Jedro

Drži, da tretji toženec ni dal povoda za tožbo in je tožbeni zahtevek pripoznal, a je njegova pripoznava neučinkovita. Po presoji pritožbenega sodišča se v takšni situaciji za povrnitev stroškov tretjega toženca, ki je nujni in enotni sospornik (materialnopravno povezan z ostalima tožencema) ni mogoče opreti na 157. člen ZPP, ampak je o stroških tretjega toženca mogoče odločiti le na podlagi zanj ugodne razlage četrtega odstavka odstavka 161. člena ZPP v smeri, da mu ni treba kriti tožničinih stroškov. Ker tretji toženec ni dal povoda za tožbo (in je tožbeni zahtevek pripoznal že v odgovoru na tožbo) je obveznost povrnitve tožničinih pravdnih stroškov nastala le za prvega toženca, ki je dal povod za tožbo, ni pa tretji toženec zaradi svoje neločljive povezanosti z ostalima dvema tožencema upravičen do povrnitve svojih pravdnih stroškov od tožnice (po 157. členu ZPP), saj je tožnica s tožbenim zahtevkom zoper nujne in enotne sospornike v celoti uspela.

Izrek

I. Pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se izpodbijani sklep o povrnitvi pravdnih stroškov, ki je vsebovan v II. in III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odslej glasi: „II. Tretji toženec sam krije svoje prvostopenjske pravdne stroške.

III. Prvi toženec je dolžan v 15 dneh od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti 1.606,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Prvi in tretji toženec sta solidarno dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v višini 202,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, (I.) da se pri nepremičnini, ki je opredeljena v izreku sodbe sodišča prve stopnje, vpiše solastninska pravica do 4/5 celote v korist prvega toženca (op. v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku), in z v njej vsebovanim izpodbijanim sklepom sklenilo, (II.) da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tretjemu tožencu povrniti 732,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, ter (III.) da je prvi toženec dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe tožnici povrniti 1.378,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep o povrnitvi pravdnih stroškov (točko II. in III. izreka sodbe) je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tudi tretji toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške in da se tožnici priznajo pravdni stroški v višini 1.606,47 EUR s pripadki. V pritožbi navaja, da je tožbo vložila na podlagi petega odstavka 168. člena ZIZ. Tožbo je bila prisiljena vložiti zoper vse tri tožence zaradi načela zemljiškoknjižnega prednika iz 9. člena Zakona o zemljiški knjigi. Dolžnik in vsi zemljiškoknjižni „predlastniki“ so enotni in nujni sosporniki (glej npr. odločbo VSC Cp 7/2013). Le vsi trije skupaj so lahko tožena stranka in sodbe ter njene posledice zoper njih ne morejo biti različne. Nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo in kršene so bile določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovljeno, da tretji toženec ni nujni sospornik in je celo odločeno, da mu mora tožnica povrniti pravdne stroške, čeprav je bil tudi on eden izmed lastnikov in prodajalcev nepremičnine. Kot enotni in nujni sospornik je tudi on dolžan tožnici povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je napačno ovrednotilo vrednost spornega predmeta in napačno odmerilo potrebne pravdne stroške. Tožnici bi moralo ob upoštevanju zahtevane vrednosti opravljenih storitev (op. v pritožbi je pojasnjen pravilen izračun vseh stroškov) priznati 1.606,47 EUR pravdnih stroškov.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba se utemeljeno zavzema, da bi moralo upoštevaje vrednost spornega predmeta sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov tožnici priznati 600 točk za tožbo, 600 točk za narok, 50 točk za pridobitev ZK-izpiska, 2% do 1000 točk in 1% od presežka materialnih stroškov (22,5 točk), 22% DDV in sodno takso (675,00 EUR), kar skupaj in ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 1.606,47 EUR. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe o odmeri pravdnih stroškov (Odvetniško tarifo), zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep iz III. točke izreka sodbe spremenilo tako, da je prvi toženec tožnici dolžan povrniti pravdne stroške v navedeni višini s pripadki (3. točka 365. člena ZPP).

