Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo, da je podana obojestranska krivda obeh imetnikov premikajočih se motornih vozil, vendar je napačno ocenilo njun delež krivde.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 417,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.9.2004 dalje do plačila in znesek 50,62 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.6.2004 dalje do plačila; v preostalem delu pa se zahtevek zavrne (za 625,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 dalje in za 75,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2004 dalje do plačila).

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 636,66 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 101,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni.

Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 21.5.2009 razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. O stroških pritožbe zoper ta sklep bo odločeno s končno odločitvijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta tožeča stranka in zavarovanec tožene stranke kot voznik osebnega avtomobila, vsak za ½ odgovorna za škodo, ki jima je nastala v prometni nezgodi 31.5.2004. Višina škode med strankami ni bila sporna, saj je zavarovalnica tožniku priznala za negmotno škodo znesek 2.086,46 EUR in za materialno škodo 253,12 EUR, od tega pa mu plačala 1/2. Do trčenja med tožnikom, ki je vozil osebni avtomobil O. r. in D. F., ki je vozil dostavno vozilo F. T. je prišlo na ozki podeželski cesti, na kateri srečavanje ni bilo možno, ne da bi se vozili ustavili in ne da bi eno vozilo zapeljalo na izogibališče. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta oba udeleženca kršila določbe čl. 30/I in II, 42/I in 43/I ZVCP ter da je voznik dostavnega vozila vozil z večjo hitrostjo kot pa tožnik. Tožena stranka je tožniku že izplačala ½ odškodnine za gmotno in negmotno škodo, zato je sodišče ugodilo le še obrestnemu zahtevku, za preostalo polovico pa je zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom z dne 21.5.2009 pa je sodišče izvedencu C. C. odmerilo nagrado v višini 144,58 EUR za pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja z obrazložitvijo, da je zahtevalo od njega dopolnitev izvedeniškega mnenja, ki ga je ta pisno dopolnil 14.8.2008 in ga predložil tukajšnjemu sodišču vključno s pravočasnim stroškovnikom. Izvedencu je sodišče odmerilo stroške v skladu z 249. čl. ZPP in določbam pravilnika za pisno dopolnitev mnenja 300 točk in za stroške pisalnih sredstev 15 točk, skupno 315 točk. Tožeča stranka je proti sodbi vložila pravočasno pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ponavlja dejstva, ki jih je navajala v postopku na prvi stopnji. V pritožbi zatrjuje, da se je zavarovanec tožene stranke vanj zadel v trenutku, ko je s svojim vozilom že stal in zato ne more biti odgovoren. Do nezgode je prišlo zaradi prehitre in neprevidne vožnje nasprotnega udeleženca, ki ni bil pozoren na promet, vozil je kombi, sam pa je vozil bistveno počasneje in je bil pozoren na promet, zato je pred trčenjem tudi ustavil in ni mogel storiti ničesar drugega. Sodišče ne bi smelo zaključiti, da s ta oba odgovorna, še manj z enako stopnjo krivde. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi ali pa, da se sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V pravočasni pritožbi zoper sklep sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, saj izvedencu za dopolnitev mnenja ne bi smelo priznati nagrade. Izvedenec je mnenje dopolnil zaradi tega, ker na osnovna vprašanja v prvotnem mnenju ni odgovoril, zato je do dopolnitve prišlo zaradi njegove krivde, in zato mu sodišče ne bi smelo priznati še dodatne nagrade. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izvedencu teh stroškov ne prizna. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, utemeljena pa je v celoti pritožba zoper sklep.

Pritožnik dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen v delu, ko je sodišče ugotovilo, da z vozilom ni stal na cesti, ne izpodbija. Dejstva, ki so pomembna za presojo o deležu odškodninske odgovornosti glede na določbo 154. čl. OZ in ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, so naslednja: - do prometne nezgode je prišlo na makadamski cesti, ki je široka okrog 3 metre, z obeh strani poraščena in slabe preglednosti - udeleženca bi se lahko medsebojno opazila na razdalji okrog 30 metrov, kot je to v mnenju navedel izvedenec L. - tožnik se je kraju trčenja približeval skozi nepregledni levi ovinek, vozil je po srednjem delu vozišča s hitrostjo okrog 29, 2 km/h in začel 1,93 sekunde pred trčenjem reagirati z močnim zaviranjem ter do mesta trčenja zmanjšal hitrost na 7,1 km/h - nasprotni udeleženec je proti mestu nezgode vozil po rahlem klancu navzdol s hitrostjo okrog 39 km/h, ob trčenju pa s hitrostjo 19,2 km/h in pred trčenjem ni zaviral oz. ni bilo vidnih zavornih sledov - ob trčenju sta bili obe vozili na srednjem delu vozišča in sta se prikrivali za okoli 1,4 metre - izvedenec je še navedel, da sme na nepreglednih odsekih voznik ob varnem načinu vožnje peljati največ s tolikšno hitrostjo, da se lahko po potrebi z zaviranjem na polovični razdalji preglednosti svoje vozilo ustavi, kar v danem primeru predstavlja hitrost do okrog 30 km/h. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca L. v delu, ko je na podlagi izračunov navedel, da tožnik v času nezgode ni stal, ampak se je še gibal z minimalno hitrostjo. V tem delu tudi utemeljeno ni verjelo izvedencu C. in tudi obrazložilo, zakaj ni sledilo zaključkom tega izvedenca. Pritožbeno sodišče v zaključke sodišča prve stopnje ne dvomi, saj so prepričljivi – sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je verjelo izvedencu in ne tožniku in sopotniku, priči Š. Tožeča stranka je potem, ko je izvedenec L. izdelal mnenje, sicer navedla, da se ne strinja s tistim delom, kjer je izvedenec navedel, da je bilo njegovo vozilo še v gibanju, vendar pa ni predlagala, da se izvedenca zasliši o tej okoliščini niti, da pisno dopolni mnenje. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na to mnenje, svojo odločitev je tudi zadostno obrazložilo, in očitki pritožnika v tem delu niso utemeljeni.

