Jedro

Ker je šlo za pravno dopustna dejanja tožene stranke, ki niso posegala v pravni položaj in pravice tožnika (očitek, da tožena stranka ni takoj odgovorila na predlog za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik moral uvesti novega delavca, ki mu ga je določila v spremstvo, da tožniku ni bila izdan sklep o premestitvi na drugo delovno mesto, pri čemer na tem delovnem mestu dela nikoli ni opravljal, ter da je tožena stranka od njega zahtevala primopredajo zalog blaga) oziroma je dokazni postopek pokazal, da do zatrjevanih dejanj ni prišlo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu neutemeljen.

Med pravdnima strankama je veljal ustni dogovor, v skladu s katerim je bil tožnik upravičen do plače, kot je opredeljena v pogodbi o zaposlitvi, in do 10 % razlike nad 60.000,00 EUR doseženega prometa. Čeprav delodajalec davkov in prispevkov za delavca ne plačuje, ker to ni bilo dogovorjeno z ustnim dogovorom, zaradi tega tak ustni dogovor ni v nasprotju s kogentnimi predpisi in delavec plačilo za delo ter plačilo davkov in prispevkov lahko (uspešno) uveljavlja v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do tožene stranke iz naslova plače za avgust in september 2010 v neto znesku 48,85 EUR in 127,58 EUR ter iz naslova minulega dela v znesku 214,34 EUR (I/1. točka izreka sodbe). Ugotovilo je neobstoj terjatve tožene stranke do tožnika v znesku 41,51 EUR (I/2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku na neto znesek razlike v plači 390,77 EUR obračuna prispevke in akontacijo dohodnine, jih plača na ustrezne račune, tožniku pa nakaže neto znesek 390,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (I/3. točka izreka sodbe). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za 2.314,78 EUR neto iz naslova plače za avgust 2010, za 565,64 EUR neto iz naslova plače za september 2010, za 2.090,19 EUR neto iz naslova dodatka za minulo delo in obrestni zahtevek od zneska 214,34 EUR za čas od 16. 10. 2010 do vključno 24. 2. 2011 (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki povrniti 1.711,91 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje s sklepom ni dovolilo spremembe tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka za plačilo 16.098,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper zgoraj navedeno sodbo, po vsebini pa zoper odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka sodbe glede zahtevane razlike plače ter zoper odločitev v III. in IV. točki izreka sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo le navedbam tožene stranke, čeprav je tožnik predložil veliko dokazov, iz katerih izhaja, da je tožena stranka manipulirala s tožnikom in mu kratila njegove pravice. Sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo plačila za delo, ki ga je pri toženi stranki opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi prometa, ki ga je za toženo stranko dosegel. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, in sicer ni zaslišalo A.A., žene tožnika, ki bi vedela natančno opisati nezakonito obračunavanje plač tožnika in njegovo trpljenje zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Tožena stranka tožniku ni plačala vsega, kar mu je bila dolžna, in sicer mu ni plačala nagrade za dosežen promet. To izhaja iz dopisov B.B., ki jih je potrdila na glavni obravnavi. Dejstvo, da je bil tožnik v času, ko naj bi bila opravljena inventura, v bolniškem staležu, kaže, da so mu bile kršene temeljne človekove pravice, saj se iz upravičenih razlogov ni mogel udeležiti inventure, tožena stranka pa je bila o bolniškem staležu obveščena. Tožena stranka je s tožnikom ravnala poniževalno z manipulacijo po telefonu, poniževanjem pri strankah, nižanjem plače, nepriznavanjem opravljenega prometa in prilagajanjem plače v nasprotju z dogovorom, tožnika pa je celo obdolžila, da si je pridržal neke njene stvari, kar ni res. Sodišče prve stopnje je zmotno opredelilo zatrjevano trajanje mobinga, saj ne gre le za obdobje od 25. 8. 2010 do 27. 9. 2010, ampak za daljše obdobje. Tožena stranka je želela tožnika na nezakonit način premestiti na delo skladiščnika in zahtevala celo bolniški list pred zaključkom bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje bi izvedenki moralo naložiti, da izračune opravi tudi ob upoštevanju dogovora o izplačilu dela doseženega prometa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati A.A., tožnikovo ženo, ki bi vedela izpovedati o tožnikovem duševnem trpljenju in o nezakonitem obračunavanju plač. Izvedba tega dokaza je bila nepotrebna, ker način obračunavanja tožnikovega plačila za delo ni bil sporen med strankama in ker sodišče prve stopnje ni odločalo o višini odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le navedbe tožene stranke, ne pa tudi tožnika, saj je iz obrazložitve sodbe in sklepa razvidno, da je upoštevalo vse navedbe o relevantnih dejstvih in iz nje izhajajo tudi vsi razlogi za odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo. Glede na navedeno tako niso podane relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZPP ter absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala kot posledica trpinčenja na delovnem mestu, ter obračun in plačilo razlike v plači za avgust in september 2010 ter dodatka za minulo delo (pravilno: delovno dobo). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženi stranki opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu manipulant – prodaja na terenu. Delovno razmerje med pravdnima strankama je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prenehalo 28. 9. 2010. Iz sodbe in sklepa sodišča prve stopnje sicer ni povsem jasno, ali je pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama prenehala s sporazumom ali z redno odpovedjo tožnika, vendar to za pravilno rešitev v predmetni zadevi niti ni bistveno, ugotovljenemu datumu prenehanja delovnega razmerja pa pritožba ne nasprotuje.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da zatrjevana ravnanja tožene stranke v obdobju od 26. 8. 2010 do prenehanja delovnega razmerja tožnika nimajo elementov trpinčenja na delovnem mestu, saj ni šlo za ravnanja, s katerimi bi tožena stranka nedovoljeno posegla v tožnikove pravice in njegov pravni položaj, poleg tega pa ta ravnanja tudi niso trajala tako dolgo, da bi jih bilo mogoče šteti za ponavljajoče se in sistematično ravnanje. Tožnik je kot trpinčenje na delovnem mestu navajal okoliščine v zvezi z uvajanjem novega delavca in v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Kot kritične je izpostavljal dogodke, kot so: da se tožena stranka ni takoj odzvala na tožnikov predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi in si s tem pridobila čas, da je moral tožnik uvajati novega delavca, da je zavrnila tožnikov predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, da ga je premestila na delovno mesto skladiščnika in mu o tem ni izdala sklepa, da je direktor tožene stranke zahteval njegovo prisotnost na delovnem mestu 8. 9. 2010, da je tožena stranka negativno odgovorila na njegov predlog za skrajšanje odpovednega roka, da je od njega zahtevala predajo materiala ter šikaniranje in pritiske 20. 9. 2010. 9. Trpinčenje na delovnem mestu prepoveduje četrti odstavek 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), iz katerega izhaja tudi definicija trpinčenja na delovnem mestu, tj. vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca daje četrti odstavek 45. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec delavcu v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), in sicer v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela (členi 131. do 188.).

10. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejansko kot pravno presojo sodišča prve stopnje, da očitana ravnanja tožene stranke ne predstavljajo nedovoljenega ravnanja v smislu trpinčenja na delovnem mestu, tudi ne zaradi časovnega vidika, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Tožnik je sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi sedaj v pritožbenem postopku navajal, da naj bi trpinčenje trajalo zadnjih šest mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, vendar teh navedb ni ustrezno konkretiziral, da bi tožena stranka nanje lahko odgovorila in da bi jih sodišče prve stopnje lahko ustrezno presodilo. Iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje obdobje zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu zmotno opredelilo od 27. 8. 2010 do prenehanja delovnega razmerja 28. 9. 2010. Za dogodke iz tega obdobja, ki naj bi po mnenju tožnika kazali na trpinčenje, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso bili takšni, da bi lahko predstavljali ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku. Po večini je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča šlo za pravno dopustna dejanja tožene stranke, ki niso posegala v pravni položaj in pravice tožnika (očitek, da tožena stranka ni takoj odgovorila na predlog za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik moral uvesti novega delavca, ki mu ga je določila v spremstvo, da tožniku ni bila izdan sklep o premestitvi na drugo delovno mesto, pri čemer na tem delovnem mestu dela nikoli ni opravljal, ter da je tožena stranka od njega zahtevala primopredajo zalog blaga) oziroma je dokazni postopek pokazal, da do zatrjevanih dejanj ni prišlo (šikaniranja dne 20. 9. 2010). Sporna bi sicer lahko bila dopustnost zahteve tožene stranke, da ji tožnik posreduje podatke o naravi njegove bolniške odsotnosti, vendar pritožba ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s tem ne nasprotje. Tožnik namreč v pritožbi kot trpinčenje izpostavlja le zahtevo tožene stranke, da se kljub bolniški odsotnosti zglasi na delu, česar tožena stranka od njega ni več zahtevala, ko je za bolniško odsotnost izvedela, kar je razvidno iz korespondence po elektronski pošti (A5 do A9). Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da je bil tožnik v mesecu dni pred prenehanjem delovnega razmerja (ko naj bi do dejanj trpinčenja prihajalo) dlje časa v bolniškem staležu (od 8. 9. do 17. 9. 2010 in od 20. 9. do 28. 9. 2010, torej skupaj 17 dni), preostali čas pa ni delal na sedežu tožene stranke, ampak na terenu, kar že samo po sebi zmanjšuje možnost trpinčenja na delovnem mestu.

11. V pritožbi tožnik kot dejanja, ki kažejo na trpinčenje s strani tožene stranke, izpostavlja manipulacijo po telefonu, poniževanje pri strankah, nižanje plače in nepriznavanje opravljenega prometa ter očitek, da si je pridržal nekatere stvari tožene stranke. Na pritožbene navedbe v zvezi s telefonskimi klici tožene stranke in poniževanjem tožnika pri strankah pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj teh navedb tožnik ni ustrezno konkretiziral, sodišče prve stopnje pa je presojalo le dopustnost dopisovanj po elektronski pošti, česar tožnik v pritožbi ne omenja. Navedba, da je bilo tožniku očitano, da si je pridržal nekatere stvari tožene stranke, pa predstavlja novo dejstvo, ki ga tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, v pritožbi pa ne trdi, da tega prej brez svoje krivde ni mogel storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato teh navedb ni upoštevalo.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da trpinčenje predstavlja vztrajno nižanje plače in neupoštevanje doseženega prometa. Tožnik je v postopku zatrjeval le neupravičeno znižanje plače za zadnja dva meseca pred prenehanjem delovnega razmerja, to je za avgust in september 2010 (kar je tudi predmet tega postopka), ko mu je tožena stranka plačo obračunala brez upoštevanja doseženega prometa. Vendar pa tudi takšno ravnanje glede na to, da mu naj bi tožena stranka plačo neupravičeno znižala le zadnja dva meseca, ne more predstavljati sistematičnega ponavljajočega se ravnanja, ki bi predstavljalo trpinčenje na delovnem mestu. Poleg tega je imel tožnik možnost uveljavljati sodno varstvo zaradi premalo plačane plače (kar je v tem sporu tudi storil).

13. Predmet tega individualnega delovnega spora so tudi denarne terjatve tožnika, in sicer iz naslova razlike v premalo plačani plači za avgust in september 2010 ter dodatka za delovno dobo. Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se v presežku zavrne tožbeni zahtevek za obračun in plačilo plače (nad 48,85 EUR neto za avgust 2010 in nad 127,58 EUR neto za september 2010). V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ustni dogovor med pravdnima strankama in izvedenki finančne stroke naložiti izračun premalo plačane plače ob upoštevanju tega dogovora. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med pravdnima strankama veljal ustni dogovor (to med njima ni bilo sporno), po katerem je bil tožnik upravičen do plače, kot je opredeljena v pogodbi o zaposlitvi, in do 10 % razlike nad 60.000,00 EUR doseženega prometa. Ker pa se je le manjši del plačila za delo obravnaval kot plača z odvodom davkov in prispevkov, večji del pa kot materialni stroški v zvezi z delom, je takšen ustni dogovor, po katerem se je tožniku brez dvoma obračunavala in izplačevala plača, po presoji sodišča prve stopnje v nasprotju s kogentnimi predpisi in zato ne more biti deležen sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je zato postavljeni izvedenki naložilo izračun premalo izplačane plače le ob upoštevanju višine plače, kot je opredeljena v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in ne tudi ob upoštevanju ustnega dogovora. Tožniku je tako prisodilo le razliko do plače, kot mu pripada po pogodbi o zaposlitvi, v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek, ki temelji na plačilu po ustnem dogovoru, zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne more utemeljeno zahtevati razlike v plači, ki bi mu pripadala v skladu z ustnim dogovorom s toženo stranko, zgolj zato, ker tožena stranka ni od celotnega tako dogovorjenega zneska odvajala akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, pač pa je del tega plačila obračunavala kot strošek v zvezi z delom. Delodajalec mora sicer res v skladu s predpisi(1) akontacijo dohodnine in prispevke plačevati od plače in vseh prejemkov na podlagi delovnega razmerja, vključno s povračili stroškov v zvezi z delom, in sicer ne glede na to, ali je bilo plačilo za delo dogovorjeno v pisni obliki s pogodbo o zaposlitvi ali pa z ustnim dogovorom med strankama. Vendar če davkov in prispevkov delodajalec za delavca ne plačuje, to še ne pomeni, da delavec plačila za delo ne more (uspešno) uveljavljati v sodnem postopku, v katerem lahko (celo mora, sicer to sodišče toženi stranki naloži po uradni dolžnosti) od delodajalca zahteva tudi plačilo davkov in prispevkov. Če torej sodišče ugotovi, da je med strankama veljal ustni dogovor, ki je določal poseben način obračunavanja plačila za delo delavca, je delavec do plačila za delo v skladu s takšnim dogovorom upravičen, ne glede na to, ali je delodajalec za delavca odvajal davke in prispevke, kot mu to nalagajo prisilni predpisi.

15. Kljub sicer zmotnemu materialnopravnemu stališču pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo plače za avgust in september 2010 pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik v navedenih dveh mesecih ni dosegel 60.000,00 EUR prometa. Glede na to dejstvo in ob upoštevanju veljavnega ustnega dogovora med strankama mu torej dodatek za uspešnost ne pripada. Pripada mu le plača, kot je dogovorjena po pogodbi o zaposlitvi in kot jo je izračunala izvedenka finančne stroke po navodilu sodišča prve stopnje. Ker izračunu izvedenke tožnik v pritožbi ne nasprotuje, je pritožbeni očitek zato v tem delu neutemeljen. Prav tako je iz navedenih razlogov neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedenki naložiti, da izračuna premalo plačano plačo ob upoštevanju ustnega dogovora.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do drugih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za pravilno rešitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi v predmetni zadevi, zato ti stroški niso bili potrebni in jih pritožbeno sodišče ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.), Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/1996 in nadalj.) in Zakon o dohodnini (ZDoh2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.).