Jedro

Pritožbeno sodišče se, glede na ugotovljeno dejansko stanje po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi, v katerem tožniki niso navedli nobenih drugih dogodkov ali dokazov, ki bi lahko bistveno vplivali na ugotovljeno dejansko stanje, strinja s sklepanjem tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki ga je sprejela po vsebinski oceni navedb prvega tožnika in druge tožnice, opravljene na podlagi izvedenega rednega azilnega postopka, da tožnikom v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje, ki bi bilo lahko podlaga za priznanje azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil, ter da se tožniki, tudi v primeru vrnitve v izvorno državo, lahko zanesejo na zaščito oblastnih organov UNMIK, KFOR in kosovskih policijskih sil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2. in 6. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006- UPB2) v povezavi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 31.7.2006. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 560/2006-8 z dne 22.3.2006 in sodbo pritožbenega sodišča, št. I Up 613/2006-2 z dne 31.5.2006, zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in hkrati določila tožnikom, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v ponovljenem postopku po sklepu pritožbenega sodišča, št. I Up 2/2007-3 z dne 11.1.2007, samo dopolnilo ugotovitveni postopek in izvedlo predlagani dokaz z ustnim zaslišanjem prvega tožnika, da se z dodatnimi vprašanji razčisti nejasnosti oziroma neskladja v zvezi z opisanimi dogodki, ki so jih tožniki obširno pojasnjevali v tožbi. Na glavni obravnavi pa so tožniki umaknili predlog za zaslišanje druge tožnice. Zato tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo, ampak le preostale predlagane dokaze z vpogledom upravnih spisov in listin, ki so jih predložili tožniki, to je zdravniško potrdilo z dne 5.7.2006, zdravniško potrdilo z dne 5.2.2007, zdravniško potrdilo z dne 13.3.2007, zdravniško potrdilo zasebne psihiatrične ambulante z dne 12.3.2007, zdravniško potrdilo ambulante s posvetovalnico z dne 17.1.2007, odločbo Zavoda za šolstvo RS z dne 8.1.2007, odločbo o imenovanju strokovnega tima z dne 12.1.2007, strokovno mnenje za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami z dne 21.11.2006, strokovno mnenje za tožnico mld. A.A. z dne 12.12.2006 in izjavo z dne 29.1.2007; ni pa sodišče prve stopnje sledilo naknadno na glavni obravnavi podanemu dokaznega predlogu za dodatno ustno zaslišanje prvih dveh tožnikov zaradi pojasnila, zakaj sta v prošnji za azil navedla albanski jezik kot materni jezik prosilcev na prvem mestu, nato srbski jezik kot drugi jezik in šele nato romski jezik, z opombo: "malo", ker po oceni sodišča prve stopnje navedena okoliščina, v zvezi s katero je bil podan dokazni predlog, ni bistvenega pomena, ob upoštevanju ugotovitve o romski in etnični pripadnosti tožnikov in dejstva, da res govorijo in razumejo albanski jezik, kar med strankami ni sporno. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje torej lahko šele presodi pravilnost dokazne ocene tožene stranke v zvezi z razlogi, ki so jih uveljavljali tožniki v prošnjah za priznanje azila oziroma ali ti razlogi pomenijo zadostno podlago za sklepanje o utemeljenem strahu pred preganjanjem na kateri izmed podlag, ki jih za priznanje zaščite določa Ženevska konvencija (zaradi rasne, verske, narodnostne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini) ter za priznanje zaščite na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil, v povezavi z 10. členom Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC, oziroma po 3. odstavku 1. člena ZAzil v tem smislu, ali ti razlogi pomenijo zadostno podlago za sprejeto odločitev.

