Jedro

PGD je sestavni del gradbenega dovoljenja le toliko, kolikor se nanaša na dela, dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ne pa tudi, kolikor se nanaša na morebitna druga dela, ki so sicer predvidena s projektno dokumentacijo, pa jih gradbeno dovoljenje ne zajema.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da morata A.A. in tožnik takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo dveh enostanovanjskih stavb na parcelah št. 5422/5 in 5422/6, obe k.o. …, ki jo izvajata v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-15/2010/G-10/58, ki ga je dne 15. 11. 2010 izdala Upravna enota Izola in da ustavitev gradnje velja, dokler zavezanca ne pridobita spremenjenega gradbenega dovoljenja. Z 2. točko izreka jima je bilo naloženo, da morata v roku enega meseca po vročitvi te odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja, s 3. točko odločbo pa so bile izrečene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor v postopku pregledal gradbeno dovoljenje in gradbenemu dovoljenju priloženo PGD dokumentacijo, opravil ogled obravnavanega objekta in ga primerjal s PZI dokumentacijo.

Ugotovil je, da so temelji predvideni za gradnjo enega, bistveno večjega, predvsem pa konstrukcijsko enovitega objekta, ne pa dveh stanovanjskih hiš v z vkopanima garažama, kar določa gradbeno dovoljenje. Ugotovil je tudi, da je izvedena klet, čeprav te etaže gradbeno dovoljenje in pripadajoča PGD dokumentacija sploh ne predvidevata. V PZI projektu so na zahodni strani obeh objektov sicer predvideni kletni prostori, ki pa so v naravi izvedeni tudi v neskladju s PZI projektom. V nasprotju z gradbenim dovoljenjem je na zahodni strani med „stavbo 1“ in „stavbo 2“ izvedeno večje zunanje stopnišče z nivoja kleti na nivo pritličja, ki v PGD dokumentaciji ni predvideno. Nadalje je ugotovil, da sta v PZI pritličji „stavbe 1“ in „stavbe 2“ prikazani kot pritličje ene večje stanovanjske hiše, ki sta funkcionalno povezani s prostorom poimenovanim „salon“, notranje stopnice v „stavbi 1“, ki bi bile potrebne za funkcioniranje dovoljenje enostanovanjske stavbe, predvidene v PGD, pa se ne izvajajo. Na vzhodni strani med „stavbo 1“ in objektom, ki naj bi bil (po PGD) vkopana garaža z avtomobilskim dvigalom, je v nasprotju z gradbenim dovoljenjem izveden nadstrešek (kot takšen je tudi predviden v PZI načrtu). Z gradbenim dovoljenjem dovoljena vkopana garaža „stavbe 1“ v PZI načrtu ni predvidena in se tudi v naravi ne izvaja, saj se izvajajo popolnoma drugačni prostori – welness, prostor za psa, klet in pralnica. Na notranjem dvorišču je v nasprotju z gradbenim dovoljenjem po PZI predviden in v naravi izveden pokrit hodnik, tako da sega preko dovoljenih gabaritov „stavbe 2“ in predstavlja funkcionalno povezavo vseh delov obravnavanega objekta. Pred „stavbo 2„ na zahodni strani je v načrtu predvidena in v naravi izvedena pokrita terasa, ki pa, tako kakor zunanje stopnice „stavbe 1“ in „stavbe 2“ v nadstropje, z gradbenim dovoljenjem ni dovoljena. Gradbeni inšpektor tako ugotavlja, da v PZI predvidena in v naravi v tej etaži izvedena gradnja nista pritličji dveh enostanovanjskih hiš, temveč pritličje ene, večje, funkcionalno in konstrukcijsko enovite hiše, kar predstavlja veliko odstopanje od PGD dokumentacije in s tem neskladje z določili gradbenega dovoljenja. V nadstropju v „stavbi 1“ nista predvideni kuhinja in jedilnica, temveč dve spalnici. V naravi je tudi izveden prehod med „stavbama 1 in 2“. Nadstrešek nad pokritim prehodom, nadstrešek nad pokrito teraso, zunanje stopnice „stavbe 1“ in zunanje stopnice „stavbe 2“ so izvedeni v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Tudi pri pregledu PZI gradbeni inšpektor ugotavlja, da v tej etaži izvedena gradnja nista nadstropji dveh enostanovanjskih hiš, temveč nadstropje ene, večje, funkcionalno in konstrukcijsko enovite hiše, kar predstavlja veliko odstopanje od PGD dokumentacije in s tem neskladje z določili gradbenega dovoljenja. Glede ostrešja toženka ugotavlja, da se razteza preko dovoljenih gabaritov „stavbe 1“ in „stavbe 2“, saj vključuje tudi nadstrešek na vzhodni strani „stavbe 1“, streho povezave med „stavbo 1“ in „stavbo 2“, streho pokritega hodnika in streho pokrite razgledne terase. Ugotavlja, da gre za streho enega samega večjega objekta, zgrajenega v nasprotju z določili gradbenega dovoljenja. Na podlagi teh ugotovitev toženka ugotavlja, da je gradnja, ki se izvaja, neskladna z gradbenim dovoljenjem, zato so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po prvem in drugem odstavku 153. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnjuje, da je usklajenost tekstualnega in grafičnega dela projektne dokumentacije dolžan zagotoviti izdelovalec projektne dokumentacije oziroma odgovorni vodja projekta, ki s svojo podpisano izjavo jamči za vsebinsko ustreznost projektne dokumentacije, šele nato dokumentacijo presoja upravna enota. Navaja, da gradbeno dovoljenje določa dopusten okvir in pogoje gradnje, v kolikor so ti pogoji in okvirji v projektni dokumentaciji prekoračeni, pa takšne prekoračitve ni možno obravnavati kot legalne in dovoljene. V konkretnem primeru je po izreku gradbenega dovoljenja št. 351-15/2010/G-10/58 dopustna gradnja dveh ločenih enostanovanjskih objektov, maksimalnih tlorisnih dimenzij 10 m x 14 m z etažnostjo P+1 in dvokapno streho in gradnja dveh vkopanih garaž (dimenzij in oblikovanja predvidenih objektov in garaž so še natančneje določene v točki 3.3. gabariti), zato posameznih posegov (npr. prekoračena etažnost, prekoračene dimenzije, funkcionalna in dejanska povezanost objektov), ki kljub temu, da so vsebovani v grafičnem delu načrta arhitekture, ne sledijo vsebini gradbenega dovoljenja, ni možno upoštevati kot legalnih, saj dejstvo, da je posamezen poseg oziroma del objekta prikazan v načrtu arhitekture, še ne pomeni, da je z izdanim gradbenim dovoljenjem tudi dovoljen. Glede ugotovljene funkcionalne povezanosti objektov tožnika sama navajata, da je obstajala v času inšpekcijskega ogleda, iz spisne dokumentacije pa izhaja, da je bila odstranjena šele po izdaji izpodbijane odločbe, zato navedena okoliščina na pravilnost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Kot neutemeljene pa ocenjuje tudi ugovore glede razporeditve prostorov, ki omogoča samostojno in neodvisno uporabo posameznega objekta ter glede ustanovljene služnosti za potrebe vzdrževalnih del, saj ne vplivajo in ne spreminjajo v postopku ugotovljenega dejstva, da so posamezni deli objektov izvedeni v neskladju z določili izdanega gradbenega dovoljenja. Enako velja za ugovore tožnikov, ki se nanašajo na izvedbo temeljev.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da morebitna neusklajenost med grafičnim in tekstualnim delom projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, to je med tem, kar prikazujejo načrti in tem, kar je določeno v gradbenem dovoljenju, po pravnomočnosti dovoljenja ne more biti v škodo investitorja oziroma tožnika. Dolžnost preveriti skladnost tekstualnega dela in grafičnega dela je na organu, ki izda gradbeno dovoljenje. Kasneje ne sme biti več dileme in dvomov glede uporabnosti in jasnosti grafičnega dela in tekstualnega dela gradbenega dovoljenja, po katerem se že izvajajo dela. Navaja, da so sestavni del vsake projektne dokumentacije in tako tudi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) načrti, to je grafični del projektne dokumentacije. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 35. člena ZGO-1 in prvi odstavek 36. člena ZGO-1. Ker je treba projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja v upravnem postopku obravnavati celovito (četrti odstavek 35. člena ZGO-1) in tako upoštevati vse njegove dele, je treba tudi PGD projekt šteti kot sestavni del gradbenega dovoljenja. Enako velja tudi za PZI projekt. Pri tem se sklicuje na peti odstavek 35. člena ZGO-1. Zato PGD in PZI projekta ni možno obravnavati samostojno in neodvisno od gradbenega dovoljenja, temveč je treba pri gradnji vedno upoštevati celotno projektno dokumentacijo, to je PGD in PZI projekt, vključno z gradbenim dovoljenjem. Zato je toženka napačno uporabila 35. člen ZGO-1 ter ni uporabila 36. in 40. člena ZGO-1 in določb Pravilnika o projektni dokumentaciji. Zmotna je tudi ugotovitev toženke, da se ne izvajata dve stanovanjski hiši, temveč da sta objekta v naravi združena v funkcionalno in konstrukcijsko enovit objekt. Ko je inšpektor dne 13. 1. 2011 opravil ogled objekta, je sicer obstajala povezava med objektoma, vendar je bila kasneje odstranjena. Poleg tega je AB plošča med „stavbo 1“ in „stavbo 2“ na nivoju 1N le fizično povezovala terasi na obeh stavbah in je bila odstranjena v začetku meseca marca 2011. Sicer pa sta stanovanjski hiši tožnika ločeni in predstavljata samostojni zaključeni funkcionalni celoti ter nimata nobenih skupnih prostorov, ki bi ju kakorkoli povezovalo v enovito funkcionalno celoto. V obeh stanovanjskih stavbah se nahajajo vsi tisti prostori, ki omogočajo samostojno uporabo vsake izmed stanovanjskih hiš. Poleg tega stojita na ločenih parcelah, med seboj oddaljenih 2 m. Za potrebe vzdrževalnih del na posamezni stanovanjski stavbi je vknjižena tudi služnost uporabe sosednje parcele v pasu vzdolž meje med obema parcelama. Če bi bila objekta res funkcionalno enovita stavba, služnost ne bi imela nobenega smisla. Ugotovitev, da so temelji predvideni za gradnjo enega, konstrukcijskega enovitega objekta je sicer deloma točna, vendar ne zato, ker bi šlo za enovit objekt, temveč zaradi zahtev statike in geomehanika. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči o stvari oziroma vrne zadevo v nov postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za inšpekcijski ukrep iz prvega odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem v primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma prepove uporabo objekta oziroma tistega njegovega dela, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega uporabnega dovoljenja.

