Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.

Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločitev o stroških postopka v IV. in V. točki izreka odločbe spremeni tako, da se sedaj glasi: "IV. Tožeča stranka je dolžna prvo in drugo toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.703,46 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (v I., II. in III. točki izreka) potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da delovno sodišče ni pristojno za del tožbe, ki se nanaša na tretje toženo stranko (I. točka izreka odločbe) ter tožbo v tem delu odstopilo Okrajnemu sodišču v Murski Soboti (II. točka izreka odločbe). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvo in drugo toženec dolžna tožeči stranki solidarno plačati znesek 33.613,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega dela glavnice do plačila (III. točka izreka odločbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni prvo tožencu povrniti stroške postopka v znesku 1.543,86 EUR, drugo tožencu pa v znesku 865,17 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. in V. točka izreka odločbe).

2. Zoper navedeno odločbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma zoper prvo in drugo toženca ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da odloči, da je stvarno pristojno tudi za obravnavanje tožbe zoper tretje toženo stranko, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi vztraja pri stališču, da je sodišče prve stopnje stvarno pristojno tudi za obravnavanje dela tožbe, ki se nanaša na tretje toženo stranko. Opozarja, da mora sodišče v primeru, ko so stranke enotni sosporniki, v skladu z načelom ekonomičnosti postopek končati v enotnem sodnem postopku. Glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo in drugo toženca kot bistveno izpostavlja, da sta se ta kritičnega dne samovoljno odločila za razklad jumbo vreč v času malice, ko delovnih obveznosti ni dovoljeno opravljati. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi upoštevati, da sta delo na nepravilen način opravila z namenom, da bo to čim prej opravljeno. V spomladanskem času namreč delavci delo opravljajo tudi na lastnih kmetijah. Opozarja, da delovodja A.A. v trenutku škodnega dogodka ni bil v neposredni bližini. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo njenih navedb, da je zaradi hitenja pri praznjenju vreče prišlo do prehitre vožnje z viličarjem in nihanja vreče na vilicah, kar je povzročilo zdrs vreče z vilice in posledično padec vreče v trosilec. Razlog za zdrs vreče je bil tudi ta, da je drugo toženec z nepravilnim upravljanjem viličarja prehitro spustil eno od vilic. Navaja, da sta ji proizvajalec in dobavitelj jumbo vreč zagotovila, da do takšnega pretrganja ni prišlo še nikoli, kar kaže na to, da je do nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja tožencev. V zvezi s tem opozarja na izpoved priče B.B. v kazenskem postopku opr. št. I K 7685/2013. Uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni postavilo sodnega izvedenca iz varstva pri delu, ki bi lahko pojasnil, zakaj je bilo ravnanje prvo in drugo toženca nepravilno. V zvezi s tem je neutemeljeno upoštevalo le izjavo inšpektorja C.C., saj ta nepravilnega ravnanja tožencev sploh ni ugotavljal. Uveljavlja, da delo, ki ga je tistega dne opravljal prvo toženec, ne predstavlja posebne nevarnosti, da je vsem delavcem zagotovila izpit iz varstva pri delu ter da so bile na vidnih mestih izobešene opozorilne table z napisi za nevarno delo. Po njenem mnenju obsodila sodba Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I K 7685/2013 ni odločilen dokaz, poleg tega je ta vezana le na razmerje med obdolžencem in oškodovancem. Ker iz ocene tveganja ni izhajala obveznost delovodje A.A., da ob vsaki operaciji opozori delavce o varstvu pri delu, za opustitev odgovornega delovodje ni odgovorna. Opozarja na ustaljeno stališče v sodni praksi, da delodajalec ni dolžan ves čas vršiti nadzora nad svojimi delavci (tako sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 580/2014). Sodišču prve stopnje očita, da se sklicuje na preseženo sodno prakso in v zvezi s tem opozarja na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1141/2014 in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 1/2014. Glede ugotovitev o neobstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožencev in nastalo škodo uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče drugo toženca obravnavalo kot samostojno stranko, čeprav je prvo in drugo toženca zastopal isti pooblaščenec. Sodišče prve stopnje bi zato drugo tožencu moralo priznati stroške postopka v višini 10 % priznanih stroškov prvo tožencu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo (glede odločitve o stroških postopka).