Kadar trčita dve vozili je pravna podlaga za odločanje o zahtevku v 154. čl. OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Kadar nastane škoda po izključni krivdi enega, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če je krivda obojestranska, odgovarjata imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (II. odst.), če pa ni kriv noben pa po enakih delih. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je štelo, da sta oba udeleženca ravnala nepravilno, torej pride v poštev II. odst. 154. čl. OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo stopnjo krivde enega in drugega udeleženca, vendar pa je, na kar pritožnik pravilno opozarja, napačno štelo, da je stopnja krivde pri obeh enaka. Ni pravilno in zadostno upoštevalo, da se je zavarovanec toženec stranke približeval kraju z očitno višjo in veliko bolj neprimerno hitrostjo, da v nasprotju s tožnikom, ki je reagiral z zaviranjem, sploh ni bil pozoren na promet iz nasprotne smeri, saj je povedal, da je videla nasprotno vozilo le za dolžino vozila pred seboj, čeprav je bila preglednost, kot je ugotovil izvedenec, večja. Tako pritožbeno sodišče na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ocenjuje, da je bila vožnja nasprotnega udeleženca agresivnejša, njegova stopnja odgovornosti pa večja, saj kljub temu, da je vozil dostavno vozilo po ozki cesti, kjer srečanje ni bilo mogoče, sploh ni bil pozoren na to, da lahko iz nasprotne smeri prav tako pripelje drugo vozilo. Tožnik je, kot je na podlagi mnenja sodišča zaključilo, vozil veliko počasneje in se tudi ustavljal, kar kaže na njegovo skrbnejše ravnanje. Sodišče prve stopnje je obema očitalo kršitev določb čl. 42 ZVCP, ki ureja srečanje dveh vozil, vendar pa ta kršitev glede na širino ceste niti ni tako odločilna, saj je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, da srečanje ni bilo mogoče, ne da bi se vozila ustavila in ne da bi se eno vozilo umaknilo na izogibališče. Bistvena kršitev je povezana z primerno hitrostjo, torej čl. 30 ZVCP po katerem mora voznik hitrost vožnje prilagoditi tudi lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem, kar je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi II. odst. 154. čl. OZ pravilna porazdelitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke s 70 %, tožnika pa s 30 %.

Pritožbeni očitki, da sodišče ni dalo nobene razlage o tem, kako bi moral tožnik voziti, da bi bilo to primerno, niso utemeljeni, saj je sodišče v razlogih sodbe opisalo in obrazložilo, da bi oba morala voziti s primerno hitrostjo, s takšno, da bi lahko vozilo ustavila in se na kraju samem dogovorila, kako bosta peljala eden mimo drugega. Tožniku pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni uspelo dokazati, da je vozilo ustavil. Zato tudi ne držijo pritožbene trditve o tem, da tožnik ni moral narediti ničesar več kot je storil in pritožba v delu, ko navaja da je v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke, ni utemeljena. Oba udeleženca sta vozila po ozki cesti, zato bi oba morala biti tako pozorna, da bi lahko pravočasno ustavila.

Odškodnina, ki jo je tožnik zahteval in ki po višini ni bila sporna, je 2.086,46 EUR za nematerialno škodo. 14.2.2005 je tožena stranka nakazala nesporni del (50 %) 1.043,23 EUR. Za materialno škodo je tožena stranka prav tako 18.5.2005 nakazala od ocenjene škode 253,12 EUR 50 %, torej 126,56 EUR. Tožnik je zahteval tudi natekle obresti od 15.9.2004 do plačila v višini 67,21 EUR in je sodišče obrestnemu delu ugodilo, kar se pritožbeno ne izpodbija in je postala sodba v tč. 1 zato pravnomočna. Glede na to, da je tožena stranka dolžna povrniti 70 % škode, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Obrestni del zahtevka tekom postopka ni bil sporen, oz. se pritožbeno ne izpodbija, ko je sodišče odločilo, da je tožnik upravičen do obresti za negmotno škodo od 15.9.2004 dalje, sodišče pa je v razlogih sodbe tudi obrazložilo zakaj šteje, da je tožeča stranka prišla v zamudo s plačilom od tega datuma dalje.