Tožena stranka je prva dva tožnika ustno zaslišala dne 28.6.2006 ter v njunih izjavah, podanih ob vložitvi prošenj za azil in na zaslišanju, ugotovila določena neskladja, ki jih je podrobno povzela in analizirala, ugotovitveni postopek pa je izvedla v skladu z napotki sodišča prve stopnje in pritožbenega postopka v citiranih sodbah ter sklepala, da razlogi, ki so jih za priznanje azila uveljavljali tožniki, ne pomenijo preganjanja, ki se je izoblikovali kot pravni standard v azilnih postopkih v upravno-sodni praksi, upoštevajoč stališče pritožbenega stališča v sodbi, št. I Up 1429/2005 z dne 7.12.2005, niti ne gre za dejanja preganjanja, kot je opredeljeno v citirani Direktivi Sveta EU, zlasti v 9. in 10. členu, v povezavi z 2.(c) členom. Sicer se je toženi stranki vzbudil dvom v resničnost navedb tožnikov zaradi ugotovljenih neskladij glede bistvenih okoliščin v njunih izjavah, ki niso bile zadovoljivo in logično pojasnjene. Pri tem sklepanju se tožena stranka opira na neskladje med izjavama prvega tožnika in druge tožnice glede varovanja v Zbirnem centru v Mitrovici ter, da je prvi tožnik ob podaji prošnje za azil navedel, da so bili v Zbirnem centru v Mitrovici ves čas prestrašeni, saj ni bilo nobenega nadzora, medtem ko je na zaslišanju navedel, da so predstavniki mednarodnih sil občasno prišli v kontrolo; drugače pa je navedla druga tožnica ob vložitvi prošnje za azil, da so jih v zbirnem centru varovali predstavniki KFOR, ki so jim po šestih mesecih dejali, da se lahko vrnejo domov. Prvi tožnik je na zaslišanju izjavil, da ne ve, ali obstaja na Kosovu kakšna organizacija, ki nudi pomoč Romom, medtem ko je v nadaljevanju zaslišanja navedel, da se je obrnil na predstavnike UNMIK, ki pa niso ukrepali. Drugače pa je pri podaji prošnje za azil navedel, da je odšel na Policijsko postajo ..., da bi prijavil dogodek, vendar tega ni storil, ker je ugotovil, da imata UNMIK in kosovska policija isti sedež, posebej vprašan, da pojasni to nasprotje, pa je navedel, da je pri podaji prošnje šlo za enkratni dogodek, na zaslišanju pa za splošno vprašanje.

Posebej vprašan glede požgane hiše je prvi tožnik sodišču prve stopnje pojasnil, da je bila požgana le ena stran strehe tako, da so sicer v hiši tožniki lahko živeli in so jo nameravali počasi popraviti, a je prej prišlo do dogodka, ko so v hišo vstopili štirje neznani Albanci, zaradi katerega so tožniki že naslednji dan zapustili izvorno državo. Ko je bilo tožniku predočeno, da se v upravnih spisih nahaja njegova izjava, da so tožniki pozneje zapustili izvorno državo, in sicer šele dva meseca po opisanem dogodku, ne pa takoj naslednji dan, je tožnik vztrajal, da so Kosovo zapustili takoj naslednji dan po opisanem dogodku. Ko so mu bile predočene njegove predhodne navedbe v njegovi izjavi v prošnji za azil dne 25.2.2005 in na ustnem zaslišanju 28.6.2006, podani v zaporedju in poteku ter trajanju dogodkov po požigu njihove hiše dne 17.3.2004, vse do prihoda v Republiko Slovenijo dne 21.2.2005, pa je tožnik izjavil, da "ni bil pri sebi", ko je podajal izjavo ob prihodu v Slovenijo in da se takrat ni mogel spomniti vsega ter da sedaj ne ve, kje so tisti manjkajoči meseci in se za to oprošča. Na posebno vprašanje pooblaščenca glede zdravja otrok je prvi tožnik navedel, da po njegovem mnenju njihovo zdravje ni dobro, ker se vsako noč kateri izmed otrok zbudi zaradi strahu. Glede šolanja otrok na Kosovu in njihovega zdravljenja na Kosovu pa je izpovedal, da šole ni bilo oziroma da si otrok niso upali pustiti v šolo, ob obiskih ambulante pa so tožnike napotili kar v lekarno.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi izvedlo tudi dokaz z vpogledom v upravne spise in listine, ki so jih dodatno na glavni obravnavi predložili tožniki. Sodišče prve stopnje je obširno navajalo podatke v teh listinah.

V zvezi z navedenimi dokazi je bila toženi stranki dana možnost, da se o njih izjavi. Sodišče prve stopnje pa se lahko strinja z oceno tožene stranke, da iz izvida zasebne psihiatrične ambulante dr. D.D. izhaja zgolj to, da gre pri prvem tožniku, glede na postavljeno diagnozo (anksioznost), le za slabše razpoloženje in da mu ni predpisano jemanje nobenih zdravil, kar ni razlog za pridobitev zaščite. Tudi glede odločbe Zavoda RS za šolstvo, OE Maribor, se sodišče prve stopnje prav tako lahko strinja z oceno tožene stranke, da kaže predvsem na učne težave mladoletne tožnice A.A., na podlagi katerih ji je zagotovljena dodatna učna pomoč. Njene učne težave pa so razumljive ob dejstvu, da slovenščina kot učni jezik ni njen materni jezik.

