Jedro

Sodišči sta šteli, da ni dokazano, da bi toženec povzročil tožniku katerokoli od zatrjevanih vrst škode, za nekatere vrste škode pa tožnik ni dokazal, da bi mu sploh nastale. Ker so že te ugotovitve dovolj za zavrnitev tožbenega zahtevka, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, koliko predstavlja posamezna vrsta zatrjevane škode tudi pravno priznano škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora toženec plačati znesek 2.415.958 LIT in 60.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodbi obeh sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi pa si tudi medsebojno nasprotujejo, tako da sodb ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje šteje, da tožnik ni dokazal nastanka pravno relevantne škode, čeprav je predložil potrdilo zdravnika iz Trsta. Tožnik je tudi dokazal, da je v pretepu izgubil očesno protezo, razen tega pa je predložil dokaze o nastanku premoženjske škode. Poudarja, da je toženec napadel tožnika in da bi za nastalo škodo odgovarjal tudi, če bi se tožnik poškodoval pri padcu čez svoj hišni prag. Sodišče druge stopnje na tožnikova pritožbena opozorila ni ustrezno odgovorilo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožeča stranka uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopke v reviziji ni določno opredelila. Njene navedbe o pomanjkljivih in nasprotujočih razlogih v sodbah sodišč prve in druge stopnje bi kazale, da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP in kršitev določbe 1.odst. 375.čl. ZPP. Takih kršitev pa revizijsko sodišče ni zasledilo. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih in pritožbeno sodišče je v svoji sodbi tudi presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Z revizijskimi razlogi, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.

Pri ugotovljenem dejanskem stanju pa je bilo z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Po tožnikovih navedbah naj bi mu nastala premoženjska in nepremoženjska škoda, ko ga je toženec dne 28.10.1990 v večernih urah fizično napadel tako, da ga je udaril v prsni koš, ga prijel za suknjič in povlekel skozi vrata proti dvorišču. Pri tem naj bi tožnik z levo stranjo glave in z levim kolenom udaril v vratni okvir, strgal se mu je suknjič, pri padcu pa si je razbil očala in očesno protezo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerim se strinja tudi sodišče druge stopnje, se dogodek ni odvijal tako, kot je tožnik zatrjeval, ampak se je tožnik, ki je bil vinjen, spotaknil ob prag vhodnih vrat svoje hiše, nakar je padel na dvoriščni prostor. Pri tem si ni poškodoval očal in očesne proteze. Tožnik je očesno protezo izgubil. Tožniku tudi ni uspelo dokazati, da bi mu nastali stroški v zvezi z zdravljenjem in da bi imel izgubo na zaslužku. Dokazano pa tudi ni bilo, da bi mu toženec povzročil poškodbe na fasadi, za katere je zahteval odškodnino. Tako sta sodišči šteli, da ni dokazano, da bi toženec povzročil tožniku katerokoli od zatrjevanih vrst škode, za nekatere vrste škode pa tožnik ni dokazal, da bi mu sploh nastale. Ker so že te ugotovitve dovolj za zavrnitev tožbenega zahtevka, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, koliko predstavlja posamezna vrsta zatrjevane škode tudi pravno priznano škodo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).