Jedro

Ker velja v pogodbenem pravu načelo relativnosti, to je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenima strankama (125. člen OZ), tožnik ni aktivno legitimiran zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, sklicujoč se pri tem na kupno pogodbo z dne 16.7. 1959 in kupno pogodbo z dne 9.3.2005, niti na povezavo med njima.

V primeru zahtevka na ugotovitev lastninske pravice iz naslova priposestvovanja, del zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, nima podlage v materialnem pravu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v prvem in tretjem odstavku izreka ( glede zahtevka na ugotovitev lastninske pravice in glede stroškov postopka) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, - v drugem odstavku ( glede izstavitve zemljiškoknjižne listine) pa se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožene stranke H. K., T. K., N. K., S. Š., D. H. in D. K. so dolžne v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini - parceli 233/2 - travnik 382 m2, vpisani pri vložni številki 708, k.o. R. na ime tožeče stranke M. K., rojenega X. Y. 1963, EMŠO: ..., stanujoč V. pot 9a, R.,da ne bo izvršbe.“ v tem delu zavrne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnik M. K. lastnik parcele 233/2, travnik, v površini 382 m2, vpisane v vl. št. 708, k.o. R.. Toženim strankam je naložilo, da tožniku izstavijo primerno zemljiškoknjižno listino in da mu plačajo 1270, 81 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

Proti sodbi vlagajo pritožbo tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo vseh stroškov z obrestmi. Zaradi obširnosti pritožbe se na tem mestu povzemajo le bistveni deli. Tožena stranka tako navaja, da se sodba ne da preizkusiti, saj sodišče ugotovi pridobitev lastninske pravice, tega pa ne obrazloži in je tudi samo s seboj v nasprotju. Tako ugotovi, da je pravna prednica postala lastnica sporne nepremičnine še pred nacionalizacijo, čeprav sočasno ugotavlja, da se vpis v zemljiški knjigi ni izvršil. Iz obrazložitve tudi ni jasno razvidno, na kakšni pravni podlagi je sodišče razsodilo, saj sicer zapiše, da ni odločalo po določbah, ki se nanašajo na priposestvovanje, istočasno pa v razlogih obravnava posest. Protispisna je nadalje trditev, da si tožene stranke in njihova pravna prednika nikoli niso lastili sporne nepremičnine in ob tem ponovno opozarja na svoje navedbe v postopku in tam predložene dokaze. Sodišče se do teh navedb in dokazov tudi ni opredelilo. Pritožniki nadalje opozarjajo na to, da je bil predmet pogodbe nedoločen, današnja parcela, ki je predmet spora, meri 382m2, v pogodbi pa se govori o 250 m2 ter na vse ostale dejanske trditve in dokaze, ki jih sodišče sploh ni upoštevalo (glede predmeta kupne pogodbe iz leta 1958, glede dejstva, da sta pravna prednika tožencev parcelo štela za svojo, nadalje nedobrovernosti pravne prednice tožnika in tožnika samega ter dejstva, da tožnik te parcele svoji pravni prednici ni plačal, saj mu je morala denar vrniti in zatrjevane fiktivnosti pogodbe iz leta 2005). Pritožba izrecno uveljavlja tudi pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je tako v razlogih sodbe zapisalo, da je pravna prednica tožnika pridobila lastninsko pravico na sporni parceli že pred nacionalizacijo, kar pa ne drži, saj vpis v zemljiško knjigo ni bil izvršen. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla se namreč zahteva vpis v zemljiško knjigo, enako pa je veljalo tudi v času sklenitve pogodbe, to je v letu 1958. Pravna prednica tožnika zato ni postala lastnica te parcele in lastninske pravice tudi ni mogla prenesti na tožnika. Ker je kasneje parcela postala družbena lastnina, te lastninske pravice tudi kasneje ni mogla pridobiti. Sodišče je toženim strankam tudi neutemeljeno naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine. V kolikor je tožnikov zahtevek obravnavalo kot obligacijskopravni zahtevek, tožnik zanj ni aktivno legitimiran, saj ni bil stranka prodajne pogodbe iz leta 1958 in tudi ni univerzalni pravni naslednik R. M.. Tudi kupna pogodba z njo mu te legitimacije ne daje. Podobno je odločilo že VS RS v zadevi II Ips 580/2005. Pritožba graja tudi odločitev v stroškovnem delu, saj se je ne da preizkusiti. Stroškovnik, na katerega se sodba sklicuje, strankam ni bil vročen in jim ni znan.