V zadnjem času se Romi bistveno laže reintegrirajo na Kosovu v kateremkoli kraju, zlasti, če govorijo albansko in le-ti so v bistveno boljšem položaju kot tisti Romi, ki ne govorijo albansko, saj so vključeni v socialni sistem in si laže pridobijo zaposlitev, svoboda gibanja pa je zagotovljena vseh prebivalcem Kosova, ne glede na etnično pripadnost, še vedno pa obstajajo tudi zbirni centri take vrste kot tisti, v katerem so tožniki predhodno že prebivali, kar vse navaja tožena stranka v svoji odločbi. V odgovor na navedbe tožene stranke so tožniki menili, da je s tem tožena stranka pritrdila njihovim navedbam, da Romi na Kosovu niso zaželeni in da so prisiljeni govoriti albansko, romskega jezika pa ne smejo uporabljati, medtem ko je v poročilih Ministrstva za notranje zadeve Velike Britanije (Home Office) povzeto močno olepšano stanje, pa tudi iz poročil ni razvidno, za koliko odstotkov Romov iz etničnih skupin naj bi se povečal njihov delež v kosovskih varnostnih silah. Zato je po mnenju tožnikov tudi zadnje poročilo, glede na to, kar so prestali, premalo, da bi se jim naložila vrnitev na Kosovo, upoštevajoč strah, ki so ga preživeli in ga še vedno trpijo. Niso pa tožniki izpodbijali navedb tožene stranke v zvezi z aktualnim splošnim položajem na Kosovu, da po podatkih Poročila Notranjega ministrstva Velike Britanije iz februarja 2007 in Poročila o človekovih pravicah iz marca 2007 za Rome na Kosovu skrbijo različne institucije, vključno z UNMIK, KFOR in kosovskimi policijskimi enotami, v katerih se je delež etničnih manjšin povečal na 15,5% ter da se odkrivajo, preganjajo in kaznujejo kazniva dejanja in prekrški zoper pripadnike etničnih manjšin. Nasploh pa se v zadnjem času zaznava manj nasilja in manj diskriminatornih dejanj, Romi pa se zlasti, če govorijo albansko, kot tožniki, laže reintegrirajo in so vključeni v socialni sistem ter se laže zaposlijo, zagotovljena pa jim je tudi svoboda gibanja, tako kot vsem prebivalcem Kosova, ne glede na etnično pripadnost, poleg tega pa je še vedno na voljo tudi možnost nastanitve v zbirnih centrih.

