Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je izredna odpoved pravočasna ter da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v sporni noči, ko je opravljal delo policista v patrulji. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik dopustil mladoletni, da je bila prisotna v službenem vozilu z namenom zabave in se je s tem policijsko vozilo, za katerega je bila zadolžena nočna patrulja, uporabljala neupravičeno, da je v službenem času dopustil uživanje alkohola mladoletnici, ki ji je dopustil tudi vožnjo službenega vozila. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil svoje delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj navedene kršitve močno krnijo ugled slovenske policije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 8. 2018 v zvezi s sklepom Komisije za delovna razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 17. 10. 2018) nezakonita in se razveljavi. Zavrnilo je zahtevek, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo dne 29. 10. 2018 in še traja. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, in sicer ga prijaviti v zavarovanje, mu za ta čas obračunati in plačati plačo po pogodbi o zaposlitvi, od tega zneska obračunati prispevke in davke ter jih odvesti pristojnim organom, od neto plače obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo. Navaja, da se z odločitvijo sodišča ne strinja in meni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Utemeljena naj bi bila zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki naj bi se dogajale v noči dne 10. 7. 2018 na 11. 7. 2018. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter tudi zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je sledilo izpovedi mladoletne A.A. (prej A.B.), ki je bila prisotna v službenem vozilu z namenom zabave, s čimer naj bi ji tožnik omogočil dostop do opreme in vozila Policije. Sodišče ji je verjelo, da je tožnik užival alkohol in to omogočal njej, ji dopustil vožnjo službenega vozila, in da se je seznanila z osebnimi podatki udeležencev v policijskem postopku. Sledilo ji je, da je kandidatu za policista C.C. dopustil oziroma naročil izvedbo policijskega postopka, kjer se je ta lažno predstavljal za uradno osebo, da je 11. 7. 2018 pisal neresnične oziroma lažne podatke. To vse predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je tožnik storil namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti. Navedena dejanja naj bi sama po sebi zadoščala za izrek izredne odpovedi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je zgolj dopustil prisotnost mladoletnice v vozilu, kar je bilo sicer izvedeno z drugačnim namenom, kot to ugotavlja sodišče. Zato so ugotovljene kršitve zmotne. Kritičnega dne je bil skupaj s policistom D.D. v vozilu, kar je tožnik tudi izrecno priznal. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik mladoletnico v vozilo privabil z namenom zabave in druženja. Tudi E.E., tedaj generalni direktor Policije, je na zaslišanju v postopku opr. št. Pd 149/2019, s katerim je bilo sodišče v tem postopku seznanjeno, navedel, da je delokrog policista v okviru 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih Policije (ZNPPol) širok in zajema tudi druge aktivnosti, ki niso strogo povezane z odkrivanjem kaznivih dejanj. Tožnik obžaluje, da je konkretnega dne dopustil prisotnost mladoletnice v službenem vozilu. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da naj bi vozila policijsko vozilo. Ni res, da so vprašanja, ali je mladoletnica vozilo upravljala v naročju pritožnika ali na način, da je sedela na voznikovem sedežu, irelevantna. Dejstvo, da naj bi mladoletnica vozila službeni avtomobil, tudi ne izhaja iz posnetkov, ki jih sodišče omenja. Na nobenem posnetku ni razvidno, da je na njih mladoletnica oziroma, da se ta oseba nahaja v službenem vozilu, s katerim je spornega dne upravljala patrulja tožnika. Kandidat C.C. je pojasnil, da je sedel na sovoznikovem sedežu, kar pomeni, da je imel jasen pregled nad dogajanjem za volanom. Po besedah mladoletnice je bilo v službenem vozilu 4 litre alkoholne pijače. Kot je opisala pri zbiranju obvestil z dne 16. 7. 2018, naj bi šlo za "... alkohol", ki ju je prinesel policist, dve steklenici pa je prinesla ona, ko so se ustavili v bližini njenega doma. V svojem pričanju je na več vprašanj zatrdila, da so imeli 4 litre alkoholne pijače, ona pa naj bi popila le "en požirek". Ni znala pojasniti, koliko naj bi spila tožnik in policist, je pa pri zbiranju obvestil z dne 16. 7. 2018 navedla, da sta slednja popila ostalo, kar je bilo v vozilu. Sodišče kljub očitni kontradiktornosti prič ni sledilo ne izpovedbi tožnika ne policistu, da se spornega dne v vozilu alkoholna pijača ni uživala niti se ni nahajala. Brez posebnega strokovnega znanja je splošno znano, da bi bil človek po več kot litru in pol zaužite močne alkoholne pijače močno opit. Tožnik ponavlja, da spornega dne v vozilu alkoholna pijača ni bila prisotna in se je ni uživalo. Sodišče mu neutemeljeno očita, da naj bi mladoletnici omogočil, da se je seznanila z osebnimi podatki osebe, ki je bila spornega dne obravnavana v policijskem postopku - F.F.. Tožnik zanika, da bi bili spornega dne z osebnimi podatki oseb, ki so bile udeležene v policijskih postopkih, seznanjene tretje, nepooblaščene osebe. Varovani osebni podatek prav tako ni informacija, da je pešec razpolagal z bančno kartico. Sodišče je tako storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kandidat tudi ni izvajal policijskih postopkov in se pri tem lažno izdajal za uradno osebo, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Sodišče je navedlo, da verjame prepričljivi izpovedbi kandidata, da je samostojno in brez nadzora izvedel postopek z voznikom na G. ulici v H. - I.I.. To naj bi potrdila tudi mladoletnica. Posnetek ne izkazuje, da naj bi postopek resnično vodil kandidat oziroma, da bi posnetek sploh nastal tega dne. Izjava samega udeleženca v tem policijskem postopku je, da naj bi pri zbiranju obvestil z dne 23. 