Jedro

Revident mora jasno in nedvoumno označiti r evizijsko izpodbijani del sodbe, saj lahko revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tem obsegu (371. členu ZPP). Iz utemeljitve revizije izhaja le to, da se revident ne strinja z oceno deležev na skupnem premoženju. Samo nestrinjanje z oceno deležev, pri čemer revident niti v odstotkih niti z ulomkom ne pojasni, kakšen delež na skupnem premoženju bi mu po njegovem prepričanju pripadal, ne daje možnosti za določitev vrednosti izpodbijanega dela in zato ni mogoče ugotoviti, če ta presega mejni znesek za dovoljenost revizije.

Obrazložitev

Revizija se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da nepremičnini parc. št. 159/5 in 159/6, vpisani pri vl. št. 1471, k.o. ..., predstavljata skupno premoženje tožnice do 40/100 in toženca do 60/100 ter tožencu naložilo, da mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri omenjenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica na tožnico do 40/100. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga toženec revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Meni, da sodišče prve stopnje pri oceni njegovega deleža na skupnem premoženju ni upoštevalo nespornega dejstva, da je v letu 1998 prodal delnice Krke in kupnino v višini 1,467.180,00 SIT vložil v izgradnjo nepremičnine. Ta znesek bi sodišče moralo obravnavati kot njegovo posebno premoženje. Toženec je v pritožbi na to opozoril, a se višje sodišče s tem ni ukvarjalo in tako ni v celoti rešilo predmeta pritožbe. Po mnenju toženca je sodišče prekoračilo tudi pooblastila o prosti presoji dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ko je njegov večji delovni prispevek kar samo ocenilo na 2,000.000,00 SIT. Sodišče nima znanja, da bi lahko za oceno nekega prispevka izrekalo nominalno primerljive ocene, zato bi moralo od izvedenca zahtevati ustrezne izračune. Priznava, da bi stranki sicer morali podati dokazni predlog za postavitev izvedenca, vendar po njegovem prepričanju tega ni mogoče razumeti absolutno, saj bi pravilna uporaba 285. člena ZPP omogočila podlago za izvedeniško vrednotenje takih postavk. Toženec se ne strinja s stališčem višjega sodišča, da so darila sorodnikov dana obema partnerjema v enaki meri. Takšno stališče bi po njegovem mnenju veljalo le, če bi ne prišlo do razpada skupnosti med strankama. Ker pa je v tej zadevi skupnost med strankama razpadla, je darilo ex lege prešlo v posebno premoženje toženca. Pri oceni deležev na skupnem premoženju sodišče tudi ni ustrezno vrednotilo dejstev, da je bila tožnica ves čas obremenjena s preživljanjem še enega otroka, da je imela dolgotrajne pravde s prejšnjim partnerjem in s tem tudi velike izdatke, ter da so toženčevi prijatelji tožencu pomagali zato, da bi mu povrnili usluge, ki jih je ta zanje opravil že v času, ko se s tožnico še ni poznal. 4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1,000.000 SIT). Revident mora jasno in nedvoumno označiti r evizijsko izpodbijani del sodbe, saj lahko revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tem obsegu (371. členu ZPP). Glede na 383. člen ZPP tudi nima pooblastila za smiselno uporabo prvega odstavka 350. člena ZPP o preizkusu izpodbijane sodbe v celotnem obsegu, v katerem revident ni uspel. Revizija z neopredeljenim obsegom izpodbijanja je zato nepopolna revizija (prim. Pravno mnenje, sprejeto 26. 6. 2002 na občni seji Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja I/2002) .

7. Toženec v reviziji predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč, vendar iz utemeljitve revizije ,

ki je po oceni revizijskega sodišča bistvena za določitev izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, izhaja le to, da se ne strinja z oceno deležev na skupnem premoženju. Samo nestrinjanje z oceno deležev, pri čemer toženec niti v odstotkih niti z ulomkom ne pojasni, kakšen delež na skupnem premoženju bi mu po njegovem prepričanju pripadal, ne daje možnosti za določitev vrednosti izpodbijanega dela in zato ni mogoče ugotoviti, če ta presega mejni znesek za dovoljenost revizije.

Tudi na prvi strani revizije navedenega zneska 20.864,63 EUR ni mogoče šteti za opredelitev obsega revizijskega izpodbijanja, saj pomeni le navedbo vrednosti spora na prvi stopnji.

8. Ker ni mogoče ugotoviti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega z zakonom zahtevani znesek, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko obravnavo revizije. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo toženca kot nepopolno zavrglo.