Jedro

O ničnosti pravnih poslov, sklenjenih v nasprotju z določbo 88.člena ZDen, je pristojno redno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: “1. Ugotovi se, da je prodajna pogodba z dne 20. 12. 2005, sklenjena med O. P. kot prodajalko in K. R. in P.-K. L. kot kupcema, katere predmet je bila prodaja nepremičnine parc. št. 558/40 k.o. P. ID Znak ..., nična.

Vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 585/40, k.o. P. ID znak ... na podlagi nične prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2005 pri do celote lastnem deležu O. P. v korist kupcev K. R. do 1/2 celote in P.-K. L. do 1/2 celote, je neveljavna in se pri nepremičnini parc. št. 585/40 k.o. P. ID znak ... pri 1/2 solastnem deležu K. R. in 1/2 solastnem deležu P.-K. L. vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v korist O. P., H.c., P. do celote deleža oz. do (1/1) celote.”

II. Tožene stranke so nerazdelno dolžne v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 2.064,30 EUR stroškov pravdnega postopka, nastalih na prvi stopnji, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje toženim strankam dalje.

III. Tožene stranke same krijejo pritožbene stroške, morajo pa tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje na 621,00 EUR odmerjenih pravdnih stroškov, nastalih na drugi stopnji, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku paricijskega roka, določenega v tem izreku, do plačila, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 868/2013 z dne 12. 1. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je prodajna pogodba z dne 20. 12. 2005, sklenjena med toženimi strankami, katere predmet je bila prodaja nepremičnine parc. št. 585/40 k.o. P., nična. Zavrnilo je zahtevek za izbris vknjiženja lastninske pravice na drugo in tretje toženo stranko in na vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja, ki je bilo pred zemljiškoknjižnim vpisom lastninske pravice v korist O. P. torej, na O. P., H. c. ..., P. do celote deleža. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 10. 2. 1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu A. P. tudi glede predmetne parcele, ki je nastala iz parc. št. 585/2 k.o. P. Ugotovilo je, da je tožnik zahteval vrnitev te parcele v naravi. S pogodbo o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč z dne 28. 8. 2002 je bilo več parcel med njimi tudi parcela 585/40 prenesenih na O. P., ki je tudi njegov denacionalizacijski zavezanec za vrnitev te parcele. Na podlagi kupne pogodbe z dne 10. 12. 2005 pa je sodišče ugotovilo, da sta se drugo in tretja toženka javili na razpis in od prve toženke kupile parcelo št. 585/40 k.o. P. Nato je na podlagi izpovedb strank in posnetkov sodišče ugotovilo, da je na parc. št. 585/40 pred sklenitvijo sporne pogodbe stal gospodarski objekt, ki je razviden tudi iz predloženih fotografij. Drugo in tretjemu tožencu pa je bilo dne 22. 1. 2007 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na tej parceli, in sta toženca na tem zemljišču zgradila novo stanovanjsko hišo. Sodišče prve stopnje je za odločanje o zahtevku tožnika uporabilo določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) po katerem z dnem njegove uveljavitve ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, ki so v nasprotju s temi določbami so nični. ZDen je začel veljati 7. 12. 1991. Glede vračanja stavbnih zemljišč je po prvem odstavku 32. člena ZDen določeno, da se nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu zaradi uresničitve prostorskega izvedenega načrta, ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Sporna parcela je bila predvidena za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen, vendar je bila drugo in tretje tožencema oddana za gradnjo s sklenitvijo pogodbe v letu 2005, zato ne gre za dejanski stan iz prvega odstavka 32. člena ZDen. Gre pa za dejanski stan iz drugega odstavka 32. člena ZDen, v katerem je določeno, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen, če je na njih zgrajen trajen objekt v lasti upravičenca. Tožnik na parc. št. 585/40 in tudi na prejšnji enotni parceli 585/2 v lasti ni imel zgrajenega objekta, nato pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ker je na spornem zemljišču zgrajen objekt, ki ni v lasti tožnika in ker je sporno zemljišče z objektom v lasti drugo in tretje tožencev, ki sta fizični osebi, so podane ovire za vračanje nepremičnine v naravi. Ker sporne parcele upravičencem ni mogoče vrniti v naravi, je tožbeni zahtevek, ki temelji na prepovedi razpolaganja iz 88. člena ZDen, neutemeljen. Pri tem se je oprlo tudi na sodno prakso in je kot primer navedlo sodbo X Ips 80/13, I Up 372/05, I U 818/2012 in na tam navedene druge odločbe. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Podaja laično pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter sodbo izpodbija v celoti. V njej navaja, da se pri svojem zahtevku opira na izvzetost premoženja, ki je predmet denacionalizacije iz pravnega prometa, kot to zagotavlja člen 88 ZDen, z namenom zaščite svojih pravnih interesov, ki pogojujejo ugotovitev ključnega vprašanja, da je napadeni pravni posel pravno ničen. Obrazložitev sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka je ta, da so fizične osebe v vmesnem času na predmetni parceli sezidale hišo, kar po mnenju sodišča predstavlja oviro za vračilo nepremičnine v naravi, s tem pa kot to smatra sodišče naj bi člen 88 ZDen svoj pravni učinek izgubil. Takšna odločitev sodišča je pravno zmotna in nasprotuje močno ustaljeni sodni praksi. Ustaljena sodna praksa je, da sodna veja oblasti pri presoji ničnosti pravnih poslov iz vidika člena 88 ZDen odklanja ugotavljanje ovir za vračanje premoženja v naravi, ker to spada v pristojnost izvršilne veje oblasti, to je pristojnost organa, ki odloča o denacionalizaciji. Sodna veja oblasti se je v sklopu te sodne prakse že izrekla, da ovire za ugotovitev ničnosti pravnih poslov v smislu določbe člena 88 ZDen lahko predstavljajo le okoliščine, da denacionalizacijski upravičenec ni uveljavlja zahtevka za vrnitev v naravi ali pa, če je bilo v denacionalizacijskem postopku najkasneje do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje že pravnomočno odločeno, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Prvostopenjsko sodišče je protiustavno prestopilo svoja pooblastila s tem, ko se je spustilo v obravnavanje vprašanja možnosti vrnitve nepremičnin v naravi. Možnost vrnitve premoženja v naravi namreč obstaja vse dotlej, dokler ne poteče brezuspešno 30-dnevni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ali pa dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine, ali do pravnomočne odločitve, da se premoženje ne vrne. Ves ta čas je razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem prepovedano s sankcijo ničnosti razpolagalnega posla. Primeri na katere se sklicuje sodišče prve stopnje bi prišli v poštev le takrat, kadar se je postopek denacionalizacije zaključil pred upravnim organom in je bilo o možnosti vračila že odločeno v sklopu upravnega postopka. Ob uveljavitvi ZDen je zakonodajalec uvedel moratorij na razpolaganje z nepremičninami, za katere ostaja zahteva za vračilo v naravi, ter takšne nepremičnine izvzel iz pravnega prometa vse do zaključka denacionalizacijskega postopka. Vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja, je posledično nezakonito in nično. Tudi nepremičnina, katere razpolaganje je predmet te pravde je izven pravnega prometa in do zaključka denacionalizacijskega postopka ni mogoče ustvariti ali pridobiti novih pravic. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 32. člena ZDen. Nepremičnina, v tožbi napadene pogodbe, skupaj z vsemi sestavinami je upravičeno pričakovana lastnina denacionalizacijskega upravičenca na kateri toženci nikoli niso veljavno pridobili pravice, saj je nepremičnina izven pravnega prometa. Prav tako presoja okoliščin glede izpolnitve pogojev po tretjem odstavku 16. člena ZDen ni v pristojnosti sodišča, temveč v izključni pristojnosti upravnega organa. V konkretnem primeru odločitve sodišča ni mogoče opravičiti niti kot prejudicionalno vprašanje, ker sodišče nedopustno posega v pristojnost upravnega organa. Sodišče sploh ni ugotavljalo ali je šlo za objekt trajne narave, ki naj bi stal na parc. št. 585/40 in ki naj ne bi bil v lasti denacionalizacijskega upravičenca in zato je sodišče prve stopnje dejansko stanje tudi zmotno ugotovilo. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se zahtevku ugodi, tožene stranke pa se obsodi na plačilo pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj lahko pravdno sodišče samo reši kakšno vprašanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja kot predhodno in lahko pravilno uporabi procesno in materialno pravo. Mnenja je, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na sodno prakso, ki izhaja iz v sodbi citiranih primerov. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede statusa parcele, katere vračilo se zahteva v naravi. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 9. 2. 1993 na pristojni upravni organ vložil zahtevo za denacionalizacijo v kateri zahteva vračilo v naravi, med drugim tudi parcele 585/2 k.o. P., iz katere je kasneje nastala tudi parcela 585/40, glede katere se nanaša tožbeni zahtevek tožeče stranke. Upravni postopek pa je bil prekinjen in je zato tožnik bil dolžan vložiti tožbo na ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, sklenjenega med pravdnimi strankami v času trajanja denacionalizacijskega postopka in sicer gre za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2005. Tožnik je zahteval vrnitev te parcele v naravi in tekom denacionalizacijskega postopka takšnega zahtevka ni spremenil. Sodišče prve stopnje je sicer kot materialnopravno podlago za odločanje navedlo tudi določbe člena 88 ZDen in je v točki 8 obrazložitve navedlo, da po določbi tega člena z dnem njegove uveljavitve ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, ki so v nasprotju z prej navedenim, so nični. ZDen je začel veljati 7. 12. 1991. Sodišče pa je v nadaljevanju pričelo ugotavljati, ali je podan dejanski stan iz drugega odstavka 32. člena ZDen in ali je podan dejanski stan iz tretjega odstavka 16. člena ZDen, ki bi predstavljal oviro za vračanje predmetne nepremičnine v naravi. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje kršilo načelo prirejenosti postopkov. Po ZDen se o zahtevkih denacionalizacijskih upravičencev in o drugih pravicah odloča v upravnem postopku. Upravna zadeva je zadeva, v kateri gre za kolizijo zasebnih in javnih interesov. V civilnem sporu gre za kolizijo med interesi fizičnih in pravnih oseb. V upravnem postopku se odloča o pravicah ali pravnih razmerjih, kadar tako predpisuje zakon. Ker je zakon - ZDen posebej predpisal upravno pristojnost, je zato potrebno o zahtevkih odločiti in zaključiti v upravnem postopku. Načelno so si vsi postopki med seboj prirejeni, tako da se v vsakem postopku odloča o pravicah in pravnih razmerjih, ki spadajo v njegovo pristojnost. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je v nadaljevanju pravdnega postopka ugotavljalo stanje parcele 585/40 in je ugotavljalo kakšno je bilo stanje pred denacionalizacijskim zahtevkom in po denacionalizacijskem zahtevku, reševalo vprašanja, ki spadajo v upravni postopek. V upravnem postopku bi upravni organ moral v nadaljevanju ugotoviti, ali je zahtevek denacionalizacijskega upravičenca utemeljen tako, da se vrne nepremičnina v naravi. Upravni organ bi moral ugotoviti, ali so podane ovire za vračanje v naravi in ker je to storilo civilno sodišče, je kršilo načelo prirejenosti. Pravilno pritožnik v pritožbi navaja, da se je sodišče pri sklicevanju na sodno prakso sklicevalo na neprimerne primere. V teh primerih gre za upravne zadeve, ki so se pričele in končale na upravnem področju. V upravnem postopku se je odločalo o zahtevku denacionalizacijskih upravičencev in čeprav je bil postavljen zahtevek za ničnost pravnega posla, ga upravni organi in tudi upravno sodišče ni upoštevalo. Namreč, ker že obstoji ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen, ki preprečuje vrnitev zemljišča v naravi, so vsi ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določbe člena 88 ZDen pravno nepomembni.(1) V tem primeru je sodišče odločalo o ugovoru ničnosti razpolagalnega pravnega posla po tistem, ko je bilo že ugotovljeno, da v upravnem postopku obstojijo ovire za vračanje nepremičnine v naravi in z ugotovitvijo ničnosti razpolagalnega pravnega posla upravičenec ne bi pridobil boljšega pravnega položaja.

