Jedro

Ustreznost spremembe preživljančeve pravice v dosmrtno denarno rento po drugem odstavku 121. člena ZD, se ugotavlja tudi po objektivnem kriteriju.

Služnost stanovanja lahko preneha na podlagi tako imenovanega priposestvovanja prostosti (tretji odstavek 58. člena ZTLR oziroma pravilo paragrafa 1479 ODZ ali zaradi neizvrševanja le pod pogojem, da se lastnik izvrševanju protivi, upravičenec pa svoje pravice ne uveljavi v treh zaporednih letih.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka (s katerim je ugodeno nasprotnemu zahtevku toženke zaradi prenehanja služnostne pravice stanovanja) spremeni tako, da se toženkina pritožba v tem delu zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje; v prvem odstavku izreka (odločitev o spremembi preužitka v denarno rento) in v tretjem odstavku (stroškovna odločba) pa razveljavi in vrne sodišču druge stopnje, da o tem delu ponovno odloči. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da se stvarno breme preužitka, določeno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju z dne 25.05.1978, opr. št. O 181/77, v korist tožnice in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine vl. št. 1456 k.o..., vl. št. 205 k.o..., vl. št. 52 k.o... in vl. št. 196 k.o..., razen glede dolžnosti toženke za izročitev osem kubičnih metrov bukovih drv, spremeni v mesečno rento po 9.000 SIT. Nasprotni zahtevek toženke, da preneha služnostna pravica tožnice na stanovanju, ustanovljeni z dednim dogovorom, pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek zaradi spremembe stvarnega bremena preužitka v denarno rento in ugodilo nasprotnemu zahtevku toženke, da preneha služnostna pravica tožnice na stanovanju.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da ostane v veljavi sodba sodišča prve stopnje ali pa da se sodba razveljavi. V reviziji opozarja, da so bili med pravdnima strankama stalni spori v zvezi z izpolnjevanjem tožničinega preužitka. Tožnica je duševno prizadeta in 15.02.2001 jo je zadela tudi možganska kap, zaradi česar je stalno v postelji. Zaradi sporov med strankama je tožnica dejansko zgubila užitek. Zato se sedaj postavlja vprašanje, kako naj toženka sploh izpolnjuje preužitek v naravi. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi v odločbi, ki se nanaša na odločitev o nasprotnem zahtevku. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo pravili paragrafov 1488 in 1479 ODZ. Namreč triletno zastaranje služnostne pravice lahko začne teči v primeru, če se zavezanec protivi izvrševanju služnosti, uporavičenec pa ni uveljavljal pravice v treh zaporednih letih. Sicer pa takšna služnost zastara samo zaradi trideset letne neuporabe.

V odgovoru na revizijo je toženka predlagala, da se jo zavrne.

Ocenjuje, da revizija postopkovnih kršitev ni obrazložila, materialno pravo pa da ni bilo kršeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP)).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeče:

1. Pri nepremičninah, ki jih je toženka podedovala po pokojnem možu, ki je bil tožničin brat, sta vknjižena dosmrtna služnostna pravica stanovanja in stvarno breme preužitka v korist tožnice. Nesporazumi med pravdnima strankama so se začeli že pred več leti, tako da je že leta 1990 posredoval med njima Center za socialno delo, ki je dosegel med strankama sporazum, kako naj toženka izpolnjuje stvarno breme preužitka. Odnosi med pravdnima strankama pa so že nekaj časa neurejeni in sedaj zaostreni do take mere, da nimata nobenih stikov več. Tožnica tudi ni hotela več jemati hrane, ki ji jo je toženka dajala. Ker neurejeno stanje traja že dalj časa, ni bistveno, katera od pravdnih strank je k nastanku takšnih razmer več prispevala. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da zaradi nastalih razmer ni mogoče nadaljno izvrševanje preužitka v celoti. Ker ni mogoče izvrševanje preužitka v dogovorjeni materialni obliki, je po njegovi oceni utemeljen zahtevek, da se toženkina obveznost do tožnice spremeni v denarno rento. Odločitev o tem je oprlo na določilo 121. člena Zakona o dedovanju (ZD). Pri odločanju je poudarilo, da višina denarne rente ni odvisna od tožničinih potreb ampak od vrednosti dogovorjenega preužitka. Denarno vrednost le tega je ugotavljalo s pomočjo izvedenca. S sodbo je stvarno breme preužitka (razen glede obveznosti, ki se nanaša na vsakoletno izročanje osem kubičnih metrov suhih bukovih drv) spremenilo v denarno rento v višini 9.000 SIT mesečno. V denarno rento pa ni spremenilo tožničine služnostne pravice stanovanja (ker je ocenilo, da ima tožnica to služnost še vedno na spornem stanovanju).

2. Z nasprotnim zahtevkom je toženka zahtevala, da se ugotovi, da je prenehala tožničina služnostna pravica stanovanja, ki se nahaja v hiši v K.. Ugotovilo je, da toženka te služnosti ni prepovedala ter da lahko obstoječa služnost preneha bodisi s smrtjo služnostnega upravičenca, zaradi neizvrševanja, kadar se lastnik izvrševanju upre, upravičenec pa svoje pravice ne uveljavlja v treh zaporednih letih ali če služnostni zavezanec priposestvuje prostost (pravna pravila 524-1497 ter 1488 paragrafa ODZ). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zadevni toženkin nasprotni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je s spremenjeno sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se preužitek spremeni v denarno rento. Za odločilno je štelo, da se je tožnica izselila iz skupne hiše ter zato ugotovljena dolgotrajna nesoglasja med strankama ne morejo biti ovira za izpolnjevanje toženkine obveznosti preužitka v naravi. Sprememba preužitka v denarno rento bi bila možna, če bi to ustrezalo eni in drugi stranki, v danem primeru pa spremembo zahteva tožnica a ji zavezanka nasprotuje. Sodišče druge stopnje je ocenilo za utemeljen tudi toženkin nasprotni zahtevek, da je prenehala tožničina služnostna pravica stanovanja. Za odločilno je štelo ugotovitev, da je tožnica opustila izvrševanje služnostne pravice stanovanja. Pri tem naj ne bi bili odločilni razlogi za opustitev, ker da je pravica zaradi dejanskega neizvrševanja in upravičenkine najmanj triletne pasivnosti, ko pravice ni uveljavljala, le-ta prenehala po pravilu paragrafa 1488 ODZ.

3. Glede služnostne pravice stanovanja: Ta služnost je v tem primeru vpisana v zemljiški knjigi in je zato stvarnopravne narave. Taka služnost preneha po pravilu paragrafa 1488 ODZ, če se zavezanec protivi izvrševanju služnosti, upravičenec pa ne uveljavi svoje pravice v treh zaporednih letih (enako pravilo vsebuje tudi prvi odstavek 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Takšna je tudi sodna praksa (primerjaj odločbo II Ips 270/93). Glede na ugotovljeno dejansko stanje (v sodbi sodišča prve stopnje, da služnosti toženka ni prepovedala oziroma se ji ni uprla) je sodišče druge stopnje neutemeljeno ugodilo toženkinemu nasprotnemu zahtevku in brez materialnopravne podlage spremenilo pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Ob pogojih, ki jih šteje pritožbeno sodišče za odločilne, bi lahko sporna služnost prenehala le na podlagi tako imenovanega priposestvovanja prostosti (tretji odstavek 58. člena ZTLR oziroma pravilo paragrafa 1479 ODZ, s tem da znaša priposestvovalna doba dvajset in ne trideset let kot zmotno izvaja revizija). Sodišče druge stopnje je pri zadevnem odločanju prezrlo, da lahko služnost preneha zaradi neizvrševanja le pod pogojem, da se lastnik izvrševanju protivi, upravičenec pa svoje pravice ne uveljavi v treh zaporednih letih. V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče na podlagi določila prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožnice v tem delu ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v odločitvi o nasprotnem zahtevku tako, da je tega zavrnilo.

4. Glede spremembe preužitka v denarno rento: V načelu se lahko obveznosti spreminjajo predvsem na podlagi sporazuma strank (pogodbenikov). Toda pri trajnih obveznostih (kakršni sta pogodba o dosmrtnem preživljanju in tudi preužitkarska pogodba) je že zakonodajalec predvidel možnost za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih razmer (121. člena Zakona o dedovanju - ZD). Po navedenem določilu uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev znatno otežkočena. Po določilu drugega odstavka istega člena sodišče lahko spremeni preživljančevo pravico v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki. S tako rešitvijo se je hotelo predvsem ohraniti obstoječe pogodbeno razmerje, tudi na račun spremembe oblike izpolnitve. V tem primeru je bilo ugotovljeno, da so se razmere med strankama pomembno spremenile. To potrjuje med drugim ugotovitev, da je do določene spremembe pogodbenega razmerja prišlo že po posredovanju Centra za socialno delo Kranj v letu 1990. Ugotovljeno je bilo, da so odnosi med strankama tako zaostreni, da nimata nobenih stikov več, da to traja že dalj časa, da tožnica odklanja hrano in da zaradi nastalih razmer ni mogoče nadaljnje izvrševanje užitka v celoti. Podatki iz spisa kažejo, da je tožničino odklanjanje hrane pogojeno bolezensko (ta zaradi tega ne izgubi narave objektivno upoštevnega dejstva). Te in ostale ugotovitve imajo pomen odločilnih dejstev za ugotovitev spremenjenih razmer. Pravni pomen v drugem odstavku 121. člena ZD zapisane predpostavke "če to ustreza" pa je treba ocenjevati objektivno to je ob tehtanju vseh okoliščin konkretnega razmerja in ob upoštevanju namena norme, da bi se trajno pogodbeno razmerje v možni in za obe pravdni stranki sprejemljivi obliki ohranilo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da vse navedene okolnosti pri odločanju na pritožbeni stopnji niso bile v celoti upoštevane, ker se je izhajalo iz pravno zmotnega stališča, da ugotovljene okolnosti ne predstavljajo ovire za izpolnjevanje toženkine obveznosti dajanja preužitka v naravi, ker ne gre za skupno življenje strank in prehranjevanje pri skupni mizi (pa čeprav naj bi tožnica odklanjala hrano zato, ker je sumila na zastrupitev - listna številka 105). Sprejeto presojo zato ocenjuje za pravno zmotno. Ker pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da obravnavani tožničin zahtevek ni utemeljen, ni preizkušalo utemeljenosti preostalih pritožbenih izvajanj toženke, s katerimi je izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Ta del pritožbe zato ni bil izčrpan. Navedena ugotovitev pojasnjuje ravnanje revizijskega sodišča, da je razveljavilo odločitev pritožbenega sodišča, ki se nanaša na spremembo preužitka v denarno rento (drugi odstavek 380. člena ZPP) in ne spremenilo tega dela sodbe na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP.

V nadaljnjem postopanju bo naloga sodišča druge stopnje, da preizkusi še utemeljenost toženkinih pritožbenih izvajanj, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve (med drugim tudi na višino denarne rente), zatem pa o razveljavljenem delu sodbe ponovno odloči. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.