6. V delu, s katerim tožnica izpodbija sklep o povrnitvi stroškov iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je pritožba le delno utemeljena, in sicer je utemeljeno tožničino zavzemanje, da ni dolžna tretjemu tožencu povrniti njegovih prvostopenjskih pravdnih stroškov, neutemeljena pa je težnja, da mora tudi tretji toženec kriti tožničine prvostopenjske stroške. Pritožbeno sodišče dejanskih okoliščin konkretnega primera, ki niso pritožbeno sporne, na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo, saj so razvidne že iz izpodbijane odločbe. Bistveno za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je, da je tožnica (upnica v izvršbi) uspešno uveljavljala tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ in da prvi toženec (dolžnik v izvršbi in dejanski lastnik) nanjo ni odgovoril, druga toženka (zemljiškoknjižna lastnica) in tretji toženec (kupec nepremičnine od druge toženke, ki je nepremičnino prodal naprej prvemu tožencu) pa sta tožbeni zahtevek pripoznala že v odgovoru na tožbo in nista dala povoda za predmetno pravdo. Sodišče prve stopnje sodbe na podlagi pripoznave ni izdalo, kar je povsem pravilno, saj imajo toženci položaj nujnih in enotnih sospornikov in je pripoznava le nekaterih neučinkovita, saj tožbeni zahtevek lahko pripoznajo le v vsi skupaj. Že na tem mestu velja poudariti, da je stroškovni sklep akcesorna odločba in da zanj veljajo pravila ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov, zato je pritožbeno zavzemanje, da morajo nujni in enotni sosporniki trpeti v enaki meri prav vse (akcesorne) posledice sodbe, ki je zanje sicer lahko le enaka, zmotno. V takšni situaciji se po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče pri povrnitvi stroškov preprosto in v celoti opreti na določbo 157. člena ZPP, saj je bila tožnica primorana tožiti skupaj vse tožence, to je nujne in enotne sospornike. Drži, da tretji toženec ni dal povoda za tožbo in je tožbeni zahtevek pripoznal, a je njegova pripoznava neučinkovita. Po presoji pritožbenega sodišča se v takšni situaciji za povrnitev stroškov tretjega toženca, ki je nujni in enotni sospornik (materialnopravno povezan z ostalima tožencema) ni mogoče opreti na 157. člen ZPP, ampak je o stroških tretjega toženca mogoče odločiti le na podlagi zanj ugodne razlage četrtega odstavka odstavka 161. člena ZPP v smeri, da mu ni treba kriti tožničinih stroškov. Ker tretji toženec ni dal povoda za tožbo (in je tožbeni zahtevek pripoznal že v odgovoru na tožbo) je obveznost povrnitve tožničinih pravdnih stroškov nastala le za prvega toženca, ki je dal povod za tožbo, ni pa tretji toženec zaradi svoje neločljive povezanosti z ostalima dvema tožencema upravičen do povrnitve svojih pravdnih stroškov od tožnice (po 157. členu ZPP), saj je tožnica s tožbenim zahtevkom zoper nujne in enotne sospornike v celoti uspela. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožnica povrniti pravdne stroške tretjemu tožencu je torej napačna, saj upoštevaje pravilno uporabo omenjenih določb ZPP, za kaj takšnega v ZPP ni podlage. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in izpodbijano II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tretji toženec sam krije svoje prvostopenjske stroške (3. točka 365. člena ZPP). Vsekakor pa je zaradi pojasnjene uporabe četrtega odstavka 161. člena ZPP pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti v delu, v katerem se zavzema, da mora tudi tretji toženec, ki ni dal povoda za tožbo (in je zahtevek pripoznal v odgovoru na tožbo) tožnici povrniti njene prvostopenjske pravdne stroške, pa čeprav gre za nujnega in enotnega sospornika (2. točka 365. člena ZPP).

7. Predmetna stališča izhajajo tako iz pravne teorije2 kot tudi iz sodne prakse, ki ji pritožbeno sodišče ob zgoraj pojasnjenih razlogih sledi tudi v tej zadevi. Glede sodne prakse velja izpostaviti predvsem odločbi VSK I Cp 367/2007 in VSL II Cp 1806/2016 (op. v slednji so podobni zaključki obširno argumentirani), pa tudi odločbe VSL 1593/2013, VSL II Cp 2992/2014 in VSL I Cp 1308/2019. Nekoliko drugačno stališče izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 302/2014, a primer ni podoben obravnavanemu, saj je šlo za zakonito sosporništvo, za katerega ni nujno, da je materialno, formalno ali enotno (šlo je za intervencijsko pravdo z drugačnimi in povsem specifičnimi okoliščinami primera) in ne za nujno ter enotno sosporništvo na pasivni strani kot v obravnavani zadevi, katerega posledica ne more biti drugačna, da ni mogoče uporabiti 157. člena ZPP na način, da bi morala s tožbo v celoti uspešna tožeča stranka kateremukoli izmed nujnih in enotnih sospornikov, ki jih je bila primorana tožiti vse, vračati njihove pravdne stroške. Drugačno stališče sicer izhaja iz odločbe VSL I Cp 1591/2017, ki pa ni pojasnjeno in mu pritožbeno sodišče iz zgoraj argumentiranih razlogov in upoštevaje pretežno sodno prakso ne sledi.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega tožničino pritožbo delno zavrnilo in ji delno ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s pritožbo uspela v približno polovičnem delu (prisojenih jih je več prvostopenjskih stroškov v razmerju do prvega toženca in ni ji treba povrniti prvostopenjskih stroškov tretjega toženca, medtem ko tretjemu tožencu ni treba povrniti tožničinih prvostopenjskih stroškov), zato ji morata nujna in enotna sospornika, na katera se nanaša pritožbeno sporna stroškovna odločitev, solidarno povrniti polovico pritožbenih stroškov s pripadki. Čeprav tretji toženec ni dal povoda za pravdo na prvi stopnji sojenja, so pritožbeno sporni tudi stroški, ki so bili na prvi stopnji sojenja prisojeni njemu, zato je solidarno s prvim tožencem dolžan kriti tožničine pritožbene stroške v delu, s katerim je bila uspešna. V pritožbenem postopku se je namreč odločalo tudi o pravici do povrnitve stroškov tretjega toženca. Tožnici se prizna 300 točk za pritožbo (gre za pritožbo zoper procesni sklep, glej 3. točko tarifne številke 21 Odvetniške tarife), 2% materialnih izdatkov (6 točk), 22% DDV in 180,00 EUR za plačilo sodne takse, kar skupaj in ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 404,00 EUR. Prvi toženec in tretji toženec sta tožnici solidarno dolžna vrniti polovico navedenega zneska (202,00 EUR) s pripadki.

1 Glej mag. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, 2010, komentar k 157. členu oziroma predvsem k 161. členu ZPP.