6. V konkretnem primeru gre torej za civilnopravni spor in gre za kolizijo med interesi fizičnih ali pravnih oseb. Zato gre v tem sporu za odločanje o civilno pravnem razmerju po prvem členu ZPP. Po prvem odstavku 2. člena ZPP v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnik je postavil zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla - prodajne pogodbe, sklenjene med toženimi strankami po uvedbi denacionalizacijskega postopka in sicer gre za sklenitev prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2005, torej po že uvedenem in še nezaključenem denacionalizacijskem postopku za vrnitev te nepremičnine v naravi. Odločitev, ali je pravni posel sklenjen v nasprotju z določili 88. člena ZDen, je predhodno vprašanje za dokončanje upravnega-denacionalizacijskega postopka. Vendar pa tožbeni zahtevek meri le na ugotavljanje ničnosti pravnega posla. V upravnem postopku namreč tega vprašanja ni mogoče rešiti. Denacionalizacijski postopek, sprožen pri upravnem organu, se bo tam tudi končal. V okviru te pravde zato ni mogoče posegati v odločanje, ki je pridržano upravnemu organu. Ravno posledice v tej pravdi (morebiti ugotovljene ničnosti) bodo torej svojo vlogo mogle odigrati v upravnem postopku.(2) Določba 88. člena ZDen ne omogoča širše ali ožje razlage in je jasna: pravni posli so nični, če je z njimi po uveljavitvi ZDen prišlo do razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Izpodbijani pravni akt s katerim je bil izvršen prenos spornega zemljišča je bil izdan po sprejemu ZDen, ki je začel veljati po 29. 11. 1991. Dolžnost vrnitve po 88. členu ZDen sodna praksa razlaga kot možnost vrnitve in je podana takrat, ko denacionalizacijski upravičenec zahteva vrnitev premoženja v naravi, pa vse do odločitve o njegovi zahtevi ali do spremembe te zahteve v zahtevo za plačilo odškodnine. V sporih zaradi ničnosti v nasprotju z 88. členom ZDen sklenjenih pogodb sodna praksa tudi (praviloma) odklanja ugotavljanje ovir za vračanje premoženja v naravi, ker to spada v pristojnost organa, ki odloča o denacionalizaciji.(3) V tej zadevi ni nobenih razlogov za spremembo sodne prakse o poostreni presoji dolžnosti vrnitve, saj je bil glede sporne parcele postavljen zahtevek za vrnitev v naravi in v upravnem postopku o tem zahtevku še ni odločeno. Po 88. členu ZDen je z dnevom uveljavitve tega zakona prepovedano vsako razpolaganje s premoženjem, za katerega obstaja dolžnost vrnitve. Povzeta dejanska podlaga iz tožbenega zahtevka utemeljuje presojo sodišča o ničnosti tudi sporne pogodbe. Ta zakonska določba je prisilni predpis, v zakonu določena sankcija za njeno kršitev je ničnost. Dolžnost vrnitve po navedeni zakonski določbi sodna praksa razlaga kot možnost vrnitve in je podana takrat, ko denacionalizacijski upravičen zahteva vrnitev premoženja v naravi, pa vse do odločanja o njegovi zahtevi ali do spremembe te zahteve v zahtevo za plačilo odškodnine. Zato sodna praksa odklanja ugotavljanje ovir za vračanje premoženja v naravi, ker to spada v pristojnost organa, ki odloča o denacionalizaciji.