Jedro

Če ni okupatorjevega nasilnega dejanja, ni pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 30.11.2000, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 15.5.2000 in odločila, da se zahtevku tožeče stranke za priznanje statusa, žrtve vojnega nasilja - begunke, ne ugodi. Tožena stranka je odločitev oprla na ugotovitve, da so dne 29.11.1943 požgali T. kozolec v C. partizani kot pripadniki NOB, ker so T. simpatizirali z okupatorjem. Ob tej priliki se je vnelo in pogorelo še 8 ali 9 hiš, med njimi tudi hiša, v kateri je domovala družina tožeče stranke. Družina se je nato nastanila v gasilskem domu do 15.11.1944, dokler ni bila njihova hiša zasilno popravljena, da so se zopet preselili v njo. Na podlagi teh dejstev tožena stranka ugotavlja, da tožničinega doma niso požgali okupatorji ali njihovi sodelavci. Zato tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke na podlagi 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN).

Navedeno odločitev je potrdilo upravno sodišče. Presodilo je, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilen zaključek tožene stranke, da tožeča stranka ni bila izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Družina tožeče stranke (oče, mati in 8 otrok) je živela v C., kjer so dne 29.11.1943 partizani požgali T. kozolec, pri čemer se je vnela in pogorela tudi hiša tožničine družine in še več drugih, zaradi česar se je tožničina družina začasno do 15.11.1944 nastanila v gasilskem domu. Po določbah 1. in 4. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja (begunec) oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj 3 mesece. Pri tožnici pa ni izkazano, da bi bila (sama oziroma skupaj s starši) izpostavljena ali bi ji neposredno grozilo nasilno dejanje, določeno v 1. ali 4. odstavku 2. člena ZZVN, s strani okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, saj to partizani, borci NOB niso bili (česar pa tožeča stranka niti ne izpodbija).

V pritožbi tožeča stranka meni, da je žrtev vojnega nasilja, begunka. Njihova hiša je bila požgana in zato ima pravice iz tega naslova. Hiša je bila požgana kot posledica širjenja požara, katerega so sicer zanetili partizani, da bi se maščevali ljudem, ki so sodelovali z okupatorjem. Toda poleg te hiše je brez krivde zgorelo še 8 ali 9 hiš, med njimi tudi njihova. Je žrtev vojnega nasilja, saj ne bi bilo prav nič drugače, če bi hišo zažgal okupator. Dejstvo je, da je pogorela kot posledica boja proti sovražniku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi v pritožbi tožnica ne zanika ugotovitve o odločilnem dejstvu v tem sporu, to je, da hiša, v kateri je živela tožničina družina, ni pogorela zaradi okupatorjevega nasilnega dejanja. Ker torej tožničine hiše ni požgal okupator ali njegovi sodelavci, ni pogojev, da se tožeči stranki prizna status žrtve vojnega nasilja na podlagi določb 1. in 2. člena ZZVN. Pritožbeni ugovor, da je hiša zgorela, ne more vplivati na odločitev. Namreč samo ugotovitev, da je med vojno hiša zgorela, še ni dovolj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj mora biti dokazano tudi nasilno dejanje ali prisilni ukrep okupatorja. Ta pa v tem primeru ni dokazan.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.