Jedro

Ker je tožena stranka svojo odločbo, izdano v ponovnem postopku v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča, oprla na drugo dejansko podlago, prvostopno sodišče ni imelo pravne podlage za to, da je novo odločbo tožene stranke odpravilo zaradi neupoštevanja njegove prve sodbe, temveč bi moralo novo odločbo tožene stranke presojati po vsebini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.2.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po predhodni združitvi v en postopek prošnje tožnikov za azil z dne 24.7.2005 zavrnila kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05-odl. US). Tožena stranka je prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker je ugotovila, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj so se s Kosova preselili v NS k tožničini teti, kjer niso preganjani, imeli pa so jezikovne težave. Tožena stranka je pojasnila, da jezikovne težave ne morejo biti razlog za priznanje azila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče najprej ugotovilo, da je izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku po (pravnomočni) sodbi Upravnega sodišča RS, št. U 2706/2005-6 z dne 21.12.2005, s katero je prvostopno sodišče odpravilo predhodno odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v nov postopek, in sicer zato, ker je pri odločanju po 2. odstavku 35. člena ZAzil uporabljala tudi poročila o stanju na Kosovu, ki jih je pridobila med azilnim postopkom, z njimi pa tožnikov ni seznanila in jim ni dala možnosti nasprotnega dokazovanja. Prav tako ni pojasnila, zakaj meni, da gre pri preganjanju, kakršnega je opisala tožnica, za lažjo obliko diskriminacije; ker tudi ni pravilno ocenila tožničinih izjav za neverodostojne, zlasti glede posilstev kot oblike preganjanja. Ker je bila torej prva odločba tožene stranke odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v nov postopek, je bila zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan (2. odstavek 60. člena ZUS), tožena stranka pa je dolžna izdati nov upravni akt v nadaljnjih 30 dneh, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Nadalje je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožena stranka kljub navedenim določbam ZUS ni sledila napotkom prvostopnega sodišča v pravnomočni sodbi z dne 21.12.2005. Zato je bistveno kršila določbe postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Zakonite podlage, da je odločala brez uporabe poročil o stanju v izvorni državi tožnikov, ki jih je sicer uporabila v prvotnem postopku, ni imela, ker prvostopno sodišče v prvi sodbi ni zavzelo stališča, da dejstva iz predmetnih poročil niso objektivno pomembna za odločanje v obravnavani zadevi. Sodišče je celo presodilo, da so ta poročila objektivno pomembna, ne zgolj s procesnega vidika, pač pa zlasti v zvezi z dokazno oceno o neverodostojnosti prve tožnice oziroma tožnikov. Te okoliščine pa so objektivno pomembne tudi v zvezi z ugotavljanjem splošnih prevladujočih okoliščin v izvorni državi tožnikov (oziroma delu države), ki se upoštevajo pri odločanju, ali del izvorne države ustreza opredelitvi nedoločnega pravnega pojma notranje razselitve po prvem in drugem odstavku 8. člena Direktive Sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83/EC (dalje Direktiva). Ker bi se morala tožena stranka pred izdajo odločbe izjaviti o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembna za odločitev, in ji to ni bilo omogočeno, je bila kršena določba 1. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), posledično pa tudi pravica tožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Kadar tožena stranka v odločbi navede, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje in da je to očitno že iz njegove prošnje, mora v obrazložitvi odločbe navesti, katera dejstva in okoliščine kažejo na to, da prosilec v izvorni državi ni ogrožen, oziroma mu očitno ne grozi preganjanje, pri čemer mora na stopnji gotovosti zaključiti, da bodisi razlogi, ki jih za priznanje azila uveljavlja prosilec, po svoji intenzivnosti ali naravi ne sodijo med razloge za podelitev mednarodne zaščite v obliki azila, oziroma da so objektivne razmere v prosilčevi državi takšne, da prosilec v izvorni državi ni objektivno ogrožen, oziroma da za občutek subjektivne ogroženosti ni objektivne podlage. Pred prvim odločanjem je tožena stranka pridobila številna poročila o stanju na Kosovu, ne da bi strankam v postopku predhodno omogočila, da se izjavijo glede pravnih in dejanskih vprašanj, relevantnih za odločitev, niti ni tega omogočila tožnikom v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi z dne 21.12.2005. Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranki ugodi ter potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke. Meni, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno uporabilo določb procesnih in materialnih predpisov, niti ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v ponovljenem postopku ni imela zakonite podlage, da ni uporabila pri odločanju poročil o stanju v izvorni državi tožnikov, ki jih je sicer uporabila v prvotnem postopku, ker tega sodišče v svoji prvi sodbi ni navedlo. Pojasnjuje, da v ponovnem postopku ni uporabila poročil o stanju v izvorni državi tožnikov, ker meni, da za ugotovitev dejanskega stanja to ni potrebno. Čeprav je svojo novo odločbo oprla na isto zakonsko podlago, to je na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, pa je za svojo odločitev navedla druge dejanske okoliščine. V prejšnjem postopku je pojasnjevala, da navedbe tožnikov ne dosegajo standarda preganjanja, ki se je oblikoval v upravno sodni praksi in kot ga opredeljuje Direktiva. Ker se s tem prvostopno sodišče ni strinjalo, je v ponovljenem postopku ugotovila, da tožniki niso izkoristili inštituta notranje razselitve. Iz njihovih prošenj za azil izhaja, da so zaradi problemov na Kosovu odšli k sorodnikom v NS. Tam problemov kot na Kosovu niso imeli, vendar pa tam niso mogli ostati, ker so imele težave z jezikom, ker noben izmed njih ne govori jezika domačinov. Ker je tudi prvostopno sodišče v številnih sodbah (na primer: U 2448/2005 z dne 30.11.2005, U 2581/2005 z dne 7.12.2005) zavzelo stališče, da če iz same izpovedbe prosilca za azil izhaja, da ima realne možnosti naselitve v predelu izvorne države, kjer ne bo preganjan, toženi stranki ni treba opraviti preizkusa inštituta notranje razselitve v skladu s standardi z 91. odstavka Priročnika o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in 10. člena Direktive. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala dejanskih okoliščin v delu izvorne države, saj iz same izpovedbe prosilcev jasno izhaja, da v NS niso bili preganjani. Jezikovne težave, ki naj bi jih imeli v NS, pa ne pomenijo, da nimajo realne možnosti za naselitev v predelu izvorne države, kjer ne bodo preganjani. Nenavadna pa je tudi njihova trditev, da jezika domačinov v NS ne razumejo, saj so kot svoj drugi jezik navedli srbski jezik, uradni jezik v NS pa je prav srbski jezik. Ker je iz njihovih prošenj očitno, da imajo realne možnosti naselitve v predelu izvorne države, kjer ne bodo preganjani, in sicer pri svojih sorodnikih v NS, tožena stranka meni, da je imela zakonito podlago, da odloči tudi brez poročil o stanju v izvorni državi. V ponovnem postopku ni sledila navodilom sodišča iz prve prvostopne sodbe, ker je odločitev v ponovnem postopku oprla na druge dejanske okoliščine. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo prvostopnega sodišča v zadevi, U 2556/2005-9 z dne 18.1.2006, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 287/2006-2 z dne 8.3.2006. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi, da se pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijana sodba se odpravi in se potrdi odločba tožene stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi temelji na isti pravni podlagi, torej na 2. točki 2. odstavka 35. člena ZAzil kot je tudi temeljila odločitev v njeni prvotni odločbi. Ni pa pravilna ugotovitev, da je tudi dejanska podlaga za odločanje v obeh primerih enaka. V prvi svoji odločbi je, kot pravilno v pritožbi navaja tožena stranka, svojo odločitev oprla na to, da tožničine izjave o preganjanju v delu izvorne države, iz katere izhaja torej na Kosovu, niso verodostojne. Ocenila je torej, da niso izkazane subjektivne okoliščine, pri čemer je prikazala tudi stanje v tem delu izvorne države tožnikov, ki ga je povzela iz različnih poročil, ki jih je pridobila, in z njimi tožnikov pred izdajo prve svoje odločbe ni seznanila. Sodišče prve stopnje je to njeno prvo odločbo odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek z napotki, ki pa bi bili za toženo stranko obvezni le v primeru, če bi tudi pri novem odločanju svojo odločitev oprla na isto dejansko stanje. Tega očitno ni storila, saj v odločbi, ki jo izpodbija v tem upravnem sporu, poročil o stanju v izvorni državi niti ne omenja. Poleg tega pa presoje, da tožnica in njeni otroci v delu izvorne države niso preganjani, ne utemeljuje več z okoliščinami, ki so jih navajali kot preganjanje na območju Kosova, temveč okoliščine, ki jih navajajo kot relevantne za to, da se ne morejo naseliti v drugem delu izvorne države, to je v NS, čeprav so tam živeli pri tožničini teti več kot en mesec in pol in jih po njihovih lastnih izjavah tam nihče ni preganjal, da pa je bila ovira za njihovo nastanitev tam nerazumevanje jezika, ki ga govorijo prebivalci NS.

Glede na to torej po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni imelo podlage v določbah 60. člena ZUS, da je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, ker da ta pri njeni izdaji ni upoštevala njegovih pravnih mnenj in stališč glede postopka, ki jih je navedlo v prvotni sodbi. Torej bi moralo prvostopno sodišče presojati izpodbijano odločbo tožene stranke po vsebini. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo pravila postopka (3. odstavek 72. člena ZUS v zvezi z 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP - UPB2), zaradi česar je prvostopna sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih ter se je zato ne da preizkusiti.

To pa je razlog, zaradi katerega je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo in jo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek. V novem postopku bo torej moralo prvostopno sodišče presojati zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke po vsebini.