Jedro

Pravni red nudi posestno varstvo tudi posestniku premičnih stvari v prostorih, kjer te stvari ima. Neposredne dejanske oblasti na stvareh včasih ni mogoče imeti oziroma izvrševati drugače kot tako, da ima posestnik dostop do njih v prostorih, kjer se nahajajo (1. odstavek 70. člena ZTLR). S tem pa ima posest ali soposest tudi na teh prostorih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi. Sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je toženka motila mirno posest tožnika s tem, da je zamenjala ključavnico na vhodnih vratih v stanovanjsko hišo ter garažo v L., in tako onemogočila tožniku dostop vanju. Toženki je zato naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje z odstranitvijo nove ključavnice oz. z izročitvijo ključev nove ključavnice tožniku.

Toženi stranki je še prepovedalo, da bi v bodoče posegala v posest tožnika in ga motila pri mirni uporabi navedene stanovanjske hiše. Ustrezno temu je še odločilo o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopni sklep potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik do sporne zamenjave ključavnice imel posest na sporni hiši, v katero je prihajal, imel v njej nekaj stvari in s tem tudi izkazal ekonomski interes. Sodišče druge stopnje je še dodalo, da je tožnik tudi solastnik hiše in s tem uživa varstvo kot soposestnik.

Proti sklepoma sodišč druge in prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti Državno tožilstvo Republike Slovenije na podlagi 2. točke 1. odstavka 404. člena ZPP. V zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) vrhovna državna tožilka uveljavlja kršitev 1. in 4. odstavka 70. člena ter 75. člena v zvezi z 80. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V obrazložitvi trdi, da zakon daje varstvo pred motenjem posesti le tistemu posestniku, ki ima dejansko oblast nad stvarjo. Samo dejstvo, da je imel tožnik ključ vhodnih vrat in garaže ter da je po smrti svojega očeta vozil toženko na pokopališče in v trgovino ter se v hiši nahajal vsak drugi dan, da je imel v njej svoje stvari in sicer povsod, tako prikolico kot tudi stopnice za vikend, klop, smučarsko opremo, avtomobilske gume in še več stvari, še ne pomeni, da je imel tožnik na celotni stanovanjski hiši tako posest, ki ji zakon oz. pravni red nudi posestno varstvo. V danem primeru tudi ne gre prezreti dejstva, da je bila toženka dalj časa poročena s tožnikovim očetom ter da je temu podarila polovico sporne hiše. Tožnik je bil s svojim očetom in s toženko ves čas v dobrih odnosih, kar izkazuje tudi dejstvo, da sta mu oba dovolila, da je imel v hiši nekaj svojih stvari ter v delavnici delal določene stvari zase. Na dobre odnose med pravdnima strankama kaže tudi dejstvo, da je bil tožnikov sin že po smrti tožnikovega očeta 14 dni na počitnicah pri toženki. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je materialnopravna presoja sodišč druge in prve stopnje, da gre tožniku posestno varstvo kot dejanskemu posestniku, zmotna in pomeni napačno uporabo v uvodu navedenih določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Zato vrhovna državna tožilka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sklepa sodišč druge in prve stopnje spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Zahteva je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili (390. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena iz naslednjih razlogov: Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi in tudi v ostalem trditvenem gradivu v spisu zatrjeval, da je imel ključ od hiše in garaže ter da je na ta način imel dostop do posameznih stvari, ki so se tam nahajale še od časa, ko je v stanovanjski hiši stalno prebival (od leta 1985 do 1987) ali pa jih je v stavbo prinesel pozneje (v zadnjih letih). Po njegovih lastnih trditvah gre za stvari, kot so: prikolica, stopnice za vikend, klop, smučarska oprema, avtomobilske gume in še več drugih stvari (list. št. 32 spisa), ni pa omenjal nobenih osebnih stvari. Prav tako pa tudi ni zatrjeval, da v hiši sedaj prebiva (prebiva v C.) in jo tako uporablja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb. Pač pa je povedal, da je prihajal večkrat na obisk k očetu, dokler je še živel, pa tudi po njegovi smrti, ko je tam delal s svojimi stvarmi in materialom. Na ugovor toženke, da tožnik svojih stvari v hiši ni uporabljal, je sodišče prve stopnje odgovorilo, da to niti ni pomembno. Posebej je poudarilo, da je pomembna "možnost" dejanskega razpolaganja s stvarmi.

