Jedro

Prevoz potnikov po železnici je nevarna dejavnost, zato je železnica objektivno odgovorna za škodo zaradi smrti ali telesne poškodbe potnikov. V vsakem primeru pa je potrebno ugotoviti, če škoda res izhaja prav iz nevarne dejavnosti, ali je pravno relevantni vzrok za škodni dogodek v lastnostnih nevarne dejavnosti ali pa kje drugje (1. odst. 177. čl. ZOR).

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zapadle, pa neplačane zamudne obresti, ki so do uveljavitve OZ-A (ki je črtal 376. čl. OZ) že dosegle glavnico, so nehale teči po samem zakonu in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 4. vrstici I. točke izreka spremeni tako, da se ta vrstica v celoti pravilno glasi: "800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 800,00 EUR", v II. točki izreka pa tako, da se znesek 1.168,91 EUR nadomesti z zneskom 482,00 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 269,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2001 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. in 2. odstavek I. točke izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.168,91 EUR v roku 15 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Proti ugodilnemu delu sodbe se tožena stranka pravočasno pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni objektivno odgovorna. Železniški promet sam po sebi ni nevarna dejavnost in postane takšen, če se pojavijo pri izvajanju te dejavnosti nepravilnosti. Teh pa v vožnji vlaka na dan škodnega dogodka ni bilo, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je vlak vozil v skladu s predpisi, tudi zaviranje vlaka je bilo v skladu s predpisi. Ob takšnem zaviranju pa prav gotovo ne more priti do takšnega padca. Od povprečnega človeka se pričakuje, da ob normalnem zaviranju vlaka ne pade. Res so priče izpovedale, da naj bi bilo zaviranje vlaka sunkovito, vendar pa je analiza, ki jo je opravil izvedenec, jasna - sunkovitega zaviranja ni bilo, zato tudi ni vzročne zveze med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka tudi meni, da dihalne težave in siceršnje težave, ki jih tožnik navaja, niso v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom. Poškodbe bi lahko ocenil samo izvedenec medicinske stroke in bi ga sodišče moralo postaviti, tako kot je to tožena stranka predlagala. Podana je torej tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Prevoz potnikov po železnici je nevarna dejavnost, zato je železnica objektivno odgovorna za škodo zaradi smrti ali telesne poškodbe potnikov (primerjaj odločbi VS RS II Ips 588/97, II Ips 190/2000; tako tudi starejša sodna praksa - odločba zveznega sodišča Gzs 2/74; 2. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060.členom Obligacijskega zakonika, 173. člen ZOR, 1. odstavek 174. člena ZOR). Tudi v 18. členu Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu - ZPPŽP je določeno, da je prevoznik odgovoren za škodo, ki nastane zaradi smrti, telesne in duševne okvare zdravja ali druge poškodbe potnika. V vsakem primeru pa je seveda potrebno ugotoviti, če škoda res izhaja prav iz nevarne dejavnosti, ali je pravno relevantni vzrok za škodni dogodek v lastnostnih nevarne dejavnosti, ali pa kje drugje (1. odstavek 177. člena ZOR). Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru temu tako. Dovolj prepričljiva je dokazna ocena, da je do padca in poškodbe tožnika, prišlo zaradi sunkovitega zaviranja vlaka (glej obrazložitev stran 5 in 6 sodbe), da torej škoda izhaja iz nevarne dejavnosti (delovanje vlaka). Tožena stranka je za škodo objektivno odgovorna, ne glede na krivdo. Odgovornosti bi bila prosta, če bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (tožnika), ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti oziroma deloma prosta, če bi bil oškodovanec deloma kriv za škodo (2. in 3. odstavek 177. člena ZOR) in v primerih iz 19. člena ZPPŽP (če bi poškodba nastala zaradi zunanjega vzroka, ki se mu prevoznik ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic; po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnikov; ali zaradi ravnanja tretje osebe, ki se mu prevoznik ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru teh ekskulpacijskih razlogov ni bilo. Ni šlo za zunanji vzrok, niti za ravnanje tretje osebe. Ravnanje tožnika, ki je zaprl drsna vrata kupeja, pa ni mogoče šteti za nenormalno ravnanje potnika, pa čeprav je pri tem morda za trenutek stal v sonožnem položaju. Tožniku tudi ni mogoče očitati krivde v smislu določbe 3. odstavka 177. člena ZOR in 2. alineje 19. člena ZPPŽP (da je bilo njegovo ravnanje takšno, da bi se mu razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti). Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem je torej pravilna in zakonita.

