Jedro

Organ za BPP je ugotovil, da tožnikova pokojnina presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar pomeni preseganje dohodkovnega cenzusa, zato je na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v različnih postopkih utemeljeno zavrnil. Ta pogoj je lahko upošteval tudi v zvezi z njegovo prošnjo za dodelitev nujne BPP, ker so mu bili znani vsi dohodki tožnika. Tožnik se ne more sklicevati, da so relevantna dejstva, ki bi ga morebiti opravičevala, da bi bil upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči, splošno znana dejstva, torej dejstva, ki jih ne bi bil dolžan izkazati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo, št. Bpp 3566/2013 z dne 23. 12. 2013, je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku obnove v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, II P 1845/2000, zaradi razveljavitve izročilne pogodbe in v obliki oprostitve plačila stroškov postopka, razen sodnih taks. V obrazložitvi je navedel, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP po 11. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavlja finančni položaj prosilca ter drugi z zakonom določeni pogoji. Glede na 12. in 13. člen ZBPP in ob upoštevanju podatkov spisa ter vpogleda v uradne evidence je organ ugotovil, da je tožnik v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje prejel dohodek v višini 2.473,95 EUR, ki obsega neto pokojnine prosilca. Po 23. členu ZBPP je tožnik samska oseba. Povprečni mesečni dohodek tožnika znaša 824,65 EUR in presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka glede na 152. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF). Razen preživnin, ki se po 14. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) odštejejo od lastnega dohodka (največ v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora), drugih izjem odhodkov, ki bi jih bilo mogoče odšteti od dohodka tožnika, Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ne predvideva. Sodne prepovedi se tako ne morejo odšteti kot zakonsko dovoljena izjema za priznanje BPP. Ker tožnik presega limit za odobritev BPP, se organ ni spuščal v presojo višine drugega dohodka ali premoženja ter vsebinske razumnosti prošnje.

Z odločbo, št. Bpp 3335/2013 z dne 20. 1. 2014, je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 5. 11. 2013. V obrazložitvi je enako kot v odločbi, št. Bpp 3566/2013 z dne 23. 12. 2013, povzel relevantne določbe ZBPP, ugotovil, da tožnik presega limit, določen za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je njegov povprečni mesečni dohodek v trimesečnem obdobju pred mesecem vložitve prošnje presegal višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ker je prejel 2.473,95 EUR, kar obsega neto pokojnine tožnika. Glede na povedano je tožnikovo prošnjo zavrnil brez presoje drugih zakonskih pogojev za dodelitev BPP.

S sklepom, št. Bpp 92/2014 z dne 27. 1. 2014, je organ za BPP zavrgel prošnjo tožnika za dodelitev nujne in izjemne brezplačne pravne pomoči z dne 15. 1. 2014, za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, P 237/2013, zaradi ukinitve služnosti ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi je navedel, da je vpogledal v odločbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013, ter popravni sklep istega sodišča, št. Bpp 2945/2013 z dne 25. 11. 2013, iz katerih izhaja, da je bila tožniku med drugim zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki redne, izjemne, nujne in izredne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, P 237/2013, zaradi ukinitve služnosti ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Sklep in odločba, št. Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013, sta postala pravnomočna 21. 12. 2013. Sklep o popravi pomote, št. Bpp 2945/2013 z dne 25. 11. 2013, sicer še ni pravnomočen, vendar ker gre za popravni sklep po 223. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), s katerim je organ zgolj popravil navedbo, pred katerim sodiščem se vodijo postopki in torej popravek odločbe nima negativnih posledic za stranke, je ta tudi pričel učinkovati z dnem učinkovanja odločbe, tj. 21. 12. 2013. Organ je zato po 4. točki 129. člena ZUP odločil, kot izhaja iz izreka sklepa.