Ker je tožeča stranka uspela delno z zahtevkom, je upravičena tudi do povrnitve stroškov postopka, v sorazmerju s svojim uspehom. Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo po stroškovniku tožeče stranke in ji priznalo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Prav tako je upoštevalo stroške tožene stranke in njen uspeh ter te stroške pobotalo. Uspeh tožeče stranke je bil 38 %, tožene stranke torej 62 %. Sodišče je priznalo tožeči stranki po njenem stroškovniku naslednje stroške: za odškodninski zahtevek pred pravdo 300 točk, za tožbo 200 točk, pripravljalni spis z dne 5.7.2007 200 točk, za glavno obravnavo 6.3.2008 200 točk, za trajanje 100 točk, za odsotnost iz pisarne 100 točk namesto 160 točk, za glavno obravnavo 6.5.2008 100 točk, za odsotnost iz pisane prav tako 100 točk, za pripravljalno vlogo 18.6.2008 150 točk, za glavno obravnavo 1.7.2008 100 točk in za odsotnost iz pisarne 100 točk, za glavno obravnavo 2.9.2008 100 točk, za odsotnost iz pisane 100 točk, za pripravljalno vlogo 22.12.2008 100 točk, za glavno obravnavo 27.1.2009 100 točk in za odsotnost iz pisarne 100 točk. Tožeči stranki pa ni priznalo stroškov večje odsotnosti iz pisarne, saj tožeča stranka ni potrebovala več kot dve uri in pol. Prav tako ji ni priznalo stroške pripravljalnega spisa z dne 22.1.2009 v katerem je samo ponavljala dejstva, le-ta pa bi lahko navedla na glavni obravnavi, enako pa tožeči stranki ni moglo priznati stroškov kilometrine, saj jih tožeča stranka ni navedla, pač pa le napisala, da je vozila 160 km. Pritožbeno sodišče ni dolžno samo iskati podatkov, ki so potrebni za priznanje teh stroškov po 12. čl. Odvetniške tarife. Enako velja tudi za stroške dvakratnega prihoda stranke na sodišče dvakrat po 60 km, saj bi tožeča stranka morala ter stroške specificirati. Tožeči stranki je še priznalo 50 točk za končno poročilo stranki, stroške, ki jih je tožeča stranka plačala za izvedence, za takse, ki jih je plačala, od tega pa materialne stroške 2 % in pa DDV 20 %. V skladu z določbo 163. čl. ZPP odloča sodišče o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke v kateri mora stranka opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Tožeča stranka pa pri zavrnjenih stroških (stroški kilometrine...) ni opredelila stroškov tako, da bi sodišče lahko ob uporabi 12. čl. Odvetniške tarife te stroške izračunalo.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče priznalo toženki stroške za sodne takse za odgovor na tožbo, za predujem za izvedenca v znesku 300,00 EUR, kilometrino v znesku 74,40 EUR, za administrativne stroške v znesku 30,00 EUR in pričnino za pričo F. v znesku 40,00 EUR, skupno 472,15 EUR. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožena stranka uspela z ugovori z 62 %, stroške obeh pobotalo kot izhaja iz izreka sodbe.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela s 33 %, zato ji je tožena stranka glede na priglašene stroške dolžna povrniti 33 % teh stroškov. Tožeča stranka je priglasila stroške za pritožbo 375 točk, za materialne stroške 2 % in 20 % DDV, do teh stroškov je upravičena v razmerju 33 %, upravičena pa je tudi do povrnitve stroškov taks za pritožbo, ki jih je plačala in ki izhajajo iz potrdila v višini 101,13 EUR.

Utemeljena pa je pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče priznalo nagrado izvedencu. Sklep ni obrazložen, zato je v tem delu podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni povedalo zakaj je izvedenec upravičen do povrnitve stroškov, pa čeprav iz spisa izhaja, da izvedencu ni odredilo, da izdela pisno mnenje, pač pa je izvedenca vabilo na glavno obravnavo. Sodišče tudi ni povedalo ali je izvedenec z podano dopolnitvijo samo popravil tisto, kar ni navedel v prvotno izdelanem mnenju. Poleg tega tudi ni upoštevalo, da je določilo novega izvedenca. Tudi pri odmeri stroškov za izvedenca mora sodišče ravnati s skrbnostjo in izvedencu priznati stroške, ki so bili potrebni za delo, ki mu ga je sodišče odredilo. Tudi stroški izvedenca spadajo med pravdne stroške (ZPP čl. 151), vsekakor pa je sodišče dolžno oceniti ali je izvedenec upravičen do nagrade.