(4) Sodišče, ki v pravdnem postopku odloča o tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti pravnega posla na podlagi določbe 88. člena ZDen, ni vezano na bodoči izid nezaključenega denacionalizacijskega postopka in zanj ta bodoča odločitev denacionalizacijskega organa ne predstavlja predhodnega vprašanja. Pogodba, ki je sklenjena v času po uveljavitvi ZDen v primeru, ko obstaja možnost vrnitve podržavljenega premoženja v naravi, v skladu z omenjenim zakonom, oziroma ko takšna možnost ni že izključena, je nepogojno oziroma avtomatično nična. Neveljavnost obvezovalnega pravnega posla glede na načelo kavzalnosti povzroči tudi neveljavnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in s tem takojšnjo neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo. Tudi dobroverni zemljiškoknjižni pridobitelj mora zato trpeti učinke neveljavnega oziroma ničnega pravnega posla.(5) Tožnik izkazuje pravni interes za ugotovitev ničnosti in za izbrisni zahtevek s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva v naravi vrnitev nepremičnine, katere solastniški delež je bil prodan s pogodbo, katera veljavnost se presoja v tej pravdi in nadalje s tem, da v denacionalizacijskem postopku o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno. 88. člen ZDen zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Določba govori o obstoju dolžnosti vrnitve, torej možnosti vrnitve in ne (že) o konkretno ugotovljeni dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu.(6) Tožene stranke se sicer sklicujejo na dobrovernost. Toda v skladu s pravno teorijo in sodno prakso pa morebitna dobrovernost pogodbenikov na presojo veljavnosti pravnega posla ne vpliva in zato dobra vera drugega in tretjega toženca pri nedopustnem razpolaganju z nacionalizirano nepremičnino, sklenjenega pravnega posla ne konvalidira in mora tudi dobroverni zemljiškoknjižni pridobitelj trpeti učinke ničnosti pravnega posla, saj za nastop teh zadostuje že samo razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem. Pravni sklep o ničnosti pravnih aktov po drugem odstavku 88. člena ZDen vzdrži že, če sodišče ugotovi zgolj možnost vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi oziroma zaključi, da ta možnost ni že izključena.(7) V konkretnem primeru je sporni pravni posel ničen, saj upravni organ še ni ugotovil ali obstajajo ovire, da se nepremičnine vrne v naravi. Prav tako pa civilno sodišče ne more zaradi načela prirejenosti in zato, ker ZDen določa upravno pristojnost za odločanje o zahtevkih za denacionalizacijo ugotavljati, da je možnost vrnitve v naravi že izključena. Sporni pravni posel je ničen, ker je bil sklenjen v nasprotju s prepovedjo razpolaganja s premoženjem, za katerega obstaja možnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, ki je sedaj prekinjen. Trditve toženih strank, da je sporna parcela dejansko in v celoti funkcionalno zemljišče in nepremičnina, ki stoji na njej ni bila v lasti denacionalizacijskega upravičenca ni mogoče upoštevati, ker je toženka to uveljavljala v pravdnem in ne v upravnem postopku.

