Jedro

V PZ je bilo določeno, da je delavki PZ mogoče odpovedati v primeru izostanka z dela več kot en dan ter v primeru nevestnega, nerednega in malomarnega opravljanja dela. Ker je bila tožnica z dela odsotna le en dan, ji tožena stranka zato ni mogla zakonito redno odpovedati PZ iz krivdnega razloga, saj bi, da bi bila podana kršitev PZ, morala tožnica biti z dela odsotna več kot en dan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 24.5.2004, toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje od dne 1.10.2004 dalje do ponovnega nastopa na delo, da je dolžna tožnici za čas od

27.6.2004 do 30.9.2004 plačati razliko med plačo, ki jo je prejela pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki, če bi delala, od 1.10.2004 dalje pa nadomestilo plače, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zneskov, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 24.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.12.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, medtem ko tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je tožnica dne 29.4.2004 neupravičeno izostala z dela. Če bi bila takrat dejansko v slabem zdravstvenem stanju, bi glede tega lahko pridobila ustrezno zdravniško potrdilo. Njena osebna zdravnica je zavrnila vsa namigovanja, da se je pri njej začelo bolezensko stanje že dne 29.4.2004. Morebiten bolniški stalež bi ji odobrila le iz socialnih razlogov, saj je ocenila, da je bila ne glede na zatrjevane zdravstvene težave sposobna za delo. Poleg tega tožnica ni opravičila svojega izostanka z dela, saj po izpovedbi sodelavke Č. in nadrejene delavke G. ni ničesar storila, da se dogovori glede dovoljenja za izostanek z dela. V tej zvezi ji je sodelavka jasno povedala, da naj o tem obvesti še nadrejeno delavko. Pri tožnici je v celoti podano samovoljno ravnanje, ki pomeni tudi nevestno in neredno izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Opozarja na določbo 31. čl. ZDR, po kateri mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega mora delavec v skladu z določbo 32. čl. ZDR upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničin izostanek je povzročil škodo, saj so se morala dela iz izpadlega dneva opraviti v naslednjem letu. Ker je sodišče prve stopnje zmotno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da zahtevke v celoti zavrne oz.

podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Pri toženi stranki je bila obravnavana v nasprotju z obstoječo prakso glede odobravanja dopustov. Okoliščina, da o svoji odsotnosti ni obvestila neposredno nadrejene delavke, ne more biti odločilna, saj gre pri tem za bolj ali manj interni dogovor med zaposlenimi v oddelku nabave, ki je osebne narave.

Poleg tega obe očitani nepravilnosti, to je neupravičeni enodnevni izostanek z dela in nevestno opravljanje delovnih zadolžitev, nimata podlage v pogodbi o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti in na katere je opozorila pritožba. Zato v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v sodbi, na navedbe tožene stranke še odgovarja.

Po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Delodajalec mora v skladu z določbo 1. odst. 82. čl. ZDR dokazati utemeljen razlog odpovedi. V določbi 1. odst. 88. čl. ZDR so opredeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in sicer poslovni razlog, razlog nesposobnosti in krivdni razlog, ki se nanaša na kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Vendar lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le takrat, če ob obstoju resnih in utemeljenih odpovednih razlogov hkrati ugotovi, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odst. 88. čl. ZDR).

Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka dne 24.5.2004 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker je dne 29.4.2004 neupravičeno izostala z dela, takšno ravnanje pa je štelo tudi za nevestno, neredno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti.

V skladu z navedenimi razlogi je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po izteku 30 dnevnega odpovednega roka dne 26.6.2004. Sodiše prve stopnje je ugotovilo, da očitane tožničine nepravilnosti po vsebini niso dokazane. Poleg tega nimajo narave krivdnih razlogov, ki sta jih stranki dogovorili v zadnji pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar ni bila podana tako pravna kot dejanska podlaga za odpoved pogodbe.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča v tožničinem primeru niso bili podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je sicer dne 29.4.2004, ko bi po izpovedbi nadrejene delavke morala likvidirati fakture ter urejevati arhiv, izostala z dela, ne da bi imela odsotnost pokrito z bolniškim staležem. Vendar navedena ugotovitev za drugačno odločitev ni pomembna. V sporu je za presojo odločilno, da je tožena stranka pri sprejetih odpovednih razlogih izhajala iz določbe 4. odst. 13. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki za delovno razmerje tožnice na delovnem mestu referenta za izterjavo in likvidiranje vhodnih faktur. Po navedeni pogodbeni določbi je imela tožena stranka podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov samo v primeru neupravičenega izostanka z dela več kot en delovni dan oz. v primeru, če bi tožnica nevestno, neredno ali malomarno izpolnjevala delovne obveznosti kljub pismenemu opozorilu. V konkretnem primeru se tožnici ni očitala neupravičena odsotnost z dela več kot en delovni dan, npr. dva, tri ali več delovnih dni, kot je potrebno pravilno razlagati 1. alineo 4. tč. 13. čl. pogodbe o zaposlitvi, temveč zgolj neupravičena odsotnost z dne 29.4.2004. V tej zvezi tožena stranka ni imela podlage, da se je v odpovedi sklicevala tudi na neupravičeno odsotnost v dneh 29. in 30.12.2003, saj se ta (tudi zaradi poteka 30 dnevnega subjektivnega roka iz določbe

5. odst. 88. čl. ZPP) pri sedaj obravnavanem razlogu ne more upoštevati.

Nadalje je sodišče prve stopnje glede neizpolnjevanja, nevestnega in nerednega opravljanja delovnih obveznosti iz 2. alinee 4. odst. 13. čl. pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotovilo, da je lahko takšen razlog podlaga za odpoved pogodbe samo v primeru dejanskega izvajanja delovnih nalog, ko se delavec nahaja na delu in dela ne izvaja popolno oz. ga opravlja nevestno ali neredno. V konkretnem primeru, ko je bila tožnica dne 29.4.2004 odsotna, se takšen razlog pri njej ne more uporabiti oz. ji kakorkoli očitati nepravilnosti, ki se nanašajo na dejansko opravljanje dela. Zato tožena stranka ni pravilno odpovedala tožnici pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljene pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene.

Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev je v skladu tudi z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS, po kateri v postopkih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.