Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more uspeti s ponavljanjem pritožbenih navedb, kadar je pritožbeno sodišče takšne navedbe presodilo in jih zavrnilo z razumnimi in utemeljenimi razlogi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni A.K. je dolžan plačati 1500 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila A.K. zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 3 mesecev zapora in preizkusno dobo 1 leta.

Zagovornik obsojenca je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitev določb 22. in 29. člena Ustave. Zahteva trdi, da obstaja nasprotje med navedbami sodb o vsebini obsojenčevega letaka in letakom samim, ker sodba navaja, da se v letaku trdi, da sta zasebna tožilca N.B. kot članica upravnega odbora Društva L. in M.B. kot predsednik tega društva odgovorna, da so stanovalci plačali Z.M. za inštalacije kabelske televizije štirikrat več, kot bi bilo pravično, da je društvo delilo priključke zastonj, stanovalci pa bodo to plačali za druge, za sodni spor, ki je stal več kot 1,000.000 SIT, da N.B. in M.B. v društvu ne delata brez plačila in da razpolagata z denarjem stanovalcev L. brez kakršnihkoli omejitev, da so imetniki priključkov za kabelsko televizijo kot solastniki kabelskega sistema storili davčni prekršek zaradi neodgovornega ravnanja in zlorab zasebnih tožilcev, da zlorabljata kabelski sistem in so njune neumnosti plačane z denarjem stanovalcev L., čeprav se v letaku te nepravilnosti očitajo Društvu L., ne pa zasebnima tožilcema. Zahteva trdi, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložila na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da se je obsojenec zavedal neresničnosti trditev, sodišče druge stopnje pa je na pritožbeno trditev, ki je to kršitev uveljavljala, odgovorilo, da so razlogi na 16. in 17. strani sodbe sodišča prve stopnje, čeprav jih tam ni, sodbi torej nimata razlogov o odločilnem dejstvu. Sodba sodišča prve stopnje nima obrazložitve o očitku, da je v letaku neresnična trditev, da je N.B. naročila Z.M. dograditev centrale po 6-krat višji ceni kot je bila obsojenčeva ponudba, čeprav je obsojenec z listinami dokazal, da je imel upravičen razlog verjeti v resničnost te trditve. Ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, da cene za celotno drugo fazo razširitve kabelske televizije ni mogoče primerjati s ceno za sanacijo razdelilne postaje, je nerazumljiva in je ni mogoče preveriti. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog obrambe, da od Z.M. pridobi račune, s katerimi bi obramba lahko dokazala resničnost zagovora, da je M. za 20 ur dela zaračunal več kot 40.000 DEM. Sodišče ni obrazložilo, zakaj zavrača obsojenčevo razlago finančnega poročila, kot je povzeta v letaku. Nejasni so razlogi sodbe o tem, kaj je neresničnega v trditvi v letaku, da zasebna tožilca nista delala zastonj in da ni dokaza o tem, da je bil del denarja podarjen B. ter kako naj bi ta trditev škodovala časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev. Razlogi sodbe o tem, ali je M.B. zaradi prekopanja P. ulice v I. naredil le stroške, ker so se dela opravljala brez predpisanih dovoljenj in so bila ustavljena, in škodoval obsojenčevi družbi E., si nasprotujejo. Društvo L. je v času nastanka letaka pravnomočno izgubilo sodni spor z družbo E.d.o.o., z izrazom „avantura“, ki je uporabljen v letaku pa niso mišljeni samo sodni stroški ampak vsi stroški, povezani s tem dejanjem, sodba pa tudi nima razlogov o neresničnosti teh trditev v letaku. Sodišče se ni opredelilo do zagovora, da je društvo L. najelo kabelski sistem in je s tem v zvezi storilo davčni prekršek. Zavrnilo je dokazni predlog obrambe, da odredi izvedenca finančno-davčne stroke o tem, ali so trditve v letaku o davčnem prekršku pravilne, izvedba tega dokaza pa bi razbremenila obsojenca. Zavrnilo je tudi dokazni predlog obrambe, da priskrbi dokaze o tem, ali je upravni odbor društva L. dovolil investicijo in plačila računov zanjo. O zavrnitvi teh dokazov ni razlogov in tudi ne o neresničnosti teh trditev. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrabe je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe po 29. členu in do enakopravnosti po 22. členu Ustave ter pravico do poštenega sojenja po točki d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Predlaga, da se obsojenca oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da so razlike med trditvami, zapisanimi v letaku, in njihovimi povzetki v sodbi v nebistvenih podrobnostih ali o nebistvenih okoliščinah. Zahteva z zatrjevanjem nasprotij uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To uveljavlja tudi z navedbami, da obsojenčeve trditve niso neresnične in da se obsojenec ni zavedal neresničnosti trditev, ki jih je zapisal v letaku.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zagovornik je domnevne napake sodbe sodišča prve stopnje v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih uveljavlja v zahtevi, uveljavljal že v pritožbi in pritožbeno sodišče je te navedbe presodilo in obrazložilo v svoji sodbi. Zahteva ne pojasni, zakaj se z razlogi pritožbenega sodišča ne strinja, razen z obrazložitvijo zavrnitve pritožbene trditve o obsojenčevem zavedanju neresničnosti trditev v letaku. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da so razlogi o tem na 16. in 17. strani sodbe, čeprav jih po stališču zahteve tam ni mogoče najti. Toda Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v drugem odstavku na 17. strani sodbe sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so „vse navedbe, ki so povzete iz letaka v izrek sodbe neresnične, kar je k vsaki točki posebej obrazloženo, česar se je obtoženi A.K. tudi zavedal, saj je kot podpisnik sporazuma kabelskih operaterjev vedel ...“. V tretjem odstavku na isti strani sodišče ugotavlja, da je obsojenec „s svojim ravnanjem uresničil vse objektivne znake kaznivega dejanja obrekovanja“, da je „o zasebnih tožilcih trdil in raznašal neresnične navedbe, kot so povzete v izreku sodbe ... pri tem pa se je zavedal, da to kar trdi, ali raznaša, je neresnično“. Za tako ugotovitev sodišče posebej omenja vsebino dopisa obsojenčevega podjetja E.d.o.o. z dne 8.1.2002, v katerem KATV L.d.o.o. grozi s povračilnimi ukrepi in da „naj dvakrat premisli, kako bo opravičila denar, ker ji bo družba E.d.o.o. vseskozi gledala pod prste“. Sicer pa se sodba pritožbenega sodišča ne sklicuje na razloge na 16. in 17. strani sodbe sodišča prve stopnje, ampak na 17. in 18. strani, kjer so ti razlogi dejansko navedeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki se ne ozira na razloge, s katerimi je pritožbeno sodišče enake navedbe zavrnilo in razlogov pritožbenega sodišča ne izpodbija, ne more pričakovati uspeha zgolj s ponavljanjem pritožbenih navedb, kadar je pritožbeno sodišče takšne navedbe presodilo in jih zavrnilo z razumnimi in utemeljenimi razlogi, kot je to po oceni Vrhovnega sodišča storilo v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče zato vložnika zahteve napotuje na obrazložitev zavrnitve pritožbenih navedb v sodbi sodišča druge stopnje, katerim pritrjuje tako glede očitka, da je v izreku sodbe netočno povzet smisel vsebine letaka, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi nejasni ali si nasprotujejo. Glede navedbe, da sodba nima jasnih razlogov o tem, kaj je neresničnega v trditvi, da ni dokazov, da je bil del denarja podarjen B., Vrhovno sodišče posebej pritrjuje jasnim razlogom sodbe sodišča prve in druge stopnje, da gre v tem primeru za namigovanje na določeno dejstvo (insinuacije), namreč, da je B. kot „kreatorka vseh dogajanj“ (2. alinea izreka sodbe) od Z.M. dobila denar, ker je poskrbela, da je dobil „4-krat več denarja kot je pravično“, s tem pa je obsojenec namigoval na njeno podkupljivost, zanemarjanje interesov naročnikov kabelskih priključkov in njeno nepošteno koristoljubnost, le da za resničnost takega ravnanja nima dokazov. Enako stališče je tudi v Komentarju mag. Mitje Deisingerja k posebnemu delu kazenskega zakonika (GV Založba, Ljubljana) v 3. točki na 193. strani.

