Jedro

V določbi 15. čl. ZSS je podlaga za izdajo dokončnega upravnega akta le v postopku za izvolitev sodnika, ne pa tudi v postopku imenovanja predsednikov sodišč. V določbi 5. odst. 62. čl. ZS pa ni podlage za razlago, da bi za prosto mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS z javnim pozivom pozivala k vložitvi kandidatur Vlada Republike Slovenije, ker je tudi v tem primeru za to pristojen Sodni svet RS (2. odst. 62. čl. ZS).

Izrek

Sklep Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije z dne 5.6.1996 se odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 15. člena zakona o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS, Uradni list RS št. 19/94 in 8/96) v zvezi s 1. odstavkom 132. člena zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS, Uradni list RS št. 19/94 in 45/95) izdala sklep, s katerim je zavrgla tožnikovo kandidaturo za prosto mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je kot razlog navedla, da tožnik, ki je na podlagi javnega poziva, objavljenega v Uradnem listu RS št. 17/96, kandidiral na mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS, ni izpolnjeval formalnega pogoja, določenega v 1. odstavku 132. člena ZS, ker še ni bil izvoljen v trajno sodniško funkcijo po določbah ZSS.

Tožnik je mnenja, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi nepravilne uporabe ZSS ter ZS. Tožena stranka se je postavila na stališče, da pomeni določba 1. odstavka 132. člena ZS formalni, torej procesni pogoj za imenovanje predsednika sodišča, kar pa je po tožnikovem mnenju zmotno iz dveh razlogov. Zakon ne določa, da v postopku za imenovanje predsednika sodišča lahko kandidira samo sodnik, ki je izvoljen v trajno sodniško funkcijo, pač pa določa, da je lahko imenovan samo sodnik, ki je izvoljen v trajno sodniško funkcijo. Pogoj, ki ga zakon določa, je materialni pogoj. Ali kandidat izpolnjuje materialni pogoj za imenovanje predsednika Vrhovnega sodišča RS pa tožena stranka glede na določbo 5. odstavka 62. člena ZS lahko ugotavlja v postopku, v katerem mora mora pridobiti mnenji Sodnega sveta in obče seje Vrhovnega sodišča RS. Med izvedbo tega postopka pa bi bil že končan postopek tožnikove izvolitve v trajno sodniško funkcijo, začet s prijavo kandidature na podlagi 101. člena ZSS, vloženo 6.2.1996, s tem pa tudi izpolnjen materialni pogoj za imenovanje predsednika Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka pa pravil postopka ni kršila le s tem, da je o tožnikovi kandidaturi odločala, še preden je v zvezi z njo opravila z zakonom predvideni postopek, temveč tudi s tem, da je svojo odločitev oprla na 4. odstavek 15. člena ZSS. Ta ureja pooblastila tožene stranke v postopku za izvolitev oziroma imenovanje sodnikov. Imenovanja predsednikov sodišč pa po mnenju tožnika niti po zakonu o sodiščih niti po zakonu o sodniški službi ni mogoče enačiti z izvolitvijo sodnika v sodniško funkcijo oziroma imenovanjem sodnika na katerokoli sodniško mesto. Zato tudi kandidature za mesto predsednika sodišča ni mogoče obravnavati po določbah, ki veljajo glede kandidatur na razpisana sodniška mesta. Ker tožena stranka ni imela zakonite podlage za zavrženje tožnikove kandidature, predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka je mnenja, da je glede na pristojnost za javni poziv upravičena opraviti tudi preizkus vloženih kandidatur glede izpolnjevanja formalnih pogojev za zasedbo prostega mesta. Po podatkih iz osebne evidence sodnikov je ugotovila, da tožnik ob izteku razpisnega roka še ni bil izvoljen v trajno sodniško funkcijo po določbah ZSS, kar je po mnenju tožene stranke formalni pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je sploh mogoče po vsebinski plati obravnavati kandidaturo. Po določbi 132. člena ZS je za predsednika lahko imenovan le sodnik, ki je izvoljen v trajno sodniško funkcijo. Stališče tožnika, da je navedeni pogoj potreben le za imenovanje, ne pa tudi za samo kandidiranje na mesto predsednika sodišča, ni sprejemljivo, ker se sicer zastavi vprašanje smisla in namena te zakonske določbe. Tako bi se lahko vsak kandidat skliceval, da bo kasneje prišlo do izvolitve v trajno sodniško funkcijo v časovno neopredeljeni prihodnosti. Zato je po mnenju tožene stranke treba strogo ločiti postopek izvolitve sodnika v trajno sodniško funkcijo od postopka za imenovanje predsednika sodišča. Pri tem uspešen zaključek prvega postopka pomeni nujen pogoj za začetek drugega. Ob drugačnem stališču se pojavi vprašanje, ali je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, predvsem pa vprašanje enakosti pred zakonom. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija dokončni posamični akt, ki je bil izdan na podlagi 4. odstavka 15. člena ZSS, v katerem je določeno, da kandidature (kandidatov za razpisana prosta sodniška mesta), ki so bile vložene po izteku razpisnega roka, ter kandidature, ki glede pogojev iz drugega odstavka tega člena niso popolne, po izvedenem upravnem postopku, v skladu z zakonom ministrstvo, pristojno za pravosodje, zavrže. V navedeni določbi 15. člena ZSS je podlaga za izdajo dokončnega upravnega akta le v postopku za izvolitev oziroma imenovanje sodnika, ne pa tudi v postopku imenovanja predsednikov sodišč. Ta postopek ureja 62. člen ZS.

ZS v 2. odstavku 62. člena izrecno določa, da sodnike k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika sodišča javno pozove Sodni svet, poziv pa se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, kar velja tudi za prosto mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS. V določbi 5. odstavka 62. člena, po kateri "ne glede na določbe prejšnjih odstavkov imenuje in razrešuje predsednika Vrhovnega sodišča RS Državni zbor na predlog ministra ... ", ni podlage za razlago, da bi za prosto mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS z javnim pozivom pozivala k vložitvi kandidatur tožena stranka. Tudi po stališču, izraženem v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-224/96 z dne 22.5.1997 (Uradni list RS št. 36/97), sprejeti v postopku za oceno ustavnosti 62. člena ZS (točka B-IV/21 obrazložitve cit. odločbe), mora tudi za mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS veljati pravilo iz 2. odstavka 62. člena ZS. To pa ne pomeni le, da Sodni svet pozove sodnike k vložitvi kandidatur, pač pa tudi, da ob objavi poziva sodnikom za vložitev kandidatur objektivizira posamezne kriterije (o strokovni in tudi siceršnji usposobljenosti), posebej pomembne za mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS, na podlagi katerih bo oblikoval svoje mnenje in ga posredoval ministru za pravosodje. Preden ta predlaga kandidata Državnemu zboru RS, da ga imenuje za predsednika Vrhovnega sodišča RS, si mora priskrbeti še mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS.

V obravnavani zadevi je postopek kandidiranja za prosto mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS z objavo poziva sodnikom za vlaganje kandidatur začel nepristojni organ. Zato tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa ni imela dejanske podlage za odločanje. Pa tudi sicer za zavrženje kandidature v 62. členu zakona o sodiščih ni podlage. Če kandidat ne izpolnjuje kakega pogoja, se kandidatura zavrne, seveda po poprejšnjem mnenju Sodnega sveta in obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/I/94).