Pravno odločilne okoliščine za ugoditev tožbenemu zahtevku na prvi stopnji so bile naslednje:

1. tožnik je imel ključ od stanovanjske hiše in garaže;

2. v hiši in garaži je imel svoje stvari in 3. v hišo in garažo je prihajal. Na podlagi teh dejstev je sodišče uporabilo 78. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in ugotovilo motenje posesti hiše z garažo ter na podlagi 79. člena ZTLR tudi odredilo prepoved nadaljnjega motenja "pri mirni uporabi stanovanjske hiše v L." (garaža v tem delu izreka ni posebej omenjena!).

Sodišče druge stopnje je izhajalo iz enakega izhodišča, pri čemer je še poudarilo tožnikov ekonomski interes, ki naj bi bil v tem, da je imel v hiši spravljene svoje stvari, ker zanje v C., kjer živi, nima prostora. Bistveni za sodišče druge stopnje sta bili nadalje dejstvi, da je toženka preprečila dotedanji način uporabe stanovanjske hiše in garaže ter da je tožnik solastnik stavbe in s tem soposestnik stanovanjske hiše. Vrhovna državna tožilka v zahtevi izpostavlja le en problem. Zanjo ostaja sporno temeljno vprašanje, ali je tožnik sploh imel posest na stanovanjski hiši v L., na kateri je toženka zamenjala ključavnico in s tem onemogočila tožniku vstop vanjo.

Vrhovno sodišče s stališči v zahtevi soglaša le deloma. Prav ima, ko ugotavlja, da trditvena podlaga v spisu in ugotovljeno dejansko stanje ne zadoščata za presojo, da je tožnik imel pravno varovano posest na stanovanjski hiši (z garažo). Vendar pa meni, da pravni red nudi posestno varstvo tudi posestniku premičnih stvari v prostorih, kjer te stvari ima. Neposredne dejanske oblasti na stvareh včasih ni mogoče imeti oziroma izvrševati drugače kot tako, da ima posestnik dostop do njih v prostorih, kjer se nahajajo (1. odstavek 70. člena ZTLR). S tem pa ima posest ali soposest tudi na teh prostorih. Če ima dostop do njih le z vstopom skozi vrata hiše, za kar mora imeti ključe od celotne stavbe, potem v stavbo, če ni drugačnega dogovora, načeloma lahko vstopa tudi brez vednosti drugega (so)posestnika stavbe. Vendar s pomembno omejitvijo. Pri tem ne sme posegati v tiste prostore v hiši, kjer njegovih stvari ni in so v izključni posesti drugega.

Če pa je tako, mora sodišče v okviru zahtevka, kakršen je postavljen, odločiti, ali tožnik vsaj delno utemeljeno zahteva posestno varstvo ali ne. In sicer v obsegu, ki mu bo omogočal dostop do stvari, za katere trdi, da do njih sedaj nima dostopa.

Ker so dejanska vprašanja v zvezi s (so)posestjo prostorov in s tem dostopom do stvari, na katerih ima tožnik posest, ostala nerazjasnjena, vrhovno sodišče ugotavlja, da uporaba določb ZTLR, ki jih uveljavlja vrhovna državna tožilka, zahteva dopolnitev pravdnega postopka, ne pa zavrnitev tožbenega zahtevka. Zaradi ugotovitve manjkajočih pravno odločilnih dejstev je bilo treba na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP oba sklepa razveljaviti.

Vrhovno sodišče zato vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem postopku naj sodišče ugotovi, katere prostore v hiši uporablja izključno toženka (treba je ločiti tudi pojem stanovanja od pojma stanovanjske hiše) in v katerih prostorih se nahajajo tožnikove stvari. Glede na dosedanje trditve ima tožnik lahko (so)posest le na tistih prostorih v hiši, kjer se te stvari nahajajo. Če se nahajajo samo na podstrešju, v garaži ali kleti (tožnik sicer pavšalno trdi, da tudi v "sobah"), potem je treba ugotoviti, ali je dostop do teh prostorov možen tudi na drug način kot to zahteva tožnik. Vprašanja solastništva in s tem zvezane soposesti ne vrhovna državna tožilka ne tožnik ne načenjata, utegne pa biti to vprašanje pomembno pri ponovni materialnopravni presoji spora. Glede na trditve obeh strank bo tudi treba razčistiti, ali gre res za nemožnost dostopa do vseh stvari, ki jih tožnik našteva, ali pa je morebiti res, da gre deloma za odlagališče odvečnih stvari, ki jih tožnik dejansko ne uporablja več. Šele po dopolnitvi dejanskega stanja v nakazanih in morebitnih drugih smereh, ki se bodo med postopkom pokazale kot pomembne, bo mogoče o zahtevku ponovno odločiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je tako utemeljena. Stroški v zvezi z njo niso nastali. Stroškovne posledice odločitve na prvi in drugi stopnji pa bodo predmet ponovnega odločanja, potem, ko bo sodišče postopek ponovno izvedlo.