Neskladna gradnja po 12.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni, da je za gradnjo oziroma za dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, kakor tudi da se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim.

V zadevi ni sporno, da je bila z gradbenim dovoljenjem z dne 15. 11. 2010 tožniku in A.A. dovoljena dovoljena gradnja dveh ločenih enostanovanjskih objektov maksimalnih tlorisnih dimenzij 10,00 m x 14 m z etažnostjo P + 1 in dvokapno streho ter dveh vkopanih garaž.

Tožnik ne oporeka ugotovitvam toženke, ki se nanašajo na stanje objekta v naravi, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, iz katerih izhaja, da temelji obeh objektov segajo preko gabaritov na Z strani objektov in da so predvideni za gradnjo enega, bistveno večjega, konstrukcijsko enovitega objekta, ne pa za gradnjo dveh stanovanjskih hiš z vkopanima garažama, da so na Z strani objektov predvideni kletni prostori in večje zunanje stopnišče z nivoja kleti na nivo pritličja, da sta pritličji stavb funkcionalno povezani s prostorom „salon“ in da v „stavbi 1“ notranje stopnice (ki so bile predvidene za funkcioniranje enostanovanjske stavbe) niso izvedene, da je na V strani med „stavbo 1“ in objektom, kjer naj bi bila vkopana garaža, zgrajen nadstrešek, vkopana garaža pa ni izvedena, ampak so izvedeni „wellnes, prostor za psa, klet in pralnica“, da je na notranjem dvorišču izveden pokrit hodnik, ki sega preko dovoljenih gabaritov „stavbe 2“ in prestavlja funkcionalno povezavo vseh delov obravnavanega objekta, da je pred „stavbo 2“na Z strani izvedena pokrita terasa, izvedene pa so tudi zunanje stopnice „stavbe 1“ in „stavbe 2“ v nadstropje, ostrešje pa se razteza preko dovoljenih gabaritov „stavbe 1“ in „stavbe 2“, saj vključuje tudi nadstrešek na V strani „stavbe 1“, streho povezave „stavbe 1“ in „stavbe 2“, streho pokritega hodnika in streho pokrite razgledne terase.

