Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če v isti upravni stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, tudi če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Dejansko stanje in pravna podlaga, na katero je tožnica opirala svoj zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine, se nista v ničemer spremenila. Zato je toženec na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožničino zahtevo pravilno zavrgel.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 31. 5. 2012 in se ji prizna pravica do vdovske pokojnine.
Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je na invalidski komisiji povedala za težave, ki jih ima zaradi nenadne izgube zavesti, vendar komisija tega ni upoštevala. Tožnica je zato zahtevala, da se dopolni mnenje invalidske komisije II. stopnje in da pristojni izvedenec pojasni, zakaj tega niso upoštevali in ali imajo te težave vpliv na pridobitno zmožnost tožnice. Tožnica se ne strinja, da je sodišče prve stopnje takšen predlog zavrnilo na podlagi 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Meni, da v socialnih sporih velja načelo materialne resnice, ki je pred določilom 286. člena ZPP. Vztraja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj je imela zdravstvene težave že v času življenja svojega moža in ni bila zmožna za pridobitno delo. Zato se je tudi odločila za uveljavljanje pravice do vdovske pokojnine. Priglaša stroške pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.
Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS. št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 31. 5. 2012 v zvezi s prvostopnim sklepom št. ... z dne 23. 2. 2012, s katerim je tožničino zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), zavrgel. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 20. 2. 2009 pri tožencu vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A., umrlem 25. 2. 2008. Na podlagi te zahteve je toženec z odločbo št. ... z dne 6. 4. 2009 odločil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 110. členu v zvezi s 421. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), saj je na dan moževe smrti dopolnila 44 let in 9 dni, morala pa bi dopolniti najmanj 44 let in 6 mesecev. Takšna odločitev toženca je postala pravnomočna.
Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če v isti upravni stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, tudi če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
Takšno dejansko stanje je v primerjavi z zavrnilno odločbo z dne 6. 4. 2009 pri tožnici ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, torej, da se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero je tožnica opirala svoj zahtevek, ni v ničemer spremenilo. Posledično pa to pomeni, da je toženec pravilno na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožničino zahtevo vloženo 5. 9. 2011, zavrgel. Sodišče prve stopnje pa je dodatno ugotavljalo ali tožnica morebiti ne izpolnjuje pogojev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 in sicer ali je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v prvem letu po zavarovančevi smrti. V ta namen je pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, s katerim je skladno z določbo 61. člena ZDSS-1 ugotavljalo tisto dejansko stanje, ki bi bilo za odločitev o pravici do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 pravno pomembno.
Sodišče prve stopnje je v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje imelo dovolj prepričljive podlage, da je tožničin tožbeni zahtevek tudi iz vsebinskih razlogov zavrnilo. Invalidska komisija II. stopnje pri tožnici pridobitne nezmožnosti za delo ni ugotovila na dan 25. 2. 2008, to je na dan moževe smrti in tudi ne v času do 25. 2. 2009, popolne pridobitne nezmožnosti za delo pa ni ugotovila niti na dan osebnega pregleda dne 13. 6. 2013. Takšno mnenje invalidske komisije II. stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in izvidi osebnega pregleda. Glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, se pri tožnici nanaša na stanje po zlomu v levem zapestju, ki ga je utrpela leta 1979, po katerem je ostala deformacija, delno omejena gibljivost, mravljinčenje v roki in slabša moč pri stisku v pest. Tožnica ima tudi cervikobrahialgijo obojestransko ter diskus hernijo C5-C6, kar izhaja iz MR vratne hrbtenice. Klinično ima motnje senzibilnosti po radikularnem tipo v segmentu C6 levo. To pa je stanje, ki pri tožnici zahteva kvečjemu omejitve pri delu, ne izkazuje pa popolne nezmožnosti za delo in torej stanja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje utemeljeno dodatno ni izvajalo dokazov in ni pridobilo mnenja komisije II. stopnje še v zvezi s tožničinimi navedbami o nenadni izgubi zavesti, ker je šlo za novoto v smislu 286. člena ZPP. Razen tega pa zatrjevano stanje o nenadnih izgubah zavesti, ni bilo razvidno niti iz enega izvida. Iz zapisa o osebnem pregledu na invalidski komisiji II. stopnje (listovna št. 30) pa je razvidno, da je tožnica navajala, da so se ji od leta 2007 do 2008 začele pojavljati težave v vratu, imela je bolečine in slabšo gibljivost ter vrtoglavice tako, da je bila invalidska komisija II. stopnje seznanjena o vrtoglavicah, po pregledu pa je ugotovila, da je gibljivost v vratu popolna, da nima motenj koordinacije, da ni patoloških refleksov ter da je MR možganov bp. Vse navedeno pa kaže na to, da je bilo dejansko oziroma tožničino zdravstveno stanje na invalidski komisiji II. stopnje popolno ugotovljeno, upoštevana vsa medicinska dokumentacija in tudi izvidi osebnega pregleda, vsi ti dokazi pa niso izkazovali stanja popolne nezmožnosti za delo ali stanja, ki bi vzbujal dvom v pravilnost podanega mnenja in potrebo po dodatnem izvajanju dokazov.
Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter o stroških pritožbe, ker tožnica z njo ni uspela, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.