7. 2018 pojasnil, da, razen dveh policistov, pri službenem vozilu ni videl nikogar drugega. V tem delu je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v poročilu zavestno ni pisal neresnic oziroma lažnih podatkov. Poročilo je pisal skupaj s kandidatom. Ne drži, da naj bi tožnik domnevno napačne podatke v poročilo zapisal namenoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče je naklep oziroma hudo malomarnost napačno utemeljilo z rezultatom dokaznega postopka, da naj bi v poročilu prišlo do napačnih zapisov. Sodba ne premore konkretne in argumentirane obrazložitve, iz katere bi bilo moč preizkusiti intenziteto kršitev tožnika in njegov odnos do očitanih ravnanj, kot to zahteva druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je skrajno pavšalno navedlo, da tožnikova dejanja predstavljajo ravnanja, ki so v očitnem nasprotju z obveznostmi, ki mu jih nalaga pogodba o zaposlitvi, in različnimi predpisi ter da bi se moral tožnik kot policist zavedati svojih obveznosti, torej je storil dejanje namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče je sprejelo tudi odločitev, ki je materialnopravno pravilna.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo dogajanje v noči z 10. 7. 2018 na 11. 7. 2018. Po vsebini so tožnikovi ugovori nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ni utemeljena pritožbena navedba o tem, da je kandidat C.C. samostojno in brez kontrole izvajal postopek na G. ulici v H. – I.I., kar naj bi potrdila tudi A.B.. Dokazna ocena sodišča je prepričljiva, saj je kandidat za policista natančno opisal, kako je po nalogu obeh policistov (tožnik in D.D.) izvajal postopek nadzora in preverjanja. To je potrdila tudi A.B., ki je snemala dogodek s telefonom. Kandidat za policista ne sme izvajati nobene uradne naloge oz. policijskih pooblastil. Zato je tožnik kršil 40. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Sodišče se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev v zvezi s posameznimi očitanimi kršitvami, pri čemer je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja informacij in osebnih podatkov A.B. dopustil in omogočil seznanjanje s podatki policije najmanj v dveh policijskih postopkih oziroma ni preprečil seznanjanja s podatki policije najmanj v dveh policijskih postopkih ter ni preprečil spremljanja komunikacije preko radijske zveze med daljšim zadrževanjem v službenem vozilu policije. Sodišče je sprejelo dokazno oceno glede na izpovedbe priče A.B. in C.C.. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik dopustil prisotnost mladoletnice v službenem vozilu in tudi dopustil uživanje alkohola zgolj iz razloga, ker ji je poskušal predstaviti delo policije.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je pritožba ne obrazloži konkretno. Tudi ta očitana kršitev se po vsebini nanaša na nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje o odgovornosti tožnika za vse očitane kršitve. Torej gre po vsebini za pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem izpovedi C.C. iz zadeve Pd 149/2018, izjave priče J.J. z dne 10. 6. 2019. Zaslišalo je tožnika ter priče D.D., C.C., A.B. (sedaj A.A.), I.I. in K.K.. Vpogledalo je tudi fotografije in videoposnetke, ki jih je A.B. objavila na družbenem omrežju L.. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu višji policist na Policijski postaji M.. Predmet presoje je utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 13. 8. 2018 podala tožniku po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je izredna odpoved pravočasna ter da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v noči z 10. 7. na 11. 7. 2018, ko je opravljal delo policista v patrulji skupaj z D.D. in s kandidatom za policista C.C.. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik dopustil mladoletni A.B., da je bila prisotna v službenem vozilu z namenom zabave in se je s tem policijsko vozilo, za katerega je bila zadolžena nočna patrulja, uporabljala neupravičeno, da je v službenem času dopustil uživanje alkohola mladoletnici, ki ji je dopustil tudi vožnjo službenega vozila. Sodišče je zelo natančno ugotovilo vsa dejanja tožnika, pri čemer je presojalo le hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki jih stori delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), pri tem pa je pravilno ugotovilo, da vsaka posamezna kršitev (skupaj dvanajst kršitev) pomeni utemeljen in zadosten razlog za podajo izredne odpovedi. Zato sodišče ni ugotavljalo razlogov za izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je ravnal v očitnem nasprotju z obveznostmi, ki jih nalagajo pogodba o zaposlitvi, ZDR-1, ZJU, ZNPPol, Pravila policije, kolektivne pogodbe, kodeks policijske etike, kodeks ravnanja javnih uslužbencev, kodeks etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Tožnik je kršil določila 33. člena, 34. člena in 37. člena ZDR-1, vsa dejanja pa je storil naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti, pri čemer je bil izkušen policist. Vsa ravnanja predstavljajo razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Pritožbeni očitki so v bistvenem delu podani glede dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki pa je po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva in argumentirana in je pritožbeno sodišče ne povzema. Glede na podane pritožbene ugovore v zvezi s posnetki na CD in slikami, je pritožbeno sodišče na seji senata vpogledalo v fotografije in videoposnetke, ki jih je A.B. 11. 7. 2018 objavila na družbenem omrežju L.. Objavljeni posnetki in fotografije niso nedpopustno posegali v tožnikovo pravico do zasebnosti, ki jo je imel v času opravljanja nalog policista. Sodišče je oprlo svojo odločitev zlasti na izpovedbi C.C., ki je bil policijski kandidat, in na izpoved A.B., ki je podala svojo izjavo 16. 7. 2018 na Policijski upravi M., nato pa je bila tudi zaslišana pred sodiščem. Izjavi C.C., policijskega kandidata, in A.B. sta v bistvenih elementih skladni.