Neutemeljena je trditev zahteve, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga obrambe, naj priskrbi račune in predračune za dograditev glavne centrale in za drugo fazo razširitve kabelskega sistema. V drugem odstavku na 9. strani svoje sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev tega dokaznega predloga s sklicevanjem na analizo dokazov v predhodnem odstavku in na svoje zaključke, ki temeljijo na teh dokazih („v tej zvezi je sodišče zavrnilo ...“). Po mnenju Vrhovnega sodišča je na ta način razumljivo obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga.

Zahteva tudi neutemeljeno trdi, da sodišče ni obrazložilo svojih zaključkov, da so navedbe v letaku, ki so povzete v izreku sodbe, objektivno neresnične; o tem ima sodba sodišča prve stopnje obširne in izčrpne razloge pri analizi vsake alineje izreka sodbe posebej in v sklepnih ugotovitvah v drugem odstavku na 17. strani ter v tretjem odstavku na 18. strani svoje sodbe. Glede obsojenčevega zavedanja, da so njegove trditve neresnične, pa jih je kljub temu razširjal, ima sodba sodišča prve stopnje razloge v drugem in tretjem odstavku na 17. strani ter v četrtem odstavku na 18. strani. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.

Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe sama po sebi ni kršitev pravic obdolženca v kazenskem postopku po 22. in 29. členu Ustave ali po 6. členu EKČP. Za kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe bi šlo, če bi sodišče zavrnilo izvedbo dokaza, ki je materialnopravno relevanten, dopusten in mogoč razen, če je očitno, da ni pomemben za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov odveč zaradi jasnosti zadeve. V obravnavani zadevi je sodišče zavrnilo nekatere dokazne predloge obrambe (pridobitev računov in predračunov za ugotovitev cene in vrednosti opravljenih del, pridobitev sklepa upravnega odbora Društva L. o razširitvi kabelskega omrežja in za odreditev izvedenca finančno davčne stroke) kot nepotrebne. Vrhovno sodišče pritrjuje taki oceni, ki je bila glede na izpovedbe prič in listinske dokaze povsem utemeljena, zato zaključuje, da obsojenčeve pravice do obrambe niso bile okrnjene.

Ker zahteva zagovornika obsojenega A.K. ni bila utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v postopku z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima primeren poklic in redno zaposlitev, je lastnik gospodarske družbe, je poročen in ima preživninsko obveznost do dveh otrok, je lastnik stanovanjske hiše) ter zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala številne kršitve postopka in kršitve ustavnih pravic.