Jedro

Valutna klavzula je dovoljena (5. člen Zakona o deviznem poslovanju Ur.l. RS št. 1/91). Dogovor, s katerim stranki zavarujeta vrednost dogovorjene obveznosti proti razvrednotenju z valutno klavzulo, ni niti v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 12. čl., niti z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Nasprotno, ohranitev prave vrednosti pogodbeno sprejete obveznosti je v skladu s tema načeloma, predvsem pa z načelom enake vrednosti dajatev po 15.čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko vrednost zneska 22.106 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.3.1991 dalje do plačila. Ugotovilo je, da se je toženec z dogovorom z dne 19.9.1990 zavezal, da bo plačal tožnici iz naslova deleža na skupnem premoženju 40.000 DEM. Ta dogovor sta pravdni stranki sklenili v zvezi s sporazumom o razdružitvi skupnega premoženja z dne 19.9.1990 po 64. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Toženec je doslej plačal 841.022,00 SIT, to je vrednost 17.894 DEM.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo izrek o zamudnih obrestih tako, da so te enake tolarski protivrednosti zamudnih obresti po obrestni meri Kreditne banke Maribor za hranilne vloge v DEM na vpogled. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki z dogovorom o plačilu 40.000 DEM le zavarovali z valutno klavzulo toženčevo obveznost, dogovorjeno s sporazumom v zvezi s predlagano razvezo zakonske zveze.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je zavezal plačati tožnici znesek 280.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Če bi moral plačati več, bi bilo to v nasprotju z načelom poštenja po 12. čl. in načelom prepovedi zlorabe pravic po 13.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, oziroma obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodb prve in druge stopnje sta pravdni stranki dne 19.9.1990 sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja po 64.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, s katerim se je toženec zavezal tožnici izplačati najkasneje do 1.3.1992 vrednost njenega deleža na skupnem premoženju v znesku 280.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1991 dalje. Istega dne sta pravdni stranki sklenili še dogovor, s katerim sta zavarovali vrednost dogovorjenega zneska tako, da je toženec prevzel obveznost plačila 40.000 DEM do 1.3.1992 z obrestmi od tega dne dalje.

Ugotovljeno je, da je bil po tečaju, veljavnem ob sklenitvi dogovora, znesek 280.000,00 SIT vreden 40.000 DEM. Z dogovorom z dne 19.9.1990 sta torej pravdni stranki z valutno klavzulo zavarovali vrednost dogovorjenega zneska 280.000,00 SIT. Valutna klavzula je dovoljena (5. člen Zakona o deviznem poslovanju Ur.l. RS št. 1/91). Dogovor, s katerim stranki zavarujeta vrednost dogovorjene obveznosti proti razvrednotenju z valutno klavzulo, ni niti v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 12. čl., niti z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Nasprotno, ohranitev prave vrednosti pogodbeno sprejete obveznosti je v skladu s tema načeloma, predvsem pa z načelom enake vrednosti dajatev po 15.čl. ZOR. Obravnavani dogovor je veljaven, kolikor veže tolarsko plačilo na vrednost tuje valute, ne bi pa bil podlaga za zahtevek na plačilo v tuji valuti (2. odst. 5.čl. Zakona o deviznem poslovanju).

Veljavnost spornega dogovora je bila presojana tudi glede na toženčevo tedanjo sposobnost, da odloča in sprejema obveznosti po svoji pravi poslovni volji. Na podlagi skladnih izvedeniških mnenj prim. dr. M. P., prof. dr. J. L. in dr. T. P. sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil toženec sposoben razumske presoje in uveljavljanja svojih interesov in koristi ter da je razumel pomen in posledice sklenjenega sporazuma o delitvi skupnega premoženja.

Glede na obrazloženo temeljita sodbi na pravilni uporabi materialnega prava. Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).