 in 22. 5. 2012), ne moreta predstavljati listine iz prvega odstavka 24. člena ZIZ.

7. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je izvršilni naslov v tej zadevi odločba višjega sodišča. Po določbi 1. točke 17. člena ZIZ je izvršilni naslov izvršljiva sodna odločba. Sodna odločba je izvršljiva, če je pravnomočna in je potekel rok za izpolnitev (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje, je izvršilni naslov vselej sodba sodišča prve stopnje in to z vsebino, kot jo da sodba sodišča druge stopnje. Tako je razumeti „izvršljivo sodno odločbo“ iz 1. točke 17. člena ZIZ. To jasno izhaja iz izreka odločbe sodišča druge stopnje, ki je v konkretni zadevi odločilo in v izreku med drugim zapisalo, da se sodba sodišča prve stopnje po pritožbi spreminja kot to izhaja iz izreka odločbe sodišča druge stopnje.

8. V zvezi s tem pa je treba tudi razlagati določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki določa, da sodišče dovoli izvršbo na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema stališče pravne teorije, da je treba določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ razlagati tako, da so v izvršilnem postopku relevantne le tiste listine iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki izkazujejo prehod terjatve oziroma obveznosti, ko je izvršilni naslov že bil izdan, vendar še pred vložitvijo predloga za izvršbo (1). Tako stališče je zavzeto tudi v sodni praksi (primerjaj že v pritožbi citirano odločbo višjega sodišča). Vendar pa je treba pravilno razlagati nastanek izvršilnega naslova, ki je relevanten po določbi prvega odstavka 24. člena ZIZ.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje nastanek izvršilnega naslova enačilo z izvršljivostjo odločbe in se pri tem oprlo na 19. člen ZIZ (glej razloge v 6. točki obrazložitve), kar pa ni pravilno. Po določbi prvega odstavka 19. člena ZIZ postane sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, pri čemer rok za prostovoljno izpolnitev začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena (drugi odstavek 19. člena ZIZ). Vendar pa to ne pomeni, da je izvršilni naslov izdan z dnem izvršljivosti odločbe, takrat odločba le pridobi izvršljivost, s tem pa tudi lastnost izvršilnega naslova. Izvršilni naslov kot tak pa je izdan pred tem. V zvezi s tem upnik pravilno opozarja, da je treba določbe procesnega prava, konkretno določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ, ustrezno interpretirati tako, da se zagotovi učinke razpolaganj na materialnopravnem področju. V tem pogledu je treba določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ razlagati tudi glede na to, kaj v konkretni zadevi predstavlja izvršilni naslov. V predmetni zadevi je to sodna odločba. V tem primeru je treba upoštevati tudi določbo 190. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Ta določba velja le v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne pa tudi v pritožbenem postopku, zato ima upnik prav, da bi razlaga nastanka izvršilnega naslova, kot je to storilo sodišče prve stopnje, pomenilo, da bi upniku procesno pravo onemogočilo uveljavljanje pravic, ki mu gredo po materialnem pravu, do spremembe (pripadnosti) katerih je prišlo tekom pritožbenega postopka z notarskim zapisom SV 315/12 z dne 22. 5. 2012 (terjatev v znesku 500.000,00 EUR).

10. V zvezi s prehodom terjatve na upnika po notarskem zapisu SV 48/06 z dne 30. 1. 2006 (terjatev v znesku 231.327,97 EUR) pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Kot že navedeno je o prehodu obveznosti po prvem odstavku 24. člena ZIZ mogoče govoriti šele po tem, ko je bil izvršilni naslov izdan. Če je kvalificirana listina, ki izkazuje nasledstvo, izdana pred izvršilnim naslovom, kot to v konkretnem primeru velja za notarski zapis SV 48/06 z dne 30. 1. 2006, lahko služi zgolj kot dokaz v drugem postopku, v katerem sodišče meritorno odloča o prehodu obveznosti. Iz tega razloga pravno nasledstvo v smislu 24. člena ZIZ ni izkazano, saj je bil notarski zapis sklenjen pred izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 12/2006 z dne 14. 4. 2010. 11. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za izvršbo za izterjavo denarne terjatve v znesku 500.000,00 EUR, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj upošteva zgornja stališča in v tem delu ponovno odloči o utemeljenosti predloga za izvršbo. V preostalem delu (glede zavrnitve predloga za izvršbo za izterjavo denarne terjatve v višini 231.327,97 EUR) pa se pritožba zavrne in sklep potrdi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

(1) Primerjaj Galič, Jan, Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A), komentar novele in uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana 2002, stran 93; enako Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, obči dio, Informator, Zagreb 1980, stran 96, komentar pri 15. točki; v novejšem hrvaškem izvršilnem pravu pa Dika, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Obče građansko ovršno pravo, Narodne novine, Zagreb, Zagreb 2007, stran 112.