Jedro

Določilo 296. čl. ZPP/77 ima namen varovati stranko, ki zaradi svojega neznanja in nevednosti ni sposobna uresničevati svojih pravic v pravdnem postopku. Tožena stranka je v pravdi pooblaščenca imela, o glavni obravnavi pa je bila tudi pravočasno obveščena in je imela možnost, da si zagotovi zastopanje. Kršitev 296. čl. ZPP/77 pa ni podana tudi iz razloga, ker se je direktor tožene stranke na obravnavi jasno in določno izjavil o zadevi. Tudi ugovor pasivne legitimacije je trditev. Sodišče v pravdnem postopku dejanskega stanja ne ugotavlja po uradni dolžnosti, materialno pravo pa ugotavlja samo v okviru zatrjevanih dejstev.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji nikoli ni oporekala pasivne legitimacije, zato pritožbeno sodišče tega ugovora kot prepovedane pritožbene novote v smislu 496.a čl. ZPP/77 ni vsebinsko obravnavalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ..., razen glede dela, v katerem je tožeča stranka tožbo umaknila, ter obsodilo toženo stranko na povrnitev stroškov tožeči. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 296. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77), ker kljub izrecnemu predlogu tožene stranke ni preložilo obravnave, da bi se je lahko udeležila toženčeva pooblaščenka. Nadalje tožena stranka prereka pasivno legitimiacijo, saj so bile storitve opravljene za Skupnost stanovalcev Jamova 52 in ne za toženo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z nepravilno uporabo določb 296. čl. ZPP/77, ni podana. V prvem odstavku 296. čl. ZPP/77 je določeno, da predsednik senata opozori stranko, naj si vzame pooblaščenca, če se stranka ne more jasno in določno izjaviti o zadevi, pa nima pooblaščenca. Če si taka stranka ne more takoj vzeti pooblaščenca, senat na njen predlog preloži narok (2. odst. 296. čl. ZPP/77). Navedeno določilo ima namen varovati stranko, ki zaradi svojega neznanja in nevednosti ni sposobna uresničevati svojih pravic v pravdnem postopku. Zatrjevana kršitev v obravnavanem primeru ni podana, ker je tožena stranka v pravdi pooblaščenca imela, o glavni obravnavi, razpisani za dan 7.4.1999, pa je bila tudi pravočasno obveščena (vabilo ji je bilo vročeno dne 22.3.1999, kar dokazuje povratnica, pripeta k list. št. 10). Tako je imela možnost, da si zagotovi zastopanje na obravnavi, bodisi s pooblaščenko po generalnem pooblastilu bodisi s kakšnim drugim pooblaščencem. Kršitev pa ni podana tudi iz razloga, ker se je direktor tožene stranke na obravnavi jasno in določno izjavil o zadevi, saj je povedal, da so račune zavračali, ker se po višini niso ujemali z računi iz prejšnjih let, čeprav je bil na vseh računih naveden isti uradni list, na podlagi katerega je tožeča stranka obračunavala cene svojih storitev, v spis pa je vložil tudi listinske dokaze. Enake ugovore je direktor tožene navajal tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ko je poleg tega ugovarjal tudi, da je bila ena faktura že plačana, kar je tožeča stranka na sporni glavni obravnavi tudi priznala in v tem delu zahtevek umaknila. Na ugovor neujemanja računov po višini je tožeča stranka predložila Sklep o cenah dimnikarskih storitev (priloga A13). Glede na takšno dejansko stanje pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka zelo jasno in določno izjavila o tožnikovi terjatvi, njeni ugovori so bili deloma tudi utemeljeni. Zato ni mogoče trditi, da se tožena stranka ni mogla izjaviti o zadevi, vsled česar bi bilo potrebno obravnavo preložiti, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Tožena stranka na glavni obravnavi niti ni povedala, zakaj pravzaprav hoče, da se obravnave udeleži tudi pooblaščenka, tega pa ne pove niti v pritožbi.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bil predlog tožene stranke za preložitev obravnave neutemeljen, zato zatrjevana kršitev 296. čl. ZPP/77 ni podana.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v pritožbi uveljavljani ugovor pasivne legitimacije pritožbena novota, le-te pa so po izrecni določbi 496.a čl. ZPP/77 v gospodarskih sporih prepovedane, razen če pritožnik verjetno izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tudi ugovor pasivne legitimacije, je trditev, saj tožena stranka v pritožbi navaja dejstvo, da storitve niso bile opravljene zanjo, temveč za Skupnost stanovalcev, tega dejstva pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Sodišče v pravdnem postopku dejanskega stanja ne ugotavlja po uradni dolžnosti, materialno pravo pa ugotavlja samo v okviru zatrjevanih dejstev. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji nikoli ni oporekala pasivne legitimiacije, temveč je smiselno priznala, da je prejšnje račune tožeče stranke sicer plačevala, vtoževane pa je zavrnila, ker po višini niso bili enaki računom iz prejšnjih let, čeprav se je tožeča stranka v njih vedno sklicevala na isti Uradni list. Ker tožena stranka v pritožbi niti ne trdi, da ugovora pasivne legitimacije brez svoje krivde ni mogla uveljavljati do konca glavne obravnave, sodišče tega ugovora kot prepovedane pritožbene novote v smislu 496.a čl. ZPP/77 ni vsebinsko obravnavalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora na podlagi določil 1. odst. 154. čl. ZPP/77 sama nositi svoje stroške, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 166. čl. ZPP/77 zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov.