Jedro

Izmenjava vlog strank ni namenjena sama sebi, niti ne sme povzročati nepotrebnih zastojev v postopku, zaradi česar vsaka opustitev vročitve upnikovega odgovora na ugovor dolžniku v izjavo ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti. Pritožnik kršitev le na splošno uveljavlja, saj niti ne pove, katere so tiste trditve v odgovoru na ugovor, na katere naj bi sodišče oprlo svojo odločitev, pa bi jim lahko nasprotoval in dosegel drugačno odločitev.

Izrek

I. Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na I. točko izreka sklepa, zavrže. II. Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na II. in III. točko izreka sklepa, zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru glede zakonskih zamudnih obresti od stroškov v višini 4.199,75 EUR za čas od 4. 12. 2004 do 3. 11. 2008 (I. točka izreka), v preostalem delu je ugovor zavrnilo (II. točka izreka), sklenilo pa je tudi, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil. Sklep izrecno izpodbija v celoti in predlaga njegovo spremembo tako, da se predlog za izvršbo upnika zavrne in stroške dolžnika naloži upniku v poplačilo, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki naj bi bila podana s tem, da mu ni bil vročen upnikov odgovor na ugovor in se zato do navedb v vlogi ni mogel opredeliti. Vztraja pri ugovornih navedbah glede osebe dolžnika in izpodbija materialnopravno pravilnost odločitve o zastaranju. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je v delu, v katerem se nanaša na I. točko izreka sklepa, nedovoljena, v preostalem delu pa je neutemeljena.

5. Dolžnik sklep izrecno izpodbija v celoti, čeprav zoper odločitev v I. točki izreka o delni ugoditvi ugovoru nima pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes ima namreč pritožnik, ki bi, če bi se pritožba izkazala za utemeljeno, lahko zase dosegel neposredno pravno korist, kar pa lahko doseže le v primeru, če je odločba zanj neugodna. Delna ugoditev ugovoru je za dolžnika ugodna odločitev in s pritožbo zoper ta del sklepa ugodnejšega pravnega položaja zase ne more niti pričakovati. Višje sodišče je zato pritožbo zoper I. točko izreka zavrglo (1. točka 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Neutemeljeno je uveljavljanje kršitve načela kontradiktornosti. Podatki spisa sicer potrjujejo dolžnikovo trditev, da mu upnikov odgovor na ugovor ni bil vročen v izjavo, kar pa v konkretnem primeru ne pomeni procesne kršitve. ZIZ ne predpisuje obveznosti vročanja upnikovega odgovora na ugovor dolžniku in je presoji sodišča prepuščeno, ali je glede na vsebino ugovora in vsebino odgovora nanj treba dati dolžniku odgovor v izjavo. Upoštevati je treba, da je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno, saj upnik v njem izterjuje terjatev, za katero že ima izvršilni naslov. Med strankama tega postopka so lahko sporna le dejstva, ki pomenijo katerega izmed ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ).

7. Dolžnik je v ugovoru uveljavljal, da ni oseba iz izvršilnega naslova in da je obrestni del terjatve zastaral. Upnik je predlogu za izvršbo priložil izvršilni naslov, iz katerega izhaja, da je dolžnik, zoper katerega je predlagana izvršba, prava oseba, ugovor zastaranja pa je materialnopravni, dolžnik pa ni podal dejanskih trditev, ki bi bile lahko med strankama sporne. Sodišče je zato imelo zadostno podlago za odločitev tudi brez upnikovega odgovora na ugovor. Ker ni ugotavljalo dejstev, ki bi bila morda med strankama tega postopka sporna, tudi ne pride v poštev določba 58. člena ZIZ, na katere prvi odstavek se sklicuje pritožnik. Izmenjava vlog strank ni namenjena sama sebi, niti ne sme povzročati nepotrebnih zastojev v postopku, zaradi česar vsaka opustitev vročitve upnikovega odgovora na ugovor dolžniku v izjavo ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti. Pritožnik kršitev le na splošno uveljavlja, saj niti ne pove, katere so tiste trditve v odgovoru na ugovor, na katere naj bi sodišče oprlo svojo odločitev, pa bi jim lahko nasprotoval in dosegel drugačno odločitev.

8. Višje sodišče se pridržuje razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z ugovornim zatrjevanjem, da je v izvršilnem naslovu, na katerega se sklicuje upnik, navedena kot drugotožena stranka A. A...ršič, medtem ko je dolžnik tega postopka A. A...rič, torej druga oseba. Pritožbeno vztrajanje pri navedenem ugovoru je neutemeljeno. Upnik kot izvršilni naslov ni navedel le sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1037/2007 z dne 20. 3. 2008, v katerem je očitna pisna pomota pri navedbi priimka A...ršič namesto A...rič, ki jo je dopustno kadarkoli popraviti (328. člen ZPP v zvezi s 15. členim ZIZ). Navedel je namreč tudi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 299/1998 z dne 18. 11. 2004 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 151/2008 z dne 27. 1. 2011, v katerih je pravilno zapisan priimek dolžnika (dolžnik je vložil revizijo zoper sodbo I Cpg 1037/2007 v zvezi s sodbo VII Pg 299/1998). Sodišče prve stopnje se je do ugovornih trditev opredelilo z navedbo pravilnih, natančnih in razumljivih razlogov, na katere se višje sodišče sklicuje. Načelo stroge formalne legalitete torej ni bilo prekršeno.

9. Odločitev o zavrnitvi ugovornega uveljavljanja zastaranja obrestnega dela terjatve je materialnopravno pravilna. Višje sodišče se tudi v tem delu sklicuje na pravilne, popolne in razumljive razloge sodišča prve stopnje. Zakonske zamudne obresti, katerih tek je bil omejen s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 151/2008 z dne 27. 1. 2011 na čas od 2. 9. 1998 do 31. 12. 2001, so zapadle do konca glavne obravnave pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki je bila 18. 11. 2004, kar je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

10. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je po vsebini enak drugemu odstavku 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je v konkretnem primeru treba uporabiti. Dolžnik namreč povsem prezre bistveno vsebino določbe drugega odstavka 356. člena OZ oziroma drugega odstavka 379. člena ZOR, da triletni rok, določen za zastaranje občasnih terjatev, velja le za tiste, ki zapadejo v bodoče, torej po glavni obravnavi.

11. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, jo je v delu, v katerem se nanaša na II. in III. točko izreka sklepa, zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).