Tožnik pa ugovarja ugotovitvi neskladnosti izvedenega posega z vsebino gradbenega dovoljenja, saj naj bi bil ta poseg obravnavan in vsebovan v grafičnem delu projektne dokumentacije in obenem poudarja, da neskladnost med besedilnim in grafičnim delom projektne dokumentacije, na podlagi katere je bilo gradbeno dovoljenje izdano, ne more biti v njegovo škodo, saj je za usklajenost projektne dokumentacije dolžna skrbeti upravna enota.

Sodišče glede usklajenosti tekstualnega dela in grafičnega dela projektne dokumentacije pritrjuje stališču drugostopenjskega upravnega, da je skladnost na prvem mestu dolžan zagotoviti izdelovalec projektne dokumentacije oziroma odgovorni vodja projekta, ki s svojo podpisano izjavo tudi jamči za vsebinsko ustreznost projektne dokumentacije. Tudi sicer pa za predmetni postopek ni bistveno, kdo je v obravnavanem primeru odgovoren za neusklajenost tekstualnega dela in grafičnega dela projektne dokumentacije, pač pa, ali so bili podani zakonski pogoji za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.

Upravno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (na primer v sodbah I U 1710/2010, I U 1195/2010 in drugih), da je iz gradbenega dovoljenja razvidno, katera dela po PGD projektu so s tem gradbenim dovoljenjem dovoljena. Navedeno pomeni, da je PGD sestavni del gradbenega dovoljenja le toliko, kolikor se nanaša na dela, dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ne pa tudi, kolikor se nanaša na morebitna druga dela, ki so sicer predvidena s projektno dokumentacijo, pa jih gradbeno dovoljenje ne zajema. Zato v obravnavanem primeru PGD in PZI ne opredeljujeta obsega gradbenega dovoljenja, kot zmotno meni tožnik. Katera dela po PGD so s tem gradbenim dovoljenjem dovoljena, je razvidno iz I. točke izreka gradbenega dovoljenja, in sicer je to gradnja dveh enostanovanjskih stavb, etažnosti P + 1, maksimalnih tlorisnih izmer 10 m x 14 m, z vkopanima garažama navedenih dimenzij in zunanjo ureditvijo. Tožbeni ugovor, da so napačno uporabljene določbe 35., 36. in 40. člena ZGO-1 zato ni utemeljen.

Glede na dela, dovoljena z gradbenim dovoljenjem in nesporne ugotovitve toženke glede stanja v naravi, sodišče pritrjuje stališču toženke, da gre v obravnavani zadevi za neskladno gradnjo iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Sodišče tem razlogom sledi in svojih ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče sledi razlogom upravnega organa druge stopnje tudi glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na razporeditev prostorov, ki naj bi omogočala samostojno in neodvisno uporabo posameznega objekta, ustanovljeno služnost za potrebe vzdrževalnih del in izvedbo temeljev.

Prav tako je že upravni organ druge stopnje ustrezno odgovoril na tožbeni ugovor, da je bila povezava med objektoma v celoti odstranjena, in sicer sicer da gre za okoliščino, ki je nastala po izdaji izpodbijane odločbe, zato na njeno pravilnost in zakonitost ne more vplivati. Tej ugotovitvi tožnik v tožbi argumentirano ne oporeka (zgolj navede, da je bil odstranjen na začetku marca 2011). Tudi sicer pa ugotovitev toženke, da gre v obravnavanem primeru za neskladno gradnjo, ne temelji zgolj na predmetni povezavi med objektoma.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.