Jedro

Inštitut ponovne odmere že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno izplačane ali ugotovljene plače, ki se v skladu z zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, urejata tudi 185. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98) in 180. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99) kot pravico zavarovanca, ki jo uveljavlja v rednem postopku in ne v obnovi postopka pri zavodu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da ima tožnik pravico do novo odmerjene pokojnine po dokončnem sklepu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 19.10.1993, že od 1.7.1984 dalje in ne šele od 1.5.1990 dalje. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 187. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 40/83 do 3/90 - Statut), ki določa pravne učinke odločb, izdanih v obnovi postopka ali po nadzorstveni pravici.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na njegov odškodninski zahtevek štelo kot predlog za izdajo dopolnitve sodbe in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v odločanje, pritožbo glede nove odmere starostne pokojnine pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je bila z novelo statuta (Uradni list SRS, št. 43/89) osnovna določba iz 187. člena razveljavljena, je utemeljilo svojo odločitev na podlagi napotilne norme iz 1. odstavka 118. člena Pravilnika o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 47/86 - Pravilnika) in 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 do 55/92 - ZUP). Ker ta zakonska norma določa pravne posledice odprave le za odločbe, pri katerih je ugotovljena absolutna bistvena kršitev upravnega postopka, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, je kot pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije se sklicuje na svoje pritožbene navedbe in poudarja, da je bil zahtevek za višjo odmero pokojnine vložen pravočasno, to je 25.10.1990. Pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (270. člen in naslednji). Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

Na vročeno revizijo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen).

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP (1. točka 1. odstavka 385. člena), zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena). Revizijska graja zmotne uporabe določb Zakona o splošnem upravnem postopku kot izključno procesnega zakona ne more biti upoštevna kot revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP.

Tudi graja zmotne uporabe določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni utemeljena. V času odločanja Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja na prvi stopnji (19.6.1991) o zahtevi tožnika za novo odmero pokojnine z upoštevanjem naknadno odmerjenega nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, je zaradi razveljavitve določb od 179. člena do 187. člena Statuta SPIZ - s katerimi so bila urejena izredna pravna sredstva - s statutarnim sklepom skupščine skupnosti z dne 15.12.1989 o spremembah in dopolnitvah statuta (Uradni list SRS, št. 43/89) nastala pravna praznina. Zato je bilo v času od 1. januarja 1990, ko se je novela statuta začela uporabljati, do uveljavitve novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 1.4.1992 (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ), po napotilni normi iz 1. odstavka 118. člena pravilnika na voljo kot izredno pravno sredstvo le obnova postopka kot jo je urejal Zakon o splošnem upravnem postopku.

Pravne učinke odločbe, izdane v obnovi postopka po ZUP-u, je zaradi ugotovljene pravne praznine potrebno razlagati iz splošnih pravnih načel, ki so značilna za ureditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja (analogia iuris). Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavljajo po določbah ZUP-a samo v primeru, če ni z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju drugače določeno. To pomeni, da je v teh postopkih uveljavljeno načelo primarne uporabe določb tega zakona in le podrejeno uporaba določb ZUP-a. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, kot tudi iz leta 1999, in pred tem veljavni statut SPIZ-a, vsebujejo posebnosti postopka (zlasti v zvezi z izvedenskimi organi, pristojnostmi posameznih organov v postopku), ki se med drugim nanašajo tudi na izredna pravna sredstva in njihovih pravnih posledic. Pravne učinke odločb, izdanih v obnovi postopka (pravi ali privilegirani) ali po nadzorstveni pravici, sta oba prej omenjena predpisa drugače urejala kot so predpisani v Zakonu o splošnem upravnem postopku. Da se zagotovi ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) je pri določitvi pravnih učinkov odločbe, izdane v obnovi postopka po ZUP-u, v času naknadne pravne praznine uporabiti določbe statuta, veljavne pred njenim nastankom kot tudi določbo 271. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker je vsebina norme iz 187. člena Statuta SPIZ kot tudi iz 271. člena ZPIZ enaka, bi šlo v obravnavanem primeru za analogno uporabo teh določb (analogia legis). Sprejem takšnega stališča narekuje tudi načelo pravne varnosti, zlasti ker je ob izdaji dokončne odločbe že veljala določba 271. člena ZPIZ, ki je k njeni uporabi zavezovala toženo stranko. Samo v primeru, če bi kasnejši zakonski predpis to vprašanje drugače rešil, bi se morda zaradi različnosti ureditve lahko uporabilo sklepanje po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario). Zato je revidentovo revizijsko zavzemanje za drugačno razlago neutemeljeno.

V obravnavanem primeru pa, po presoji revizijskega sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke ni bila izdana v obnovi postopka, pač pa na podlagi tedaj veljavnega 25. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 do 10/91). Po tej določbi, ki je pomenila formalnopravno dopolnitev 27. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 do 44/90 ), je imel zavarovanec, ki je po uveljavitvi pravice do pokojnine prejel del osebnega dohodka na podlagi minulega dela, pravico do ponovne odmere pokojnine. Ni utemeljenega razloga, da bi ta določba ne bila uporabljiva v primeru tožnika, ki mu je bilo naknadno odmerjeno nadomestilo osebnega dohodka. To še zlasti zato, ker tožena stranka z izpodbijano odločbo ni spremenila oziroma razveljavila svoje ugotovitvene odločbe iz septembra 1984, s katero je bila tožniku priznana in odmerjena starostna pokojnina.

Inštitut ponovne odmere že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno izplačane ali ugotovljene plače, ki se v skladu z zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, urejata tudi 185. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98) in 180. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99) kot pravico zavarovanca, ki jo uveljavlja v rednem postopku in ne v obnovi postopka. Pravica do ponovno odmerjene pokojnine gre zavarovancu po vseh prej omenjenih zakonskih določbah od prvega dne po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Ker je bila tožniku z izpodbijano odločbo tožene stranke novo odmerjena pokojnina priznana od vložitve zahteve (25.10.1990) za šest mesecev nazaj, to je od 1.5.1990 dalje, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo revizijo.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).