V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in nasprotuje pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, stroškov ne priglaša. Pritožba je utemeljena.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZZP-D, je pritožbeno sodišče v postopku s pritožbo uporabilo do takrat veljavne predpise in se tako vsa določila, na katera se sklicuje v nadaljevanju, nanašajo na tekst ZPP pred uveljavitvijo novele ZPP-D. Iz dejanskih navedb v tožbi izhaja, da tožeča stranka zatrjuje pridobitev lastninske pravice na dveh pravnih podlagah. Tako zatrjuje pridobitev le-te na podlagi pravnega posla, sklicujoč se pri tem na kupno pogodbo, ki jo je 19.4.1958 sklenila s pravno prednico tožencev, to je V. B., njegova pravna prednica, to je R. M., ter kupni pogodbi z dne 28.6. 1999 in 8.3.2005, s katerima je nato R. M. prenesla svoje nepremičnine na tožnika. Sočasno s tem tožnik zatrjuje tudi pridobitev lastninske pravice na originaren način, glede na tožbene navedbe na podlagi priposestvovanja.

Pogoji za pridobitev lastninske pravice na eni ali drugi pravni podlagi so seveda različni.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi zatrjevane pravnoposlovne pridobitve, saj zapiše, da je pravna prednica tožnika pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, še preden je nepremičnina postala družbena lastnina (v letu 1959) in se zato ne more uspešno sklicevati na priposestvovanje.

Na podlagi pravnega posla se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (glej 40. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Potreben je torej pravni naslov in pridobitni način. Smiselno enako je določal 33. člen prej veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR), pred letom 1980 pa 431 par. Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Pravna prednica tožnika glede na ugotovitev sodišča, da se na podlagi kupne pogodbe z dne 19.4.1958 pri sporni parceli nikoli ni vpisala v zemljiško knjigo, na podlagi te pogodbe zato ni pridobila lastninske pravice, pač pa le obligacijsko pravno varstvo. Lastninske pravice zato ni mogla, na kar utemeljeno opozarja pritožba (upoštevaje to pravno podlago), prenesti na tožnika. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravna prednica tožnika že pred nacionalizacijo v letu 1959, na podlagi kupne pogodbe postala lastnica sporne nepremičnine, je zato materialnopravno zmotna, posledično pa tudi ugotovitev, da je lastnik sporne parcele na podlagi sklenjene kupne pogodbe z dne 9.3.2005 sedaj tožnik.

Kot je že bilo pojasnjeno, ostaja do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo varstvo iz sklenjene kupne pogodbe v sferi obligacijskega prava. Pravna prednica tožnika bi na podlagi sklenjene kupne pogodbe tako lahko zahtevala od prodajalke oz. njenih univerzalnih naslednikov izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki bi ji omogočil vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ne more pa tega, kar pritožba utemeljeno uveljavlja, zahtevati tožnik. Tožnik namreč ni bil stranka kupne pogodbe z dne 19.4.1958, toženci oziroma njuna pravna prednika pa niso bili stranke pogodbe z dne 9.3.2005. Ker v pogodbenem pravu velja načelo relativnosti, to je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami (glej 125. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), tožnik ni aktivno legitimiran zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine sklicujoč se pri tem na kupno pogodbo z dne 19.4.1958 in kupno pogodbo z dne 9.3.2005, niti na povezavo med njima. Zakon namreč določa le nekaj izjem, ko se pogodbeni učinki lahko raztezajo tudi na tretje osebe (npr. v zvezi z univerzalnim pravnim nasledstvom, v primeru pogodbe v korist tretjega in še nekaj drugih v zakonu navedenih primerih). V obravnavanem primeru tožnik v svoji trditveni podlagi kaj takšnega ni niti zatrjeval. Kot so pravilno opozorili pritožniki, je tudi Vrhovno sodišče v podobnem primeru (sodba II Ips 580/2005) že odločilo enako in nobenega utemeljenega razloga ni, da bi se v konkretni zadevi odločilo drugače. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s to pravno podlago sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo v 2. odstavku izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Ker se z drugo pravno podlago za pridobitev lastninske pravice sodišče v posledici zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ukvarjalo, je dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP v preostalem delu, to je glede ugotovitvenega dela in stroškov postopka, sodbo razveljavilo in vrača zadevo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče dopolni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na zatrjevano pridobitev lastninske pravice na originaren način, to je s priposestvovanjem, in o zahtevku ponovno odloči. Pritožbeno sodišče glede na spremenjeno odločitev in zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine še opozarja, da v primeru zahtevka na ugotovitev lastninske pravice iz naslova priposestvovanja, del zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, nima podlage v materialnem pravu. Kadar lastninska pravica nastane originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom ni potreben oziroma celo nasprotuje prvemu delu zahtevka. Značilnost izvirne pridobitve je namreč ravno v tem, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane lastninske pravice bi tožnik v primeru uspeha iz naslova priposestvovanja dosegel na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003).

Glede na to, da je bilo pritožbi potrebno ugoditi že iz navedenih razlogov, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene trditve posebej ne odgovarja.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo končni odločitvi (3. odst. 165. člena ZPP)