Jedro

Državljan druge republike, ki je, kot aktivni pripadnik JA z enoto JA odšel iz Slovenije in ko je bil odstoten iz Slovenije, opravljal vojaške funkcije v JA, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA zapustil Slovenijo in odšel v Bar, nato v Čačak in po približno dveh tednih v Beograd, kjer je bil komandir pehotnega voda. V Slovenijo se ni vrnil niti še avgusta 1992, čeprav je, ko je bil zaslišan izjavil, da se bo julija 1992 upokojil. Ker je bil tožnik kot aktivni pripadnik JA dalj časa odsoten iz Slovenije, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ki ga za pridobitev slovenskega državljanstva zahteva zakon. Tožena stranka nadalje še navaja, da je bil tožnik v času agresije na Slovenijo kot komandir komande stana v vojašnici neposredno zadolžen za materialno in varnostno zaščito vojašnice, zato so za zavrnitev njegove vloge za pridobitev slovenskega državljanstva podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije - nevarnost za obrambo države.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da je stališče tožene stranke prestrogo. Res je dne 25.10.1991 z enoto JA odšel iz Slovenije, vendar pa tožena stranka ni upoštevala okoliščine, da je bil razporejen na posebno funkcijo obrambe kasarne, zaradi česar bi se njegov odhod iz JA smatral za dezerterstvo, za kar je bila zagrožena smrtna kazen. Po odhodu iz Slovenije je služboval v Srbiji, kjer se ni nahajal na območju, kjer so potekali vojaški spopadi, ampak je po vojaškem ukazu izvrševal nalogo inštruktorja. Od 16.4.1992 dalje ne opravlja nobenih vojaških funkcij. Če bo pridobil slovensko državljanstvo bo takoj demobiliziran iz JA. Navaja še, da ima v Sloveniji družino, ženo, ki je Slovenka in tri otroke ter, da ni nikoli deloval proti interesom Slovenije in da ni storilec kaznivih dejanj iz 15. in 16. poglavja KZ SFRJ, kot tudi ne kaznivih dejanj, določenih v KZ RS. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge za pridobitev slovenskega državljanstva oprla na določbo 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS). Po določbi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti torej oba navedena pogoja. V obravnavanem primeru iz podatkov spisa nesporno izhaja, da tožnik od vložitve vloge za pridobitev slovenskega državljanstva pa do izdaje izpodbijane odločbe dejansko ni živel v Sloveniji, ampak v Srbiji. Tožnik je namreč, ko je bil v postopku zaslišan, sam izjavil, da je dne 25.10.1991 z enoto JA zapustil Slovenijo in je kot aktivni pripadnik JA služboval v Srbiji, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 26.5.1992. Tožnik tudi v tožbi navaja, da je do razrešitve, to je do 16.4.1992 opravljal vojaške funkcije v Republiki Srbiji. Od poveljstva vojaških oblasti je bilo torej odvisno, kje bo tožnik dejansko živel in to ni bilo v Sloveniji, ampak v Srbiji. Zato je tudi po oceni sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da ni izpolnjeval pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, pri čemer so razlogi, ki jih za odhod iz Slovenije navaja tožnik v tožbi, nepomembni. Ker je bilo o zadevi odločeno na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati, da je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje tudi glede na določbo 3. odstavka 40. člena navedenega zakona. Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).