7. V zadevi II Ips 388/2003 je bilo zavzeto stališče, da se 88. člen ZDen ne nanaša na denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu ne vrne nepremičnina v naravi. Prepoved razpolaganja zajema le prvo obliko denacionalizacije - vrnitev premoženja (prvi oddelek tretjega poglavja ZDen), ne pa tudi druge oblike - plačilo odškodnine (drugi oddelek tega poglavja). Vendar pa to pomeni, da obstaja možnost vrnitve vse do takrat, dokler brezuspešno ne poteče 30-dnevni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo ali dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine, ali do pravnomočne odločitve, da se premoženje ne vrne. Ves ta čas je razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem prepovedano, s sankcijo ničnosti razpolagalnega posla. Ker to zakon izrecno določa, gre za absolutno ničen posel. Tak posel obstaja le dejansko, ne pa pravno in pravno ne učinkuje. Če se sodno uveljavlja ničnost, je odločba o tem deklaratorne narave. Tožene stranke niso izkazale, da je za tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca pravnomočno odločeno v denacionalizacijskem postopku, da mu gre le odškodnina in ne vrnitev, po drugi strani pa tudi niso uveljavljale in tudi ne dokazale, da je vzrok za ničnost za zatrjevano (pa neizkazano) trditvijo po odškodninski obliki denacionalizacije odpadel in da bi šlo za prepoved manjšega pomena, ko ničnosti ni mogoče uveljaviti (drugi odstavek 107. člena ZOR ali drugi odstavek 90. člena OZ). Zlorabo prava bi pomenilo, če bi se dopustilo, da bi zavezanec v času prepovedi razpolagal z nepremičnino, tako da bi preprečil upravičencu njeno vrnitev. Na vse to pravilno opozarja pritožnik v svoji pritožbi. Pravni posel sklenjen med toženimi strankami dne 20. 12. 2005 in, ki je bil sklenjen med O. P. kot prodajalko in K. R. in P. K. L. kot kupcema in katere predmet je bila prodaja nepremičnine parc. št. 585/40, je tako ničen. Po določbi 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom so nični. Pravne posledice ničnost pa so v tem, kar je tožnik zahteval v drugem delu zahtevka, in sicer da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 585/40 neveljavna in se pri nepremičnini parc. št. 585/40, k. o. P., ID znak … pri ½ solastnem deležu K. R. in ½ solastnem deležu P. K. L. vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis pravice v korist O. P., ki je zavezanka v denacionalizacijskem postopku za vrnitev te nepremičnine v naravi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za ugoditev tožbenemu zahtevku glede ničnosti in glede izbrisnega dovolila, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, saj je dejansko stanje v sodbi prve stopnje v tej zvezi bilo pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ob reševanju pritožbe tožnika v celoti ugodilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Neutemeljena je pritožba le v delu, ko pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo vrednost spornega predmeta. O vrednostni spornega predmeta in o stvarni pristojnosti sodišča je namreč že pravnomočno razsojeno s sklepom VSC Cp 503/2014 z dne 24. 10. 2014. 9. Ker je tožeča stranka v tej pravdi v celoti uspela so ji tožene stranke po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžne nerazdelno povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Tožeča stranka je kot svoje pravdne stroške na prvi stopnji priglasila s stroškovnikom in je zahtevala, da ji tožene povrnejo njene pravdne stroške kot takso za postopek na prvi stopnji v znesku 516,00 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 591,60 EUR, nagrado za postopek po tarifni številki 3100 v znesku 640,90 EUR ter nato še potne stroške v znesku 14,80 EUR in parkirnino v znesku 1,80 EUR (ti stroški so utemeljeni v Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Zahtevala je še materialne stroške v znesku 20,00 EUR po tarifni številki 6002, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.064,30 EUR in te pravdne stroške so tožene dolžne nerazdelno povrniti tožeči stranki po preteku paricijskega roka, ki prične teči po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

9. Tožene stranke so priglasile pritožbene stroške, kot stroške za odgovor na pritožbo. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, jim ti stroški na podlagi določbe prvega odstavka 154. člen ZPP v zvezi s členom 165 ZPP ne pripadajo in jih zato krijejo same. Dolžne pa so tožene stranke povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške in sicer takso za pritožbo, plačano v znesku 621,00 EUR, na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

Op. št. (1): Tako sodba UPRS X Ips 80/2013 z dne 12. 10. 2014. Op. št. (2): Tako tudi sklep VS RS II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001. Op. št. (3): Tako sodba VS RS II Ips 97/2010 z dne 3. 6. 2010. Op. št. (4): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 791/2009. Op. št. (5): Primerjaj sodbo in sklep VSL II Cp 4006/2010 z dne 23. 2. 2011. Op. št. (6): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008. Op. št. (7): Tako VSM sodba I Cp 1656/2011.