Jedro

Glede na načelo denarnega nominalizma tožeča stranka ni upravičena do revalorizacije denarne terjatve, niti skozi kapitalizacijo zakonitih zamudnih obresti, če zamuda kot predpostavka niti zatrjevana ni.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in izpodbijana sodba v zavrnilnem delu za znesek 270.561,40 SIT s pripadajočimi obrestmi (delno 2. odst. izreka) ter glede pravdnih stroškov r a z v e l j a v i in v tem delu zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, s katerim je ta terjala od toženca izplačilo polovice vrednosti kupnine za traktor, glede katerega je ugotovilo, da je bil kupljen v času trajanja zakonske skupnost pravdnih strank in ga je toženec prodal po razvezi zakonske zveze in zahtevku za izplačilo polovice vrednosti sredstev, ki so se nahajale na hranilni knjižici toženca, glede katerih je ugotovilo, da so bila pridobljena tekom trajanja zakonske zvezi, niso pa bila porabljena v skupne namene, saj jih je porabil izključno toženec. Tožencu je zato naložilo, da je dolžan plačati tožnici znesek 82.034,00 SIT s zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 22.11.1994 do plačila, pri čemer odpade na vrednost traktorja 245,00 SIT, 81.788,50 SIT pa na denarna sredstva. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, tožnici pa naložilo, da povrne toženi stranki 189.200,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, in sicer zoper tisti del sodbe, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 714.026,97 SIT. Navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča glede vrednosti traktorja ob nakupu, vendar je tožnica zahtevala polovico realne vrednosti traktorja, in ne polovico nominalnega zneska kupnine iz leta 1988. Tožnica je s tem namenom vrednost traktorja in hranilne vloge revalorizirala na dan 22.11.1994, od tega dne naprej pa zahteva zamudne obresti. Toženec vrednosti traktorja, zatrjevani s strani tožnice ni oporekal, zato tožnici po njenem mnenju, ker traktor ne obstoji več, gre denarna vrednost njenega deleža, ki znaša polovico od 6.812,74 DEM v tolarski protivrednost na dan vložitve tožbe, kar po tečaju 79,50 SIT za 1,00 DEM znaša 270.806,40 SIT. Po mnenju tožnice je tudi pri denarnih prihrankih situacija dejansko enaka, saj je tudi te revalorizirala s pomočjo DEM na dan 22.11.1994 in od tega dne dalje zahtevala zakonite zamudne obresti. Navaja, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali tožnici pripada delež na denarnih prihrankih z donosi od prenehanja zakonske zveze do vložitve tožbe, saj tožbeni zahtevek temelji na tej pravni podlagi.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni utemeljena pritožba tožnice v delu, ki se nanaša na denarno vlogo na hranilni knjižici toženca oz. skupne prihranke pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila ta sredstva pridobljena tekom trajanja zakonske zveze, porabil pa jih je izključno toženec v svojo korist, zaradi česar je tožnica upravičena do polovice vrednosti teh sredstev. Glede na to, da v našem pravnem sistemu velja načelo denarnega nominalizma (394. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih- ZOR), tožnica ni upravičena do revalorizacije navedenega zneska. Tožnica tudi ni upravičena do morebitnih kapitaliziranih zakonitih zamudnih obresti in revalorizacijo skozi tak obrestni zahtevek, saj take tožbene podlage do konca glavne obravnave ni uveljavljala, sprememba tožbe pa je dopustna zgolj do konca glavne obravnave (1. odst. 190. čl. ZPP v zvezi z 191. čl. ZPP), zaradi česar takih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati. Sicer pa kakšna zamuda kot podlaga zakonitim zamudnim obrestim niti ni bila zatrjevana, niti ni podlaga za uveljavljanje zakonitih zamudnih obresti kot posledice zamude s strani toženca (dejanska podlaga) uveljavljana v pritožbi. V obravnavani zadevi bi tožnica sicer lahko zahtevala donos v višini vpoglednih obresti (vsaj do vložitve tožbe), jih pa v svojem tožbenem zahtevku ni zahtevala, zato tudi pritožbenih navedb glede donosa ni mogoče upoštevati.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP moralo v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, upoštevajoč pri tem, da kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Glede traktorja pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil le-ta kupljen v mesecu marcu 1988 in odtujen zgolj s strani toženca po prenehanju zakonske zveze, zaradi česar je bil del njunega skupnega premoženja in gre tožnici zato polovica vrednosti traktorja.

Utemeljeno pa tožnica v pritožbi opozarja na napačno vrednost, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi o tožbenem zahtevku tožeče stranke v tem delu. Ugotovitev nominalne nabavne vrednosti je za odločitev o tožbenem zahtevku tožnice v tem delu povsem nepomembna, razen v kolikor ni mogoče na podlagi tega izračunati vrednosti traktorja ob njegovi odsvojitvi. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da je odločujoča nabavna vrednost traktorja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa odločilnih dejanskih okoliščin, to je vrednosti traktorja v času njegove odsvojitve, ni ugotavljalo. Na podlagi 1. odst. 370. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče v tem delu moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu glede zneska 270.561,40 SIT s pripadajočimi obrestmi ter v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem teku postopka bo sodišče moralo najprej ugotoviti čas odsvojitve in vrednost traktorja ob odsvojitvi oziroma odtujitvi ter od navedene vrednosti tožnici priznati polovico vrednosti, vse v okviru vtoževanega zneska in v kolikor bo vprašanje vrednosti traktorja ob odsvojitvi sploh sporno.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi stroškovno odločitev na podlagi 3. in 4. odst. 166. člena ZPP, saj je stroškovna odločitev temeljila na uspehu v pravdi, ta pa je odvisen tudi od razveljavljenega dela.

Na podlagi istih zakonskih določb je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.