Jedro

Če tožeča stranka umakne tožbo, ker je tretji izpolnil obveznost, mora nasprotni stranki povrniti pravdne stroške in sama trpeti svoje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zaradi umika tožbe za glavnico in obresti ustavilo pravdni postopek (pravilno ugotovilo, da je postopek končan) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 10.800,00 SIT, s takšno odločitvijo pa je tudi smiselno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne pravdne stroške. Svojo stroškovno odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila tožba nepotrebna, in svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 156. člena ZPP.

Proti stroškovni odločitvi v izpodbijanem sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materilanega prava (3. točka prvega odstavka 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da napadeni sklep tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, zahtevek tožeče stranke (očitno pravilno tožene stranke) za povrnitev stroškov toženi stranki v znesku 10.800 SIT pa zavrne. V pritožbi navaja, da je bila tožena stranka v pravdi pasivno legitimirana, zato je imela tožeča stranka tudi pravico vložiti tožbo proti njej. Plačilo je prišlo šele kasneje, škodo je likvidirala druga organizacija.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku ima o povrnitvi pravdnih stroškov poleg temeljnih pravil (kriterij uspeha v pravdi in kriterij krivde) tudi posebna pravila. Prvo sodišče, ki je oprlo svojo stroškovno odločitev na določbo prvega odstavka 156. člena ZPP, tedaj na kriterij krivde, je sicer zmotno uporabilo po svoji vsebini materialnopravne določbe ZPP o stroških postopka (dvanajsto poglavje), a je njegova odločitev, čeprav iz drugih razlogov, kljub temu pravilna. Tožeča stranka je umaknila tožbo za glavnico in obresti proti toženi stranki potem, ko ji je druga organizacija (tako zatrjuje tudi v pritožbi) plačala odškodnino. Ker je tožeča stranka vztrajala pri plačilu stroškov postopka, povrnitev pravdnih stroškov pa je zahtevala tudi tožena stranka, bi moralo prvo sodišče o stroškovnih zahtevkih pravdnih strank odločiti v skladu z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, tedaj po posebnih pravilih. Po tej določbi pa mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Ker je nesporno, da toženec zahtevka ni izpolnil, ostali razlogi, zaradi katerih je tožnik umaknil tožbo proti tožencu, za odločitev o stroškovnih zahtevkih niso pomembni in je zato tudi nepomembno, ali je bila tožena stranka pasivno legitimirana oziroma ali je bil zahtevek tožeče stranke preuranjen. V pravdnem postopku, ki se je končal z umikom tožbe, ima toženec v skladu z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pravico zahtevati njihovo povračilo od tožnika, svoje stroške pa mora trpeti tožnik sam.

Zaradi povedanega in po ugotovitvi, da prvo sodišče tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. točke 380. člena ZPP.