Jedro

Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2016 in odločbe ... z dne 30. 3. 2016 in na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj je tožbo tožnika pravilno zavrgla po 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), glede na to, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno v letu 2014, dejansko stanja ali pravna podlaga, na katero se zahtevek opira pa se nista spremenila. Stanje, ugotovljeno v pravnomočni odločbi tožene stranke se ni spremenilo, saj tožnik na dan nastanka sklenitve Sporazuma med Republiko Slovenijo in BIH ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po slovenskih predpisih, zato se v skladu z določili Sporazuma pokojnina tožniku izplačuje še naprej na podlagi odločbe BIH iz leta 2008, kjer je všteta tudi slovenska pokojninska doba.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo. Podaja kronologijo izdanih odločb s strani tožene stranke ter pri tem navaja, da je iz predložene dokumentacije razvidno, da je 13. 6. 2013 pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Navaja, da že ima status upokojenca, ker je upokojen v Bosni in Hercegovini in pa, da ima tudi pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine in da to zahteva od Slovenije in da ne gre za starostno pokojnino. Na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Bosne in Hercegovine lahko zavarovanec sam izjavi ob prvi zahtevi za pokojnino, če želi, da se mu pokojnina izplačuje za skupno pokojninsko dobo ali za vsako pokojninsko dobo iz držav, v katerih je delal. Tako bi se moralo ravnati tudi v njegovem primeru in bi moral Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje urediti tako, da bi FOND PIO Bosne in Hercegovine upošteval slovensko pokojninsko dobo oziroma bi moral zahtevati, da FOND PIO odšteje pokojninsko dobo. Navaja, da je zelo bolan, da je v postelji in da potrebuje pomoč in nego tretje osebe in da v kolikor nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine se lahko njegova zahteva šteje kot zahteva za invalidsko pokojnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 9. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnika, izpodbijana odločba območne enote Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 30. 3. 2016 se je odpravila, zahteva zavarovanca za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pa se je zavrgla po določbi 4. točke 129. člena ZUP, saj je o zadevi že bila izdana zavrnilna odločba z dne 19. 2. 2014, ki je postala pravnomočna, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero je oprt zahtevek pa se nista spremenila.

6. Prvostopenjsko sodišče je torej presojalo ali je bilo ravnanje tožene stranke, ko je ta odločila na podlagi 4. točke prvega odstavka s 129. člena ZUP, pravilno in zakonito.

7. Iz sodnega spisa izhaja, da se je pri bosansko-hercegovskem zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dne 31. 10. 2008 po uradni dolžnosti začel postopek za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine tožnika v skladu s 37. členom Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum). Pritožnik je v Bosni in Hercegovini pridobil pravico do starostne pokojnine od 1. 8. 2000 dalje z upoštevanjem pokojninskih dob, dopolnjenih v Bosni in Hercegovini in v Sloveniji. Na dan uveljavitve Sporazuma (1. 7. 2008) tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki jih je določal 36. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99). V posledici navedenega je bil zahtevek z odločbo tožene stranke z dne 9. 8. 2010 zavrnjen. Tožnik je ponovno dne 13. 6. 2013 pri Bosansko Hercegovskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložil nov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Z odločbo Območne enote A. z dne 19. 2. 2014 je bilo odločeno, da pritožnik nima pravice do starostne pokojnine. Odločitev je bila izdana na podlagi ugotovitve, da je zavarovanec v BIH pridobil pravico do starostne pokojnine od 1. 8. 2000 dalje z upoštevanjem bosansko-hercegovske in slovenske zavarovalne dobe. Zavarovancu je bila z odločbo z dne 9. 8. 2010 zavrnjena pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker na dan uveljavitve Sporazuma ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi državi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma in v kolikor pogoji za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi pogodbenici na dan uveljavitve Sporazuma niso izpolnjeni, ostane dajatev obveznost pogodbenice, ki jo je priznala. Glede na dejstvo, da zavarovanec v zakonsko predpisanem roku ni vložil pritožbe je odločba postala pravnomočna. O zavarovančevi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine je bilo tako že pravnomočno odločeno in mu tudi pojasnjeno, da ni pravne podlage, po kateri bi bilo mogoče priznati pravico do starostne pokojnine, saj se pokojnina za slovensko zavarovalno dobo tožniku že izplačuje in glede na dejstvo, da le-ta pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine na dan 1. 7. 2008 ni izpolnjeval. Tako je ostala dajatev obveznost bosansko-hercegovskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je prvi priznal pravico do dajatve.

8. V tem kontekstu je potrebno presojati tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine z dne 25. 2. 2016 in ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla. Citirano določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo.

9. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke pravilno. Temu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov. Pritožbene navedbe v okviru katerih tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka priznati starostno pokojnino oziroma sorazmerni del starostne pokojnine so neutemeljene. V sedanjem postopku se, glede na že predhodne pravnomočne vsebinske odločitve o zavrnitvi zahteve tožnika po priznanju starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine, po vsebini ni odločalo, temveč se je njegova vloga na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla, saj se ni spremenilo dejansko stanje niti pravna podlaga. Na odločitev v predmetni zadevi tudi ne vplivajo osebne okoliščine, ki jih pritožnik v pritožbi izpostavi (da je zelo bolan in da je v postelji in da potrebuje pomoč tretje osebe).

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, na podlagi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.