Sodišče prve stopnje je kot verodostojno štelo v upravnem postopku podano izjavo prvega tožnika o določenih razlikah v njegovih izjavah o časovnem zaporedju dogodkov, ko so tožniki zapustili izvorno državo in dne 21.2.2005 prišli v Slovenijo. Prvi tožnik je, posebej vprašan, navedel, da je njihovo potovanje trajalo približno 2 dni. Zato je sodišče prve stopnje štelo kot verodostojno njegovo v upravnem postopku podano izjavo o tej okoliščini, ki jo je prvi tožnik podal ob ustni vložitvi prošnje za azil na predpisanem obrazcu dne 25.2.2005, saj je bila v časovnem pogledu to njegova prva izjava po opisanem dogodki, ko so bili spomini na te dogodke še bolj sveži, kot več kot dve leti pozneje na glavni obravnavi dne 11.5.2007. Zato je po oceni sodišča prve stopnje večja stopnja verjetnosti oziroma točnosti njegovih navedb, podanih neposredno po opisanih dogodkih, kot z vidika njihove časovne oddaljenosti njegovih poznejših izjav o tej okoliščini, še posebej pa ob ugotovljeni (ne)povezanosti v časovni perspektivi z drugimi opisani dogodki. Navkljub ugotovljeni nekonsistentnosti v izjavah prvega tožnika v zvezi z navedeno okoliščino pa sodišče prve stopnje ne ocenjuje kot neverodostojne njegove preostale navedbe v zvezi z opisanimi dogodki na Kosovu, vključno z navedbami, da opisanih (dveh) dogodkov tožniki niso prijavili kosovski policiji oziroma za pregon pristojnim organom v smislu Resolucije Varnostnega sveta OZN, št. 1244, o Kosovu.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer določb 1. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 3. odstavkom 1. člena ZAzil, na katerih je utemeljena izpodbijana odločba tožene stranke. Sodišče prve stopnje se namreč lahko strinja, da opis dejstev, po katerem so bili tožniki dvakrat napadeni, in sicer ob množični eskalaciji nasilja na Kosovu dne 17.3.2004, ko je bila zaradi podtaknjenega požara poškodovana njihova hiša oziroma del strehe in drugič po vrnitvi s šestmesečne začasne nastanitve v Zbirnem centru v Mitrovici, ko so na domu tožnikov ob njihovi navzočnosti štirje neznani Albanci fizično napadli prvega tožnika, teh dogodkov pa tožniki niso prijavili za pregon pristojnim uradnim organom, ne pomeni preganjanja v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil v zvezi z določbo 9. in 10. člena navedene Direktive, ob upoštevanju opredelitve preganjanja v smislu 9. člena te Direktive, ki določa, da mora biti preganjanje zadosti resno, bodisi po naravi, bodisi zaradi ponavljanja takih dejanj, ki pomenijo hude kršitve temeljnih človekovih pravic v smislu 9. (1) (a) člena te Direktive. Sodišče prve stopnje se glede na ugotovljeno dejansko stanje po dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem tožniki niso navedli nobenih drugih dogodkov ali dokazov, ki bi lahko bistveno vplivali na ugotovljeno dejansko stanje, lahko strinja s sklepanjem tožene stranke, ki ga je sprejela po vsebinski oceni navedb prvega tožnika in druge tožnice, opravljene na podlagi izvedenega rednega azilnega postopka, da tožnikom v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje, ki bi bilo podlaga za priznanje azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil, ter da se tožniki, tudi v primeru vrnitve v izvorno državo, lahko zanesejo na zaščito oblastnih organov, in sicer UNMIK, KFOR in kosovskih policijskih sil. Sodišče prve stopnje pa je izpodbijano odločbo presodilo tudi z vidika pravilnosti uporabe 3. odstavka 1. člena ZAzil glede na posebne okoliščine oziroma zdravstveno stanje prvega tožnika in mladoletnih otrok, ki so ga izkazovali z navedenimi zdravniškimi potrdili, strokovnim mnenjem in odločbo Zavoda RS za šolstvo, OE Maribor; oziroma vpliv vrnitve tožnikov v izvorno državo na njihovo zdravstveno stanje z vidika 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s protokoli (Uradni list RS-MP, št. 7/94, EKČP). Zdravstveno stanje prosilcev za azil je lahko podlaga za dodelitev subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ob upoštevanju določb 5. poglavja navedene Direktive, če bi vrnitev prosilcev za azil v izvorno državo pomenila nehumano in poniževalno ravnanje po 8. alinei 1. odstavka točke b) in 2. člena ZAzil. Dokazni standard, ki ga je glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) treba upoštevati, pa nalaga toženi stranki oziroma tudi sodišču prve stopnje dolžnost, da pri odločanju v konkretnem primeru ugotovi, ali obstajajo utemeljeni razlogi za verjetnost, ki dosega stopnjo realne možnosti, da bi oseba, če bi bila vrnjena v izvorno državo, bila podvržena realnemu tveganju za kršitev navedene zavarovane dobrine. Ni namreč na kakršenkoli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite, saj mora nehumano in poniževalno ravnanje dosegati zadostno stopnjo intenzivnosti, da preide v okvir določb 3. člena EKČP, 18. člena Ustave RS in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ob upoštevanju v praksi ESČP izoblikovanih standardov (D. proti Veliki Britaniji, Hukić proti Švedski, Rustemaj in drugi proti Švedski). To je upoštevno tudi v konkretnem primeru pri presoji odločanja o subsidiarni zaščiti na podlagi določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil. Vendar pa po mnenju sodišča prve stopnje z vrnitvijo tožnikov v izvorno državo, glede na njihovo zdravstveno stanje, vključno z upoštevanjem njihovega socialnega položaja, ki so ga izkazovali z navedbami o požgani hiši in neobstoju možnosti izobraževanja mladoletnih tožnikov, Republika Slovenija ne bi kršila svojih mednarodnih obveznosti oziroma 3. člena EKČP, niti 18. člena Ustave RS, kar pomeni, da tudi niso podani pogoji za priznanje zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Zato je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za subsidiarno zaščito, tudi pravilna.

Sodišče prve stopnje tudi zavrača kot neutemeljene tožbene očitke o bistvenih kršitvah določb postopka, ker mladoletnim tožnikom ni bila dana možnost neposrednega sodelovanja v postopku in neposredne seznanitve kot tudi neposredne opredelitve o upoštevnih dejstvih in okoliščinah glede ugotovljenih neskladij med izjavama prvega tožnika in druge tožnice, kar naj bi hkrati pomenilo tako kršitev 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah kot tudi njihovih procesnih pravic iz 3. do 10. člena Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic z dne 25.1.1996 (MEKOUP, Uradni list RS, št. 86/99 - Mednarodne pogodbe; št. 26/99). Določba 2. odstavka 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (ratificirane z Zakonom o ratifikaciji te konvencije, Uradni list SFRJ-MP, št. 15-65/90 - v povezavi z Aktom o notifikaciji nasledstva glede te konvencije in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo - Uradni list RS-MP, št. 9/92) namreč na splošno določa, da ima otrok (ki za namene te konvencije po določbi 1. člena pomeni vsako človeško bitje, mlajše od 18 let) možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku, bodisi neposredno, bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa (na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje). Navedeno pomeni, da sta z vidika navedene konvencije enakovredna oba načina zaslišanja, bodisi neposredno, bodisi preko zastopnika. V konkretnem primeru iz prošenj mladoletnih tožnikov za priznanje azila ne izhaja, da bi mladoletni tožniki uveljavljali posebne razloge za priznanje azila, pač pa so bile njihove prošnje vložene po njihovem očetu in zakonitem zastopniku (sedaj prvem tožniku) s sklicevanjem na njegove razloge na azil, on pa je bil v nadaljevanju postopka tudi ustno zaslišan. S tem mu je po mnenju sodišča prve stopnje bila brez dvoma dana možnost učinkovitega sodelovanja v postopku, enako tudi drugi tožnici, to je materi in zakoniti zastopnici mladoletnih tožnikov. Po presoji sodišča prve stopnje pa je bila s tem v skladu z določbo 2. odstavka 12. člena navedene konvencije tudi mladoletnim tožnikom preko njihovih zakonitih zastopnikov dana možnost sodelovanja v postopku. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami navedene konvencije in o kršitvah 3. do 10. člena MEKOUP, ki jih po mnenju sodišča prve stopnje tožniki le posplošeno zatrjujejo, ne da bi te očitke konkretizirali ali obrazložili, navedeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni. V postopku jim je bila namreč dana učinkovita možnost sodelovanja preko njihovih staršev oziroma zakonitih zastopnikov, kar ni v neskladju niti z določbo 1. odstavka 10. člena MEKOUP, ki podrobneje opredeljuje vlogo zastopnikov. Po tej določbi namreč v postopku pred pravosodnimi organi, ki zadevajo otroka, razen če to ne bi bilo v očitnem nasprotju z otrokovimi koristmi, zastopnik: zagotovi otroku vse ustrezne informacije, če se zanj po notranjem pravu šteje, da ima zadostno stopnjo razumevanja (a. točka); da zagotovi otroku pojasnilo o možnih posledicah upoštevanja njegovega mnenja in možnih posledicah ukrepanja zastopnika (b. točka); ter ugotovi otrokovo mnenje in ga predstavi pravosodnim organom (c. točka), pri čemer tožniki niti ne uveljavljajo, da bi bili interesi mladoletnih tožnikov v konfliktu z interesi njunih dveh staršev oziroma prvega tožnika in druge tožnice kot njihovih zakonitih zastopnikov. Sodišče prve stopnje ob tem le še dodaja, da imajo po določbi 3. člena ZAzil ožji družinski člani prosilcev za azil v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil in ugotavlja, da je tožena stranka mladoletne otroke prvega tožnika in druge tožnice (sedaj mladoletne tožnike) tako tudi obravnavala, ni pa jih bila dolžna tudi neposredno zaslišati, upoštevajoč 2. odstavek 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah.

Sodišče prve stopnje kot neutemeljen tudi zavrača tožbeni ugovor kršitve določb postopka zaradi zatrjevane kršitve jezikovnih pravic tožnikov in kršitve njihovih ustavnih pravic iz 25. člena Ustave RS, kolikor se to nanaša na trditev tožnikov, da bi morala biti izpodbijana odločba v celoti, ne pa le v povzetku, prevedena v albanski jezik, ki ga govorijo tožniki, saj je bila izpodbijana odločba izdana v skladu z določbo 3. odstavka 32. člena ZAzil. Po tej določbi se spisi v postopku vročajo v jeziku, ki ga prosilec razume, razen sklepov in odločb, ki se vročajo v jeziku, v katerem teče postopek, medtem ko se v jezik, ki ga prosilec razume, prevedejo le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve oziroma bistveni elementi, na katerih temelji odločitev. Tej določbi pa je sledila upravno-sodna praksa, ki je enotno izoblikovala stališče, ki ga je že večkrat potrdilo tudi pritožbeno sodišče, med drugim v sodbi, št. I Up 21/2006-2 z dne 11.1.2006, da pravica do uporabe jezika in ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS ni kršena, če odločba ni v celoti prevedena v jezik, ki ga prosilec razume, s tem pa po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni kakorkoli poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Tožniki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) ponavljajo svoje tožbene navedbe in še dodajajo: Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotavljanju dejanskega stanja, kolikor ni imelo namena zaslišati vse strank v postopku, tudi otrok, ki so zadostno sposobni izraziti svoje mnenje, postaviti izvedenca psihološke in pedopsihiatrične stroke, ki bi za otroke najprej ugotovil, ali imajo zadostno stopnjo razumevanja, lahko pa bi sodišču prve stopnje tudi pomagal, da bi otroci preko izvedencev na način, ki ustreza njihovi stopnji razumevanja, razen če to ne bi bilo očitno v nasprotju z njihovimi koristmi, lahko izrazili svoje mnenje, ki bi ga nato sodišče prve stopnje v skladu s točko c 6. člena MEKOUP ustrezno upoštevalo.

Prvi tožnik je uporabljal romski jezik in je bil zato deležen sistematičnega nasilja, kot tudi vsi njegovi otroci in žena (druga tožnica). Tožena stranka je kratenje pravice tožnikov do lastnega romskega jezika razlagala kot normalno, kot nepotrebno za njihovo varnost in kot neodločilno okoliščino, po kateri naj bi tožniki tako, kot ob vložitvi prošnje in v azilnem postopku, uporabljali zgolj albanski jezik, tudi v prihodnje pa ni pričakovati težav za njihovo varnost v primeru vrnitve na Kosovo. Takšni odločitvi in takšnemu sklepanju se zdi, da sledi tudi sodišče prve stopnje, ki pa se glede tega ni izreklo, pa bi se moralo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov po dodatnem zaslišanju v zvezi z uporabo romskega jezika v javnosti in zasebno ter v zvezi s kršitvijo pravic v zvezi z uporabo tega jezika, ne da bi se do navedb tožnikov opredelilo in to tudi obrazložilo, tako da bi bilo mogoče učinkovito pravno sredstvo, je kršilo pravice tožnikov iz 22. člena Ustave RS. Te navedbe potrjujejo tudi sami tožniki in tudi zaslišanje prvega tožnika, saj so izpovedali, da si otrok preprosto niso upali pustiti v šolo, ker so bili zaznamovani kot Romi, pri uporabi njihovega jezika ali medsebojnih komunikacij navedenih otrok v romskem jeziku pa so bili deležni nasilja, povedali pa so tudi, da so pri zdravniku bili deležni zgolj napotkov, naj gredo v lekarno po zdravila. Torej, kot Romi niso bili obravnavani enako kot večinsko prebivalstvo.

Ker sodišče prve stopnje v zadevi stanja mladoletne tožnice A.A. ni postavilo izvedenca pedopsihiatra in kliničnega psihologa, ki bi pojasnil zdravstveno stanje in posebne potrebe tega otroka in s tem povezano morebitno ogroženost njenega zdravja in varnosti v primeru vrnitve na Kosovo, je dejansko stanje sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo in kršilo tudi dokazna pravila, po katerih bi moralo sodišče ugotavljati vsa odločilna dejstva v dokaznem postopku. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 285. in 287. členom in drugimi določbami ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Obrazložitev, da je potrdilo psihiatra, specialista s področja duševnega zdravja, ki ugotavlja anksioznost prvega tožnika, zgolj "dopis sodišču o nekakšnem slabem razpoloženju", je milo rečeno preuranjeno sklepanje. Za takšno odločitev sodišča prve stopnje ni nobene podlage, ker bi moralo sodišče vzroke anksioznosti in predvsem druge vidike stanja prvega tožnika in morebitne posledice preganjanja ugotavljati s pomočjo izvedenca medicinske stroke, specialista psihiatra. Tako pa je očitno sodišče prve stopnje prvega tožnika in potrdilo zdravnika - specialista psihiatra preprosto odpravilo z manj kot enim stavkom. Tožniki menijo, da je tudi v tem primeru kršena pravica prvega tožnika do izvajanja dokazov in s tem tudi do poštenega postopka in pa tudi pravice do enakega varstva pravic, kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj se na trditev sodišča prve stopnje, da gre le za slabše razpoloženje, preprosto ni mogoče pritožiti, ker v zvezi s to trditvijo sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo logičnih in razumnih razlogov.

Očitno je, da se je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na navedeno Direktivo Evropske unije, ponovno zmotno postavilo na stališče, po katerem žaljivke, občasni pretepi, verbalne grožnje in lažji primeri diskriminacije, kot na primer prepoved uporabe lastnega jezika v javnosti ali komuniciranje v romskem jeziku javno med seboj, ne pomenijo preganjanja v smislu 1. člena ZAzil. Menijo, da takšno sklepanje sodišča prve stopnje ni niti skladno z navedeno Direktivo EU, ki dopušča tudi, da nenehna lažje preganjalna dejanja lahko ob sistematičnem ponavljanju le-teh dosežejo stopnjo, ko le ta prerastejo v hude kršitve temeljnih človekovih pravic, med katerimi je zagotovo tudi pravica Romov, da uporabljajo svoj jezik in nikakor, da se jim ta uporaba jezika tudi v komuniciranju med seboj v javnosti prepoveduje. Tudi verbalne grožnje in nato posledično požig hiše, v kateri so tožniki, ker jih nihče ni hotel vzeti, ostali še nekaj časa, ne glede na datumsko zmedo, ki jo je izkazal prvi tožnik, kaže na to, da na Kosovu za tožnike ni varno.

Utemeljeno so terjali najmanj subsidiarno zaščito in tudi utemeljeno pojasnili razloge iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, zaradi katerih menijo, da bodo v primeru vrnitve izpostavljeni nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kar je razlog, da se jih ne vrne na Kosovo in da se jim prizna subsidiarna zaščita v smislu določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po njihovem mnenju so jezikovne pravice romske etnične skupnosti na Kosovu in konkretno njihove pravice bile dokazano kršene in na tej podlagi izhaja tudi njihov strah, ki je zadostno konkretiziran z nasilnimi dejanji in strahom v takšni meri, da so tudi v Sloveniji ob prošnji za priznanje azila uporabljali albanski jezik, čeprav so etnično Romi in se tega ne sramujejo in želijo, da se jim to prizna. Tudi njihovo prizadevanje za priznanje Romov na Kosovu ni bilo uspešno, tako ne za prva dva tožnika, še manj pa za otroke oziroma mladoletne tožnike.

Glede na vse navedeno je po njihovem mnenju očitno, da ne tožena stranka, niti sodišče prve stopnje nista na ustrezen način ugotovila odločilna dejstva in da tudi niso bili pravilno uporabljeni ZAzil, ZUP, ZUS-1, ZPP, niti določbe Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Konvencije o otrokovih pravicah in Konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, niti ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z njimi, tako glede zaslišanja vseh tožnikov in tudi glede postavitve izvedencev, ki bi sodišču prve stopnje omogočili znanje, ki ga sicer nima glede sposobnosti otrok o podaji lastnega mnenja, posredovanjem pri podaji lastnega mnenja, kot tudi glede sposobnosti prvega tožnika oziroma njegovega zdravstvenega - psihičnega stanja v zvezi z anksioznostjo ter vzrokom le-te.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; ali podrejeno samo opravi glavno obravnavo ter nanjo povabi njihovega pooblaščenca in njih ter po opravljeni glavni obravnavi spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter jim prizna azil po 2. odstavku 1. člena ali subsidiarno zaščito iz razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi, s katerimi zavrača tožbene navedbe tožnikov, ki so jih ponovili v pritožbi zoper izpodbijano sodbo in v zvezi s katerimi so podali še nadaljnje trditve o tem, da niti sodišče prve stopnje niti tožena stranka nista na ustrezen način ugotovila odločilnih dejstev in tudi nista pravilno uporabila predpisov.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno navedlo, da sta z vidika Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah enakovredna oba načina zaslišanja, bodisi preko zastopnika. Prav tako ima v predpisih podlago stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru iz prošenj mladoletnih tožnikov za priznanje azila ne izhaja, da bi mladoletni tožniki uveljavljali posebne razloge za priznanje azila, pač pa so bile njihove prošnje vložene po njihovem očetu in zakonitem zastopniku (sedaj prvem tožniku), s sklicevanjem na njegove razloge za azil, on pa je bil v nadaljevanju postopka tudi ustno zaslišan. S tem mu je bila brez dvoma dana možnost učinkovitega sodelovanja v postopku, enako tudi materi in zakoniti zastopnici mladoletnih tožnikov (sedaj drugi tožnici). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila s tem v skladu z določbo 2. odstavka 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah tudi mladoletnim tožnikom preko njihovih zakonitih zastopnikov dana možnost sodelovanja v postopku. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami navedene konvencije in kršitvami 3. do 10. člena MEKOUP, ki jih tožniki le posplošeno zatrjujejo, ne da bi te očitke konkretizirali ali obrazložili, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da ti očitki niso utemeljeni, saj jim je bila v postopku dana učinkovita možnost sodelovanja preko njihovih staršev (prvem tožniku in drugi tožnici) oziroma zakonitih zastopnikov, kar ni v neskladju niti z določbo 1. odstavka 10. člena MEKOUP, ki podrobneje opredeljuje vlogo zastopnikov. Prav tako je sodišče prve stopnje upravičeno navedlo, da imajo po določbi 3. člena ZAzil ožji družinski člani prosilcev za azil v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil in pravilno ugotovilo, da je tožena stranka mladoletne otroke prvega tožnika in druge tožnice (sedaj mladoletne tožnike) tako tudi obravnavala, ni pa jih bila dolžna tudi neposredno zaslišati, upoštevajoč 2. odstavek 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah.

