Jedro

Pritožba neutemeljeno izpodbija utemeljenost razloga za odpoved s tem, ker bi lahko toženka namesto odpovedi uporabila milejši ukrep, to je odreditev tožnici začasnega čakanja na delo, pri čemer ji je interventna zakonodaja za preprečevanje posledic pandemije COVID-19 zagotavljala vračilo nadomestila plače. Sodišče ne more presojati in posegati v poslovne odločitve delodajalca. Toženka kot delodajalec ni bila dolžna sprejeti pomoči države. Pred podajo odpovedi sprejet in uveljavljen ZIUPPP je določal, da mora v primeru prejema pomoči delodajalec ohraniti delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delo najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo, sicer mora v skladu z 9. členom ZIUPP prejeta sredstva vrniti. Ker v času podaje odpovedi ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, toženka ni mogla predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stimulativni del plače ne predstavlja fiksnega zneska ter da je bil tudi pogojen s številom kvote opravljenih ur dela. Ker tožnica po 17. 3. 2020 (do 14. 4. 2020) ni več delala, odpoved pa je zakonita, je bil zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici obračunati razliko v plači iz naslova dodatka za delovno dobo za čas od 1. 3. 2020 do 31. 3. 2020 v višini 68,97 EUR bruto in od 1. 4. 2020 do 14. 4. 2020 v višini 7,05 EUR bruto, zanjo odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec (točka I izreka), iz naslova premalo izplačane plače pa tožnici za čas od 1. 4. 2020 do 14. 4. 2020 plačati 62,89 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2020 do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, da je bila tožnica v delovnem razmerju od 1. 2. 2020 ter za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z 31. 12. 2020, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 14. 4. 2020 do 31. 12. 2020, obračun mesečnih zneskov plače v višini 1.841,98 EUR bruto, ki bi jih prejela, če bi delala, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov plač (znižanih od 14. 4. 2020 do 7. 10. 2020 za prejeta denarna nadomestila zaradi brezposelnosti v višini 682,49 EUR neto), prijavo v socialna zavarovanja za čas od 14. 4. 2020 do 31. 12. 2020, obračun in izplačilo plače za čas od 1. 3. 2020 do 31. 3. 2020 nad dosojenim zneskom, izplačilo pogodbene kazni v višini 6.758,85 EUR, obračun in izplačilo sorazmernega dela regresa za leto 2020, znižanega za že izplačan del v višini 235,14 EUR, obračun in izplačilo odškodnine v višini 6 bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ter za povrnitev stroškov postopka (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka III izreka, delno točka IV izreka) se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženka v sodnem postopku nedopustno razširila razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg tega je sodišče s tem, ko je upoštevalo razloge, o katerih je izpovedal direktor toženke, odločilo mimo trditvene podlage. Do navedb tožnice in dokazov, ki jih je predložila, se sodišče ni opredelilo. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, prav tako pa razlogi sodbe nasprotujejo vsebini listin, ki dokazno niso bile ocenjene, zaradi česar sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče zaključi, da bodoče finančno stanje toženke ne vpliva na zakonitost odpovedi, hkrati pa upošteva izpoved direktorja toženke, da bi lahko bile pričakovane finančne težave zaradi daljšega zaprtja dejavnosti usodne za toženko. Toženka ni dokazala organizacijskega prestrukturiranja v času začasnega zaprtja dejavnosti, sodišče pa tudi ni presojalo, ali je bila toženka ekonomsko zmožna tožnico obdržati v delovnem razmerju kljub zaprtju dejavnosti, saj je menilo, da bi bilo ohranjanje zaposlitve ob pomanjkanju potrebe po delu za toženko negospodarno. Toženka bi morala izbrati najmilejši ukrep, to je odreditev čakanja na delo tožnici, kar ji je omogočala interventna zakonodaja, ki je predvidevala povračilo izplačanega nadomestila plače za začasno čakanje na delo. Sodišče šteje, da je bila tožnica zaposlena pri toženki zaradi povečanega obsega dela, zaradi epidemije pa je stalno prenehala potreba po njenem delu. Poslovni razlog za odpoved je zgolj navidezen, saj se z njim „prikriva“ osebni razlog na strani zakonitega zastopnika toženke, kar je nezakonito. Direktorja toženke je zmotilo, da se je tožnica v elektronskem sporočilu ob napovedi odpovedi čustveno odzvala in ni pokazala razumevanja za direktorjevo odločitev. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da je bil stimulativen del plače tožnici izplačan »zgolj za vzpodbudo«. Tožnica je upravičena do vtoževane stimulacije v znesku 520,00 EUR glede na število ur, ki bi jih opravila, saj ji je bila za februar 2020, ki ima najmanj delovnih dni, izplačana stimulacija v višini 500,00 EUR. Sodišče bi moralo tožnici tudi dosoditi bruto in ne neto znesek dosojene razlike v plači. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v neskladju, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev lahko preizkusilo. Tožničino stališče, da bi morala toženka zaradi dobrega finančnega položaja, ki je posledica uspešnega poslovanja v preteklosti, tožnico obdržati na delu tudi v času zaprtja dejavnosti ter ji v tem obdobju izplačevati plačo (posebej glede na dejstvo, da naj bi šlo le za začasno zaprtje), ni pravilno. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do predloženih letnih poročil toženke za leti 2018 in 2019, ki jih je predložila tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da toženki ni mogoče očitati, zakaj ni tožnice obdržala na delu, tudi če bi ji lahko zagotavljala dohodke. Bistveno za presojo zakonitosti odpovedi je, ali glede na spremenjene razmere še obstaja potreba po tožničinem delu, in ne, ali jo toženka lahko glede na ekonomsko stanje obdrži na delu. Ohranjanje zaposlitve ob pomanjkanju potrebe po delu je za podjetje negospodarna, če ne celo neodgovorna rešitev, pri čemer se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na stališče, ki ga je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v povsem primerljivi zadevi (sodba VIII Ips 72/2013 z dne 10. 6. 2013).

7. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče glede odločilnih dejstev ni ugotovilo nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnica to kršitev utemeljuje s tem, da naj bi sodišče prve stopnje po eni strani štelo, da bodoče finančno stanje tožene stranke ne vpliva na zakonitost odpovedi, hkrati pa je upoštevalo izpoved direktorja toženke, da bi lahko bile pričakovane finančne težave zaradi daljšega zaprtja dejavnosti usodne za toženko. Navedeno bi lahko kvečjemu predstavljalo kršitev iz 14. točke, torej da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, in ne iz 15. točke, vendar tudi to ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje namreč z upoštevanjem izpovedi direktorja toženke ni ugotavljalo bodočega (finančnega) stanja toženke, kot to protispisno navaja pritožba, temveč stanje ob sprejemu odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je edino odločilno za presojo zakonitosti odpovedi. Ker se torej izpoved direktorja v tem delu nanaša na dokazovanje razloga, kot ga je toženka navedla v odpovedi, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče v tem delu storilo kršitev določb postopka s tem, ker je zaradi upoštevanja izpovedi direktorja odločilo mimo trditvene podlage toženke, in da je toženka v sodnem postopku nedopustno razširila razloge za odpoved.

8. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija utemeljenost razloga za odpoved s tem, ker bi lahko toženka namesto odpovedi uporabila milejši ukrep, to je odreditev tožnici začasnega čakanja na delo, pri čemer ji je interventna zakonodaja za preprečevanje posledic pandemije COVID-19 zagotavljala vračilo nadomestila plače. Sodišče ne more presojati in posegati v poslovne odločitve delodajalca. Toženka kot delodajalec ni bila dolžna sprejeti pomoči države. Pred podajo odpovedi sprejet in uveljavljen Zakon o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov (ZIUPPP; Ur. l. RS, št. 36/2020) je določal, da mora v primeru prejema pomoči delodajalec ohraniti delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delo najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo, sicer mora v skladu z 9. členom ZIUPP prejeta sredstva vrniti. Ker v času podaje odpovedi ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, toženka ni mogla predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države.

9. Tožnica nadalje neutemeljeno navaja, da pri njeni zaposlitvi ni šlo za začasno povečan obseg dela, ter utemeljenost odpovednega razloga izpodbija z zakonsko določenimi pogoji za zakonito sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), konkretno z začasno povečanim obsegom dela iz 3. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, da bi bila njena zaposlitev (za nedoločen čas) posledica začasno povečanega obsega dela, temveč (trajno) povečane potrebe toženke po delu tožnice, ki pa je v času pandemije prenehala. Zato je nastopil odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki določa, da je poslovni razlog podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

10. Glede na to, da je toženka dokazala, da je zaradi upada prometa oziroma zaprtja dejavnosti zmanjšala število zaposlenih zobnih asistentk z dveh na eno zaposleno delavko, ni utemeljena niti logična pritožbena navedba, da toženka tega ni mogla storiti v obdobju začasnega zaprtja dejavnosti, saj je prav začasna prepoved opravljanja dejavnosti lahko vplivala na takšno odločitev. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se je direktor toženke za podajo odpovedi odločil šele potem, ko naj bi tožnica v osebni stiski čustveno reagirala na napovedano odpoved in te odločitve ni sprejela z razumevanjem. Toženka je namreč prepričljivo dokazala, da pri izbiri ni ravnala diskriminatorno ali zaradi tožničine reakcije na seznanitev s predvideno odpovedjo. Smiselno je pri izbiri uporabila določbo 102. člena ZDR-1, ki se sicer nanaša na določitev presežnih delavcev v kolektivnih odpustih, ter utemeljeno uporabila kriterij delovnih izkušenj, saj je imela toženka po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje na delovnem mestu zobne asistentke manj delovnih izkušenj kot druga zobna asistentka A.A.. Pritožbena navedba, da naj bi bil odpovedni razlog navidezen, torej ni utemeljena.

11. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stimulativni del plače ne predstavlja fiksnega zneska ter da je bil tudi pogojen s številom kvote opravljenih ur dela. Ker tožnica po 17. 3. 2020 (do 14. 4. 2020) ni več delala, odpoved pa je zakonita, je bil zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen. Zmotno je tudi stališče tožnice, da je upravičena do bruto zneska razlike v plači in ne neto zneska, saj je sodišče pravilno odredilo toženki obračun in odvod davkov in prispevkov od dosojenih zneskov razlike v plači. 12. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), pa tudi, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).