9. Glede slik in CD pritožbeno sodišče ocenjuje, da so slike avtentične in izkazujejo dejansko stanje, ki sta ga pojasnila tudi kandidat C.C. in A.B.. Tako da se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da bi sodišče avtentičnost slik lahko prepoznalo le s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ki bi ga morala predlagati tožena stranka, saj je bilo na njej dokazno breme. Sodišče sprejme dokazno oceno upoštevaje 8. člen ZPP. O tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Stranka ne more uspešno uveljavljati, katere dokaze bi morala predlagati nasprotna stranka.

10. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, zakaj je verjelo pričama A.B. in C.C., ki sta potrdili vsebino dogajanja sporne noči v policijskem vozilu, enako pa izhaja tudi iz drugih dokazov (sporočil ter posnetkov oziroma fotografij z mobilnega telefona A.B., posnetkov na njenem L. profilu, posnetka, objavljenega v oddaji N., izpisa GPS ipd.). To, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Tožnik s svojimi pritožbenimi trditvami, da je bila mladoletna A.B. zgolj prisotna v policijskem vozilu zaradi seznanitve z delom policije, da policijskega vozila ni vozila ter da alkohola v vozilu ni bilo oziroma da ga ni priskrbel on, pri pritožbenem sodišču ni vzbudil dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Delno različni izpovedbi obeh prič ne pomenita neverodostojnosti prič ter ne moreta v celoti izključiti njihove dokazne vrednosti glede pravno relevantnih dejstev, kot poskuša to prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da se je mladoletna A.B. 10. 7. 2018 pridružila patrulji, v kateri je delal tudi tožnik, da je šlo v noči na 11. 7. 2018 za druženje oziroma zabavo ter da so vsi prisotni uživali alkohol, policisti v službenem vozilu pa so dopustili uživanje tudi mladoletni A.B.. Navedeno sta skladno izpovedala tako C.C. kot A.B., pri čemer je alkohol prinesel D.D., ko so se tisto noč ustavili pri njem doma, da je prinesel ... alkohol, A.B. je prav tako prinesla alkohol oziroma so ga šli iskat k njej domov, pri čemer je ona tudi upravljala s službenim vozilom.

11. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil svoje delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj navedene kršitve močno krnijo ugled slovenske policije. Ni nepomembno, da za policiste velja, da so tudi v zasebnem življenju dolžni upoštevati veljavne predpise oziroma ravnati vzorno, saj se drugače krni ugled policistov in Policije (Pdp 771/2017), kar še tem bolj velja za obnašanje med delovnim časom. Gre za hudo kršitev, saj je tožnikovo ravnanje škodovalo ugledu policije. Zadeva je bila medijsko odmevna in je vzbudila dvom in nezaupanje v delo policije. Tožnik se je kot policist moral zavedati, da ne ravna v skladu s poslanstvom policije in da je njegovo ravnanje v popolnem nasprotju s temeljnimi nalogami policista (VIII Ips 327/2017). Generalna direktorica policije J.J. je v svoji pisni izjavi navedla, da morajo policisti kot javni uslužbenci vedno ravnati tako, da ohranijo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravlajanja javnih nalog. Od policistov se zahteva, da so posebno skrbni pri delu, imajo izostren čut za zakonitost in pravilnost, upoštevajo moralna načela ne samo v službi, pač pa tudi v zasebnem življenju. Tako je bilo ravnanje policista v popolnem nasprotju z osnovnim poslanstvom, ki ga ima ne samo policija kot državno represivni organ, temveč tudi sleherni policist. Podobno je menil tudi komandir Policijske postaje M.. Tako s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja glede na določilo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.