5. Pritožbeni očitek obstoja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe navedlo jasne razloge za odločitev, zakaj po njegovi presoji vzročna zveza med protipravnim ravnanjem prvo in drugo toženca in nastalo škodo ni podana, zato je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti.

6. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje za ugotavljanje temelja odškodninske odgovornosti prvo in drugo toženca moralo postaviti sodnega izvedenca za varstvo pri delu, ki bi podal izvid in mnenje glede njunega nepravilnega ravnanja. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da sta prvo in drugo toženec relevantnega dne delo opravljala na nepravilen način, izvedba tega dokaza tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila potrebna, grajana procesna kršitev pa ni podana.

Glede pritožbe zoper sklep:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na tretje toženo stranko. Pri tej odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki v točki b prvega odstavka določa, da se med individualne delovne spore uvrščajo spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To vključuje tudi spore o odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, v katerih kot stranki nastopata delavec in delodajalec (v obravnavani zadevi so to prvo in drugo toženec ter tožeča stranka). V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi v primeru, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku opr. št. P 74/2013, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti in v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora (opr. št. P 74/2013) ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da ima tretje tožena stranka glede na prvo in drugo toženca položaj enotnega sospornika. Za enotno sosporništvo gre namreč le v primeru, kadar je mogoče spor po zakonu ali po naravi pravnega razmerja rešiti samo na enak način za vse sospornike (prvi odstavek 196. člena ZPP), takšna situacija pa v obravnavani zadevi ni podana.

Glede pritožbe zoper sodbo:

9. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo utemeljenost odškodninskega tožbenega zahtevka tožeče stranke (delodajalca) zoper svoja delavca (prvo in drugo toženca) v znesku 33.613,34 EUR. Tožeča stranka je v tožbi odgovornost prvo in drugo toženca utemeljevala z navedbami, da sta 2. 3. 2012 pri opravljanju dela ravnala v nasprotju z določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11) in njenimi internimi akti, v posledici česar ji je nastala zatrjevana škoda.

10. Med strankami v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno: - da sta bila prvo in drugo toženec v času škodnega dogodka zaposlena pri tožeči stranki; - da je prvo toženec med delovnim časom 2. 3. 2012 okrog 11. ure stal v trosilcu z namenom, da bo prerezal jumbo vrečo z umetnim gnojilom, drugo toženec pa je vrečo z viličarjem dvignil; - da se je jumbo vreča pri tem pretrgala in prvo toženca poškodovala; - da je bil delovodja tožeče stranke A.A. s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I K 7685/2013, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 7685/2013 z dne 28. 5. 2015, spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po 201. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/12 in nadalj.); kot odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu ter upravnik tožeče stranke je namreč ravnal v nasprotju z določbo 37. člena ZVZD-1, ker ni izdal navodil za praznjenje vreč z umetnim gnojilom.

11. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji obstoj in višino škode utemeljevala z navedbami, da je v posledici škodnega dogodka na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) plačala skupno 16.009,18 EUR za stroške zdravstvenih in drugih storitev ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev za prvo toženca. Zaradi malusov je morala Zavarovalnici D. d. d. v letu 2014 plačati za 5.191,60 EUR višjo zavarovalno premijo, kar bo morala plačevati tudi v prihodnjih letih zavarovanja, v letu 2015 pa je ZZZS ponovno plačala regres v znesku 12.412,56 EUR.

12. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvo in drugo toženca oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo 182. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki ureja odškodninsko odgovornost delavcev. Po prvem odstavku te določbe je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Če povzroči škodo več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren za tisti del škode, ki ga je povzročil (drugi odstavek). Če za vsakega delavca ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil, so vsi delavci enako odgovorni in povrnejo škodo v enakih delih (tretji odstavek). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka tožeče stranke podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženke, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi OZ): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje prvo in drugo toženca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem prvo in drugo toženca ter odgovornost prvo in drugo toženca.

13. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno obširno navaja, da je bilo ravnanje prvo in drugo toženca 2. 3. 2012 protipravno. Da sta prvo in drugo toženec tega dne delo opravljala nepravilno, je namreč ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Kljub tej ugotovitvi pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljenega, saj je presodilo, da med njunim ravnanjem in zatrjevano škodo ni vzročne zveze. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo namreč delo pri tožeči stranki v relevantnem obdobju organizirano na način, da sta bila ogrožena varnost in zdravje delavcev. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno kot dokazano štelo dejstvo, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z določbo 37. člena ZVZD, ker delavcem ni izdala navodil za varno praznjenje jumbo vreč z umetnim gnojilom, to pa je imelo za posledico poškodbo prvo toženca. Navedeno namreč izhaja iz pravnomočne obsodilne sodbe, ki je bila izdana v kazenskem postopku zoper odgovorno osebo za varnost in zdravje pri delu pri tožeči stranki A.A., v skladu z določbo 14. člena ZPP pa je sodišče v primeru, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov nadalje ugotovilo, da je bil način, na katerega sta kritičnega dne delo opravljala prvo in drugo toženec, običajen način praznjenja jumbo vreč, delovodja A.A. pa je bil s takšnim načinom dela seznanjen. Pritožba tem ugotovitvam sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče, glede na to, da jih potrjujejo skladne izjave prvo in drugo toženca ter izpoved priče B.B., v njihovo pravilnost nima pomislekov. Pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tem potrjujejo tudi ugotovitve inšpektorja za delo C.C., da delodajalec (tožeča stranka) glede pravilnega načina dela na trosilcu ni izdal pisnih navodil za delo in da so delavci med opravljanjem tega dela redno stali v trosilcu pod bremenom. Da delovni proces pri tožeči stranki v času škodnega dogodka ni bil organiziran varno, potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po škodnem dogodku izdala pisna navodila za (pravilno) praznjenje jumbo vreč, delo pa se je pričelo opravljati tako, da se vreče sedaj odpirajo z rezilom z dolgim ročajem, med tem opravilom pa delavci stojijo na prevoznem sredstvu zraven trosilca in ne več v trosilcu.

14. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povračilo škode v znesku 33.613,34 EUR sicer zmotno zavrnilo z obrazložitvijo, da med protipravnim ravnanjem prvo in drugo toženca in nastalo škodo ni vzročne zveze. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč za odločitev o zadevi bistveno, da zaradi ugotovljenega nepravilnega ravnanja tožeče stranke kot delodajalke ni podana četrta predpostavka za odškodninsko odgovornost prvo in drugo toženca, tj. njuna odgovornost. Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, namreč prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev. Tožeča stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da od nje kot delodajalca ni mogoče pričakovati, da bi svoje delavce pri delu morala nadzirati vsak trenutek vsakega delovnega dneva, vendar pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je bila seznanjena s tem, da njeni delavci redno opravljajo delo na nepravilen način, pa jim tega ni preprečila oziroma prepovedala. V pritožbi zato neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prvo in drugo tožencu zagotovila varno delovno okolje.

15. Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati dejstvo, da prvo in drugo toženca zastopa isti pooblaščenec. V skladu z določbo tretjega odstavka 7. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15; v nadaljevanju: OT) se za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, skupna vrednost storitve zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100 odstotkov. Ob upoštevanju citiranega 7. člena OT sta prvo in drugo toženec v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasila 880 točk za odgovor na tožbo (7. člen OT v zvezi s tar. št. 15/1a. OT), 880 točk za prvi narok za glavno obravnavo (7. člen OZ v zvezi s tar. št. 15/3a. OT), 660 točk za prvo pripravljalno vlogo (7. člen OZ v zvezi z 15/2 OT), 440 točk za drugi narok za glavno obravnavo (7. člen OZ in tar. št. 15/3b. OT), 20 točk za vlogo (tar. št. 39/4 OT) in 100 točk za urnino (6. člen OT). To skupaj znaša 2.980 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR pa 1.367,82 EUR. Temu je treba prišteti še 16,98 EUR za materialne stroške za prvo toženca (37 točk - tretji odstavek 11. člena) in 11,48 EUR za materialne stroške za drugo toženca (25 točk - tretji odstavek 11. člena), kar skupaj znaša 1.396,28 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.703,46 EUR. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa le deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v IV. in V. točki izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da je dolžna prvo in drugo tožencu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.703,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

16. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP potrdilo I., II. in III. točko izreka izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom (uspela je z zneskom 705,57 EUR od izpodbijanih 34.318,91 EUR, kar je 0,2 %), je pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške.