Jedro

Če glede odločilnih dejstev obstaja nasprotje o tem, kar se navaja v sodbi o vsebini upravne odločbe in samo upravno odločbo, je vselej podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23. 7. 2010, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa) ter na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilcu z imenom A. A., rojen ... v, Irak, ter odločila, da mora imenovani prosilec zapustiti Republiko Slovenijo v sedmih dneh po pravnomočnosti odločbe. Odločitev tožene stranke o nepriznanju mednarodne zaščite tožniku (drugi odstavek 2. člena ZMZ), ki naj bi bil ogrožen od družine aretiranega prijatelja ter politične stranke turkmenskih front – ITF in ki v postopku ni predložil dokazov za zatrjevana dejstva oziroma okoliščine, temelji na ugotovljeni tožnikovi splošni neverodostojnosti (tretji odstavek 21. člena ZMZ); odločitev o nepriznanju subsidiarne zaščite (tretji odstavek 2. člena v zvezi s tretjo alinejo 28. člena ZMZ) pa na stopnji nasilja v Iraku, ki sama po sebi ne zadošča za priznanje tega statusa ter ugotovljeni oceni tožene stranke o neobstoju osebnih okoliščin pri tožniku, ki bi kljub stopnji nasilja utemeljevale omenjeni status, podrejeno pa tudi na ugotovljeni možnosti notranje zaščite (68. člen ZMZ).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke o neizpolnjevanju pogojev za priznanje statusa begunca v smislu drugega odstavka 2. člena ZMZ, ne pa tudi odločitvi in razlogom o neizpolnjevanju pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Tožena stranka se v razlogih svoje odločbe ni opredelila do dejstev in okoliščin, ki jih je tožnik navedel v svojem pisnem odgovoru z dne 19. 4. 2001 v zvezi s stopnjo nasilja v njegovi izvorni državi ter obstoju individualnih okoliščin, zaradi katerih bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Zato odločba tožene stranke nima vseh obligatornih sestavin, določenih z 214. členom ZUP, kar sodišču onemogoča preizkus zaključkov tožene stranke, na katerih temelji njena presoja o neizpolnjevanju pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite; gre torej za bistveno kršitev pravil postopka in v posledici za nepravilno uporabo materialnega prava.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Med drugim navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njene ocene o stopnji nasilja v Iraku, kakor tudi ne do ocene, da pri tožniku ne obstaja takšna osebna okoliščina, ki bi kljub sedanji stopnji nasilja zadoščala za priznanje subsidiarne zaščite. Poudarja, da je šele podrejeno svojo odločitev o nepriznanju subsidiarne zaščite utemeljila tudi na možnosti notranje zaščite v smislu 68. člena ZMZ. Da gre le za podrejeno ugotovitev, izrecno izhaja iz 44. strani odločbe. Ne drži, da se naj ne bi opredelila do okoliščin, ki jih je tožnik navajal v svojem pisnem odgovoru, ter da njegovih zatrjevanj oziroma komentarjev ni povzela v svoji odločbi in skupaj s svojimi razlogi presodila. V obrazložitvi odločbe je namreč povzela vse tožnikove navedbe (25. do 31. stran) ter izrecno navedla, da v njegovih komentarjih oziroma stališčih ni zasledila ničesar, kar bi lahko vplivalo na njeno oceno.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je svojo odločitev o tem, da se tožniku ne prizna subsidiarna zaščita, oprla na informacije o tožnikovi izvorni državi, po katerih je varnostna situacija v Iraku še vedno pereča, vendar pa po njeni oceni oboroženi spopadi, ki sicer obstajajo, ne dosegajo tolikšne stopnje nasilja, da bi ta sama po sebi že zadoščala za priznanje subsidiarne zaščite, ter na svojo oceno, da na strani tožnika ne obstaja nobena takšna individualna okoliščina, zaradi katere bi njegova vrnitev v izvorno državo zanj pomenila utemeljeno tveganje, da utrpi resno oziroma individualno grožnjo za življenje ali osebnost. Podrejeno (če bi se izkazalo, da sta njeni oceni glede stopnje nasilja v Iraku ter neobstoja osebnih okoliščin na strani tožnika napačni) pa je svojo odločitev o nepriznanju subsidiarne zaščite tožniku utemeljila tudi z možnostjo notranje zaščite v smislu 68. člena ZMZ.

7. Tožniku so bile informacije, na katerih temelji odločitev tožene stranke o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, posredovane v zanj razumljivem jeziku in je nanje podal komentarje oziroma odgovor z dne 19. 4. 2010, ki ga je tožena stranka navedla v svoji odločbi (strani 25 - 31). Do tožnikovih navedb v zvezi z varnostno situacijo v njegovi izvorni državi se je tožena stranka v svoji odločbi tudi opredelila, ko je na 44. strani izpodbijane odločbe izrecno navedla, da v komentarjih, ki jih je prosilec podal na informacije, ki so bile pridobljene in preučene zaradi presoje o upravičenosti subsidiarne zaščite, pristojni organ ni zasledil ničesar, kar bi lahko vplivalo na njegovo oceno. V zvezi z očitkom sodišča prve stopnje, da se do tožnikovih navajanj v upravni odločbi ni opredelila, pa je v pritožbi še posebej izpostavila vprašanje, kako lahko prosilec v postopku priznanja mednarodne zaščite zgolj s svojim pogledom in posledično komentarjem na predložene mu informacije o njegovi izvorni državi, vpliva na oceno pristojnega organa glede stanja v izvorni državi, ki je narejena na podlagi preučenih dostopnih informacij. V obravnavanem primeru se tožnik v svojih komentarjih na predložene informacije namreč ni oprl na kakšne druge vire, ki bi se razlikovali od tistih, ki jih je uporabila tožena stranka, in ki bi vsebovali drugačne informacije, ampak je podala zgolj svoje videnje in razumevanje teh informacij. Zato ni jasno, kako sodišče pričakuje, da bo zaradi takšnih tožnikovih mnenj tožena stranka spremenila svojo oceno, ki jo je naredila na podlagi istih informacij.

8. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi utemeljeno ugovarja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z upravno odločbo oziroma listinami v upravnem spisu zaključilo, da se tožena stranka do tožnikovih navajanj ni opredelila oziroma, da obrazložitev upravne odločbe ne vsebuje vseh obligatornih sestavin, določenih v 214. členu ZUP, kar da onemogoča preizkus zaključkov tožene stranke v tej zvezi. Glede odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi tako obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini upravne odločbe in samo odločbo. Gre torej za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje za svoje stališče o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta navesti razloge ter se opredelili glede pravilne uporabe materialnega prava.