Pri določanju višine odškodnine in pri teku obresti od tako določene odškodnine, pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče na takšno kršitev pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je poseglo v ta del odločitve. Tudi pritožbeno sodišče šteje za izkazano, da pri padcu na stol s kovinskim ogrodjem s celotno težo telesa, lahko pride do poškodb, kot jih je zatrjeval tožnik. Tožnik je utrpel hud udarec v levi predel prsnega koša zadaj. Hude bolečine so trajale 3 do 4 tedne, blažje še 14 dni, tožnik je bil dva meseca v bolniškem staležu, jemal je zdravila proti bolečinam, kakšna druga terapija, tudi ne fizioterapija, ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da bi imel tožnik težave z dihanjem, zato za ugotavljanje tega dejstva, pa tudi sicer (upoštevaje težo poškodbe), tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokaz z izvedencem medicinske stroke ni bil potreben. Iz tega naslova mu je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 1.200,00 EUR. Glede na opisane bolečine, upoštevaje tudi razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje, pa pritožbeno sodišče meni, da že znesek 800,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova (200. člen ZOR).

Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Upoštevaje način poškodbe in samo poškodbo, ni mogoče govoriti o takšnem strahu, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova.

Denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko prisodi le izjemoma, in sicer takrat, kadar je to močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. V konkretnem primeru ne gre za izjemno situacijo, pa tudi ne za posebne okoliščine (tožnik zatrjuje, da v obdobju dveh mesecev ni mogel pomagati pri opravljanju gospodinjskih del, ni mogel postoriti ostalih hišnih opravil, kot so obrezovanje drevja, ipd., odpadle so aktivnosti v času zimskim počitnic, začasno je bil omejen pri ukvarjanju s športom, zmanjšal je obiske pri materi v domu ostarelih). Zato tožniku tudi odškodnina iz tega naslova ne gre.

Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbi delno ugodilo in odškodnino znižalo na 800,00 EUR. Delno pa je poseglo tudi v odločitev glede tega zakonskih zamudnih obresti od določene odškodnine. Zamudne obresti, ki tečejo od 7.6.2001 so namreč na dan uveljavitve OZ-A, 22.5.2007, že dosegle glavnico. Glede na prej veljavno določbo 376. člena OZ so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je šteti, da se OZ-A (ki je črtal 376. člen OZ) na primere, ko so zapadle, pa neplačane zamudne obresti do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. Obresti so namreč po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova (tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-227/05 z dne 24.5.2007). V konkretni zadevi so zamudne obresti, ki tečejo od 7.6.2001, na dan uveljavitve OZ-A, 22.5.2007, kot rečeno, že dosegle glavnico (kar je pritožbeno sodišče ugotovilo s pomočjo programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, ki je pri sodišču v uradni rabi). Glede na povedano je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (pravilna uporaba materialnega prava) pritožbi tudi v tem delu delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti le v višini glavnice (800,00 EUR). V preostalem delu pa je sodbo potrdilo (4. točka 358. člena ZPP, 353. člen ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je moralo pritožbeno sodišče poseči tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Upoštevaje izračun uspeha po temelju in po višini, je tožnik sedaj uspel s 64%, tožena stranka pa s 36%, tako da je sedaj tožena stranka dolžna tožniku povrniti 481,54 EUR oziroma 482,00 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela z zneskom 1.200,00 EUR, od česar ji pripada 250 točk za sestavo pritožbe in 50 točk na račun 20% DDV, skupaj 300 točk ali 137,70 EUR. K temu je potrebno prišteti še takso za pritožbo v višini 131,36 EUR, tako da gre toženi stranki iz tega naslova 269,06 EUR oziroma 269,00 EUR. Tožnik je torej toženi stranki dolžan plačati 269,00 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v 15 dneh po prejemu odločbe sodišča druge stopnje.