Up-1356/09

13. 7. 2010

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ane Zver in Sanje Zver, obe Odranci, ki ju zastopa Jure Horvat, odvetnik v Murski Soboti, na seji 13. julija 2010

odločil:

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 475/2009 z dne 3. 6. 2009 in sodba Okrajnega sodišča v Lendavi št. P 221/2008 z dne 23. 12. 2008 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Lendavi v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo zahtevek pritožnic, s katerim sta uveljavljali povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpeli zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v že pravnomočno končanem sodnem postopku. Višje sodišče je zavrnilo njuno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost odškodninskega zahtevka pritožnic, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO) njunega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Njun zahtevek je bil zavrnjen, ker po oceni sodišč nista izkazali obstoja pravno priznane nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zadostne intenzitete.

2.Pritožnici uveljavljata kršitve 15., 23. in 26. člena Ustave. Menita, da bi morali sodišči utemeljenost njunega zahtevka presojati neposredno na podlagi Ustave in prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Zato naj ne bi bilo pomembno, kakšne oblike pravno priznane nepremoženjske škode ureja Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ). Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice naj namreč za priznanje pravičnega zadoščenja ne bi bilo pomembno, ali zakonodaja posamezne države pogodbenice izrecno ureja možnost priznanja denarne odškodnine za tovrstno škodo. Dodajata, da ZVPSBNO priznanje denarne odškodnine sicer pogojuje z izpolnjenostjo določenih predpostavk, vendar poudarjata, da je njun položaj drugačen, ker v času nastale kršitve nista imeli na voljo učinkovitih pospešitvenih pravnih sredstev za njeno odpravo.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom senata št. Up-1356/09 z dne 27. 5. 2010 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na navedbe pritožnic ni odgovorila.

B.

4.Pritožnici trdita, da je bilo z zavrnitvijo njunega odškodninskega zahtevka, ki sta ga sodišči presojali na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabil splošnih pravil odškodninskega prava, nedopustno poseženo v njuno pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

6.V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodita tudi pritožnici. Ker je zavrnitev njunega odškodninskega zahtevka utemeljena na stališču, da nista izkazali obstoja pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katero je mogoče po splošnih pravilih odškodninskega prava prisoditi denarno odškodnino, jima je bila zaradi že ugotovljene protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi v konkretnem sodnem postopku.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Zaradi ugotovljene kršitve je izpodbijani sodbi razveljavil in zadevo vrnil Okrajnemu sodišču v Lendavi v novo sojenje.

8.Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že iz tega razloga, očitkov o drugih zatrjevanih kršitvah ni bilo treba preizkusiti.

C.

9.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Odločbo je sprejel soglasno.

Jan Zobec

Predsednik senata

[1]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72), točka 13.