Tožnik je po stalnem skrbniku vložil tožbo, v kateri je uvodoma navedel, da je sodišču nesporno znano, da si tožnik ne more uresničiti pravic iz 15., 22., 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi česar predlaga razveljavitev napadenih aktov ter ugoditev njegovim prošnjam za dodelitev BPP. Toženka s takimi odločitvami zadnjih 7 let povzroča gmotno, finančno in psihosocialno stisko tožnika oziroma je odgovorna za razmere, ki so navedene v 22. členu ZBPP. Tožnik je brez premoženja, hudo bolan, njegova invalidska pokojnina v višini 800 EUR pa je že od 2002 obremenjena z upravnimi in sodnimi rubeži, s katerimi ni mogel računati, ker je verjel v pravno in socialno državo. Država mu je celo z zlorabo procesne in pravdne nesposobnosti in s pomočjo naslovnega sodišča, ki take odločbe BPP potrjuje, vzela vso pošteno zasluženo premoženje, zdravje, dostojanstvo, mu uničila uspešno gospodarsko dejavnost ter s tem tožnika in njegove naslednike oropala za pričakovano lepo in brezskrbno prihodnost. Sodišče naj ta dejstva upošteva na podlagi četrtega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku in tožbi ugodi, saj z upoštevanjem splošno znanih dejstev tožnik nesporno izpolnjuje vse pogoje za dodelitev izjemne BPP.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

O tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v predmetnem upravnem sporu je organ za BPP odločil z odločbo, št. Bpp 39/2014-2 z dne 20. 2. 2014, ter prošnjo zavrnil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča so odločitve organa pravilne in zakonite, organ pa je zanje navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: K odločitvi sodišča glede odločb organa za BPP, št. 3566/2013 z dne 23. 12. 2013, in, št. Bpp 3335/2013 z dne 20. 1. 2014: Organ za BPP je ugotovil, da tožnikova pokojnina presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar pomeni preseganje dohodkovnega cenzusa, zato je na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v različnih postopkih utemeljeno zavrnil. Ta pogoj je po mnenju sodišča lahko upošteval tudi v zvezi z njegovo prošnjo za dodelitev nujne BPP (v zadevi št. Bpp 3566/2013), ker so mu bili znani vsi dohodki tožnika. Tožnik se ne more sklicevati, da so relevantna dejstva, ki bi ga morebiti opravičevala, da bi bil upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči, splošno znana dejstva, torej dejstva, ki jih ne bi bil dolžan izkazati. Razmere in okoliščine, na katere se sklicuje, namreč niso splošno znana dejstva. V upravnem postopku pa teh dejstev tudi ni izkazal, kljub temu, da je dokazno breme na njegovi strani. Plačevanje obveznosti po sodnih in upravnih odločbah (tožnik povezuje slabe premoženjske razmere z rubežem pokojnine oziroma ostalega premoženja) pa ni mogoče šteti za finančne obveznosti, na katere prosilec ne bi mogel vnaprej računati in katere tudi – kot je tožniku pojasnil že organ za BPP – ZSVarPre ne določa kot upoštevnih odhodkov.

Tožnik pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na nevzdržne finančne razmere, saj to samo po sebi ni relevanten razlog, temveč je le-te možno upoštevati le v okviru obravnave posameznega primera.

K odločitvi sodišča glede sklepa organa za BPP, št. 92/2014 z dne 27. 1. 2014: Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v tožbi ni navedel konkretnih tožbenih razlogov za izpodbijanje citiranega sklepa, zaradi česar ga presoja v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (40. člen ZUS-1).

Tudi po presoji sodišča je organ za BPP po ugotovitvi, da je bilo o tožnikovi prošnji za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje v postopku P 237/2013, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, zaradi ukinitve služnosti ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, že pravnomočno odločeno, pravilno zaključil, da glede na 4. točko 129. člena ZUP (po tej določbi organ s sklepom zavrže zahtevo, če je bilo o isti upravni zadevi med drugim že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo) ni podlage za meritorno obravnavo tožnikove prošnje. Sklep in odločba organa za BPP, št. Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013, v zvezi s popravnim sklepom istega organa, št. Bpp 2945/2013 z dne 25. 11. 2013, pa sta bila tudi že predmet presoje pred naslovnim sodiščem in je sodišče s sodbo, I U 45/2014 z dne 11. 2. 2014, zavrnilo tožbo tožnika in potrdilo citirano odločitev organa. Ob tem sodišče še pripominja, da je v zadnje navedenem upravnem sporu (kot izhaja iz sodbe) bil presojan tudi popravni sklep, št. Bpp 2945/2013 z dne 25. 11. 2013. Ker je sodišče ugotovilo, da so bili postopki pred izdajo izpodbijanih aktov pravilni in da so akti pravilni ter na zakonu utemeljeni, je tožbo podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.