Prav tako je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, ki ga tožniki sedaj ponavljajo v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, glede kršitve določb postopka zaradi zatrjevane kršitve jezikovnih pravic tožnikov in kršitve njihovih ustavnih pravic iz 25. člena Ustave RS, kolikor se nanaša na trditve tožnikov, da bi morala biti izpodbijana odločba v celoti, ne pa le v povzetku, prevedena v albanski jezik, ki ga govorijo tožniki, saj je bila izpodbijana odločba izdana v skladu z določbo 3. odstavka 32. člena ZAzil. Tudi iz upravno-sodne prakse izhaja, da pravica do uporabe jezika in ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS ni kršena, če odločba ni v celoti prevedena v jezik, ki ga prosilec razume, s tem pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni kakorkoli poseženo v pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.

Tudi pritožbeno sodišče se, glede na ugotovljeno dejansko stanje po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi, v katerem tožniki niso navedli nobenih drugih dogodkov ali dokazov, ki bi lahko bistveno vplivali na ugotovljeno dejansko stanje, strinja s sklepanjem tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki ga je sprejela po vsebinski oceni navedb prvega tožnika in druge tožnice, opravljene na podlagi izvedenega rednega azilnega postopka, da tožnikom v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje, ki bi bilo lahko podlaga za priznanje azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil, ter da se tožniki, tudi v primeru vrnitve v izvorno državo, lahko zanesejo na zaščito oblastnih organov UNMIK, KFOR in kosovskih policijskih sil. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo pravilno razlago, ki temelji na podatkih in listinah v upravnih spisih, da opis dejstev, po katerem so bili tožniki dvakrat napadeni, in sicer prvič ob množični eskalaciji nasilja na Kosovu dne 17.3.2004, ko je bila zaradi podtaknjenega požara poškodovana njihova hiša oziroma del strehe, in drugič po vrnitvi s šestmesečne začasne nastanitve v Zbirnem centru v Mitrovici, ko so na domu tožnikov ob njihovi navzočnosti štirje neznani Albanci fizično napadli prvega tožnika, teh dogodkov pa tožniki niso prijavili za pregon pristojnim uradnim organom, ne pomeni preganjanja v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil v zvezi z določbama 9. in 10. člena Direktive, št. 20004/83/EC, ob upoštevanju opredelitve preganjanja v smislu 9. člena te Direktive, ki določa, da mora biti preganjanje zadosti resno, bodisi po naravi, bodisi zaradi ponavljanja takih dejanj, ki pomenijo hude kršitve temeljnih človekovih pravic v smislu 9. (1) (a) člena te Direktive.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišča prve stopnje dalo tudi pravilne razloge, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo izpodbijano odločbo tožene stranke, tudi z vidika pravilnosti uporabe 3. odstavka 1. člena ZAzil, glede na posebne okoliščine oziroma zdravstveno stanje prvega tožnika in mladoletnih otrok, ki so ga izkazovali z navedenimi zdravniškimi potrdili, strokovnim mnenjem in odločbo Zavoda RS za šolstvo, OE Maribor, oziroma glede vpliva vrnitve tožnikov v izvorno državno na njihovo zdravstveno stanje z vidika 3. člena EKČP. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, izraženo v izpodbijani sodbi, da ni namreč na kakršenkoli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil, saj mora nehumano in poniževalno ravnanje dosegati zadostno stopnjo intenzivnosti, da preide v okvir določb 3. člena EKČP, 18. člena Ustave RS in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ob upoštevanju v praksi ESČP izoblikovanih standardov. Tudi pritožbeno sodišče meni, da so ti standardi upoštevni tudi v konkretnem primeru pri presoji odločanja o možnosti subsidiarne zaščite tožnikov na podlagi določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča z vrnitvijo tožnikov v izvorno državo, kar izhaja tudi iz podatkov in listin v upravnih spisih, glede na njihovo zdravstveno stanje, vključno z upoštevanjem njihovega socialnega položaja, ki so ga izkazovali z navedbami o požgani hiši in neobstoju možnosti izobraževanja mladoletnih tožnikov, Republika Slovenija ne bi kršila svojih mednarodnih obveznosti oziroma 3. člena EKČP in 18. člena Ustave RS, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da niso podani pogoji za priznanje zaščite tožnikov po 3. odstavku 1. člena ZAzil in je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za subsidiarno zaščito, pravilna.

Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe tožnikov. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.