Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnica je s toženko 24. 10. 2007 sklenila pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu v višini 156.000 CHF z dobo vračanja 360 mesecev. Sklenili sta tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in notarskega zapisa, v katerega je bila pogodba povzeta, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, izbris te vknjižbe, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter plačilo, podredno pa razvezo pogodbe in plačilo.

2.Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče je sodbi razveljavilo. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje z delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti.

3.Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:

1.Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se v izpodbijani sodbi oziroma sodbi prve stopnje nista opredelili do navedb tožene stranke, da je potrošnik (tožeča stranka) tisti, ki mora zatrjevati in izkazati, da mu banka (tožena stranka) v sklenitveni fazi ni razkrila okoliščin, ki jih je ob sklenitvi poznala ali bi jih morala poznati, in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se takšne okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno, a še ne izraženo že ob sklenitvi pogodbe, ravno zaradi nedobrovernosti banke?

2.Ali mora potrošnik v okviru uveljavljanja ničnosti na podlagi določil 24. člena ZVPot trditi in dokazati, s kakšnimi informacijami je banka v trenutku sklepanja pogodbe razpolagala (oziroma bi morala in morala razpolagati) in ali bi te informacije, če bi z njimi razpolagal, vplivale na njegovo voljo za sklenitev kreditne pogodbe?

3.Ali je treba relevantna dejstva v zvezi z obstojem t. i. informacijskega razkoraka med strankama - tj. obstojem ekonomskih okoliščin, ki so bile relevantne z vidika potrošnikovega valutnega tveganja dokazovati z izvedencem ekonomske/finančne stroke ali je ustrezno že sklicevanje na strokovno literaturo?

4.Ali bi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13, izključiti uporabo te Direktive in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, OZ ter zlasti ZPotK (ko je veljal v času sklepanja Kreditne pogodbe), ki je, kot specialni zakon, urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?

5.Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti ter da je sporni pogodbeni pogoj posledično nepošten (nominacija kredita v CHF), materialnopravno pravilna oziroma:

-ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi, sprejeti po letu 2007 (ko je bila sklenjena Kreditna pogodba) skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, kot izhaja iz 155. člena URS?; ter

-ali je sodba SEU št. C-609/19, z dne 10. 6. 2021 neposredno uporabljiva in torej vzpostavlja domnevo (evropskega) povprečnega potrošnika in standard širše informacijske dolžnosti, ki splošno velja ne samo za finančni produkt Helvet Immo, temveč tudi za kreditne pogodbe v CHF kot je obravnavana v predmetni zadevi?

6.Ali se dolžnost predpogodbenega informiranja razteza na vse hipotetične dogodke, ki ob upoštevanju strokovnega znanja banke morda (tudi) niso verjetni ali zgolj tiste, ki so pretežno verjetni?

7.Ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten tudi v primeru, kadar se domnevno prikrito oziroma nepojasnjeno tveganje sploh ne uresniči v škodo potrošnika in torej sploh ne pride do znatnega povečanja kreditnih obveznosti?

8.Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se nista opredelili do navedb tožene stranke ter s tem v zvezi predlaganih dokazov glede neobstoja znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank?

9.Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede obstoja znatnega neravnotežja materialnopravno pravilna?

10.Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti spornega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

11.Ali je presoja pritožbenega sodišča, da sta zaradi ničnosti kreditne pogodbe nični tudi pogodba o zavarovanju nepremičnin in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, zaradi česar ni več podlage za vpis hipoteke v zemljiški knjigi, materialnopravno pravilna in skladna s 33. členom URS in 1. členom Prvega dopolnilnega protokola k EKČP?

5.Predlog ni utemeljen.

6.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati rešitev pravnega vprašanja, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).