Jedro

Preizkus sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava, ki zahteva sklepčnost tako glede temelja kot višine zahtevka. Pri tem je treba opozoriti, da zahteva po sklepčnosti ne pomeni, da mora stranka že v tožbi navesti prav vsa konkretna dejstva, na katerih utemeljuje zahtevek, da mora pojasniti prav vse podrobnosti spornega razmerja, ali da mora biti v tožbi zahtevani znesek do zadnjega centa preizkusljiv oz. izračunljiv.

Vprašanje sklepčnosti pa je zgolj vprašanje smiselnosti, povezanosti in skladnosti (konkludentnosti, kongruentnosti) dejanske podlage zahtevka s samim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 30.714,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2018 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka 2.258,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom terjala plačilo materiala in storitev, opravljenih na podlagi ustnega naročila tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo iz razloga nesklepčnosti tožbe.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe napačen. ZPP opredeljuje sklepčnost tožbe v 318. členu, ki določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da navede sklop dejstev, ki ob uporabi ustreznega pravnega pravila omogočajo izrek pravne posledice iz tožbenega predloga. Nesklepčnost tožbe je npr. podana takrat, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica, ali pa ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zasleduje tožeča stranka. Nesklepčnost je lahko tudi samo delna in se v takem primeru postavi vprašanje potrebnosti materialno procesnega vodstva sodišča (285. člena ZPP). Preizkus sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava, ki zahteva sklepčnost tako glede temelja kot višine zahtevka. Pri tem je treba opozoriti, da zahteva po sklepčnosti ne pomeni, da mora stranka že v tožbi navesti prav vsa konkretna dejstva, na katerih utemeljuje zahtevek, da mora pojasniti prav vse podrobnosti spornega razmerja, ali da mora biti v tožbi zahtevani znesek do zadnjega centa preizkusljiv oz. izračunljiv. Tožeči stranki v tožbi tudi ni treba predložiti prav vseh dokazov. V kolikšni meri morajo biti tožnikove navedbe konkretizirane in podprte z dokazi, je odvisno predvsem od nasprotne tožene stranke, zato tudi zgolj pavšalne, nekonkretizirane in nedokazane trditve v tožbi v ničemer ne okrnijo njene sklepčnosti. Seveda mora biti zahtevek individualiziran v meri, da se ga loči od drugih zahtevkov. Vprašanje sklepčnosti pa je zgolj vprašanje smiselnosti, povezanosti in skladnosti (konkludentnosti, kongruentnosti) dejanske podlage zahtevka s samim zahtevkom. Najprimernejši način za preizkus sklepčnosti tožbe je izvedba abstraktnega miselnega preizkusa, ali bi bilo mogoče na podlagi takšne tožbe izdati zamudno sodbo, za izdajo katere je pogoj, da je tožba sklepčna (3. točka prvega odstavka 318. člen ZPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je bila v konkretnem primeru že tožba v celoti sklepčna, poleg tega pa je tožeča stranka v nadaljevanju postopka še v popolnosti in konkretizirano pojasnila vse okoliščine spornega razmerja, in je iz njenih navedb mogoče povsem jasno izluščiti, kaj terja od tožene stranke in zakaj.

7. Tožeča stranka je zatrjevala, da je med njo in toženo stranko obstajala ustna podjemna pogodba, ki je bila sklenjena na podlagi dogovora med prokuristom tožeče stranke A. C. in pooblaščencem tožene stranke B. C. v začetku leta 2017. Predmet te pogodbe so bile storitve in material, ki so se nanašale na kompletno prenovo lokala tožene stranke na naslovu ... Tožeča stranka je navedla, da je izdelala idejni koncept in izvedbeni načrt prenove, logotip in grafično podobo oznak lokala, izbrala izvajalce, opravljala nadzor nad njihovim delom, dobavila material in opremo za lokal in nudila tudi pomoč pri njegovem zagonu. Tožeča stranka je s sklicevanjem na priloženi račun (A3) tudi natančno specificirala ves material, ki ga je dobavila toženi stranki, delo in storitve, ki jih je opravila zanjo, pa je obračunala po porabljenem času, v urah (A4). Očitek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zgolj nizala določene aktivnosti, ki naj bi jih za toženo stranko opravila, je nerazumljiv, saj je tožeča stranka prav z nizanjem teh aktivnosti natančno in določno pojasnila vsebino pogodbenega razmerja in definirala predmet pogodbe. Zatrjevana dejanska podlaga tožbe omogoča preizkus tožbenega zahtevka tako po temelju kot po višini. Sodišče prve stopnje je brez argumentov sledilo neprepričljivim ugovornim razlogom tožene stranke. Materialnopravno naziranje tožeče stranke, da ima pravico zahtevati tisto, kar je enostransko navedla na računu, je popolnoma pravilno, in sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj naj bi bilo napačno. Enostranskost listin le-tem ne odvzema niti verodostojnosti niti dokazne vrednosti. Nasprotno, račun po izrecni volji zakonodajalca predstavlja verodostojno listino, na podlagi katere je mogoče vložiti že predlog za izvršbo (ne zgolj tožbe) in torej v odsotnosti konkretiziranega ugovora nasprotne stranke povsem zadošča za opravo izvršbe. Če zaradi ugovora nasprotne stranke postanejo dejstva, ki jih izkazuje verodostojna listina, sporna (tj. če tožena stranka uspe z ustrezno kvalitetnimi ugovori zasejati dvom v njihovo pravilnost), jih mora tožnica res dokazati tudi z drugimi dokazi, vendar tudi v tem primeru račun ne zgubi pomena verodostojne listine (končno gre za knjigovodsko listino, na podlagi katere mora izdajatelj računa plačati DDV in je tudi v poslovni praksi sila neobičajno, da bi podjetja izdajala račune za neopravljene dobave ali storitve). Tožeča stranka je nenazadnje v dokaz svojih trditev predlagala tudi številne druge dokaze.

8. Ali so dejstva, ki jih izkazujejo enostranske listine tožeče stranke, sploh sporna, iz spisovnega gradiva niti ni jasno razvidno. Obrambna strategija tožene stranke je bila povečini osredotočena na opozarjanje na domnevne pomanjkljivosti v trditvah in dokazih nasprotne stranke, kar je nedvomno pravica vsake stranke v postopku. Vendar pa je primarna procesna dolžnost tožene stranke, da na tožbo konkretizirano odgovori, saj v nasprotnem, (če se ukvarja zgolj z resničnimi ali namišljenimi pomanjkljivostmi tožbe), tvega, če sodišče njenim očitkom ne bi sledilo, nastop domneve priznanja dejstev iz 214. člena ZPP.

9. Tožeča je torej dovolj jasno, konkretno in določno opredelila, katera dela je izvedla za toženo stranko in katere materiale je zanjo kupila. V dokaz svojih trditev je predložila listine, ki izkazujejo tudi natančno specifikacijo njenega zahtevka po višini in jih je potrebno upoštevati kot del trditvene podlage tožeče stranke. V primerih namreč, v katerih vtoževani znesek temelji na izdanem računu (ki je specificiran), se kot del trditvene podlage lahko upoštevajo tudi te listine, ki prikazujejo višino, predmet in zapadlost terjatve tožeče stranke, saj ni nobenega razloga ali celo zahteve procesnega prava, na podlagi katere bi stranka postopka morala v trditveno podlago tožbe prepisovati vsebino posameznih računov ali listin. Stališča sodne prakse, na katera je opozarjala tožena stranka, po katerih zgolj sklicevanje na vsebino priloge oziroma listinskega dokaza ne zadošča, se nanašajo na povsem drugačne dejanske primere, ko gre za obsežno dokumentacijo, za večje število raznolikih prilog, ko sklicevanje stranke na posamezno listino oziroma njeno vsebino lahko povzroči tako pri sodišču kot pri drugi stranki negotovost in celo zmedo, ali terja od sodišča, da opravlja storitve "računovodskega servisa" stranke, če gre za primere, ki od sodišča in nasprotne stranke zahtevajo izdatne napore pri ugotavljanju, na katero konkretno listino se stranka sklicuje. V obravnavanem primeru temelji tožbeni zahtevek na enem samem računu s priloženo specifikacijo dobavljenega materiala in opravljenih storitev (po delovnih urah), katere vsebino je tožeča stranka celo prepisala v vlogo.

10. Zaključek prvostopnega sodišča o nesklepčnosti tožbenega zahtevka (zakaj naj iz navedb tožeče stranke ne bi izhajala pravna posledica, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom), tudi ni v zadostni meri obrazložen. Edini konkretizirani očitek prvostopnega sodišča je, da tožeča stranka ni navedla, za kakšno ceno naj bi se pravdni stranki dogovorili v zvezi s posamezno storitvijo, ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Pritožba utemeljeno opozarja, da cena ni bistvena sestavina pogodbe in da tožeča stranka ni niti trdila, da bi se stranki ob naročilu del dogovorili za njihovo ceno oz. za višino plačila. Smiselno je zatrjevala, da naj bi se tožeča stranka po dogovoru med strankama poplačala na podlagi kasnejše pogodbe o poslovnem sodelovanju, s katero bi tožeča stranka prevzela vodenje lokala, vendar je med strankama nesporno, da do sklenitve te pogodbe ni prišlo. Ker torej plačilo ni bilo izrecno določeno, ga je treba v skladu z drugim odstavkom 642. člena OZ določiti tako, da plačilo ustreza vrednosti dela za tak posel in običajno potrebnemu času, kot tudi za tovrstna dela običajnemu plačilu. Zato je pritrditi tožeči stranki, da bi moralo sodišče v obravnavanih dejanskih okoliščinah primera v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožečo stranko opozoriti, katera konkretna dejstva manjkajo (če je razlog nesklepčnosti še v čem drugem, razen v odsotnosti dogovora o ceni).

11. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (358. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej ugotovi, katera od v tožbi in vlogah tožeče stranke zatrjevana dejstva so med strankama sploh sporna (in zato potrebna dokazovanja) in o zahtevku ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.