Jedro

Če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila po ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006 - sklep US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.6.2007, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevek za povrnitev stroškov postopka in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, saj v postopku zaradi splošne neverodostojnosti ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu prepričanju. Tožnikove izjave glede subjektivnih okoliščin za zapustitev izvorne države in za vložitev prošnje za azil so ob vložitvi ter v kasnejših zaslišanjih neverodostojne, tožnik je ves čas azilnega postopka navajal kontradiktorne in nekonsistentne izjave glede bistvenih subjektivnih okoliščin in razlogov za zapustitev izvorne države. Ugotavlja, da tožnik v tožbi ne argumentira, da je tožena stranka zmotno ugotovila navedene nekonsistentnosti v njegovih izjavah, ampak le te opravičuje s svojo zmedenostjo. Po mnenju sodišča je tožbeni argument, da je bil dne 3.4.2007 pod hudim šokom, zgolj trditev, ki bi ji sodišče lahko dalo določeno verodostojnost, če bi na takšno psihično stanje tožnika kazalo katero dejstvo iz zapisnika o podaji prošnje za azil ali iz drugih listin v spisu. Temu ni tako, saj je tožnik pod rubriko 25 vloge za azil z dne 3.4.2007, ob prisotnosti predstavnice PIC navedel, da nima posebnih problemov. Naslednji tožbeni argument, s katerim tožnik meni, da ni mogel predlagati izvedenca psihiatrične stroke že v upravnem postopku, ker ni vedel, na kaj bo tožena stranka oprla odločitev, je očitno neutemeljen. Če bi tožnik bil do tolikšne mere zmeden po prihodu v Slovenijo, da bi zaradi tega prišlo do nekonsistentnosti v njegovih izjavah, potem je imel dolžnost med 3.4.2007, ko je podal vlogo za azil, in 10.5.2007, ko je bil zaslišan ob prisotnosti predstavnice PIC, ali pa tudi v obdobju po zaslišanju in pravočasno pred izdajo izpodbijane odločbe z dne 12.6.2007, predlagati izvedenca, da bi ugotovil, ali je bil dne 3.4.2007 psihično prizadet, da ni mogel verodostojno predstaviti ključnih dejstev. Tožnik izvedenca ni predlagal, ampak je dokaz z izvedencem predlagal šele v upravnem sporu. Tožnik ne trdi, da je še vedno v prizadetem psihičnem stanju, zato dokaz z izvedencem v tej fazi postopka, četudi je iz že navedenih razlogov očitno neutemeljen, tudi ne bi mogel razkriti psihičnega stanja tožnika z dne 3.4.2007. Po presoji sodišča je tožena stranka v procesnem smislu imela podlago za to, da je odločitev oprla na navedenih 10 ugotovljenih nekonsistentnosti (ki jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema). Tožena stranka je na zaslišanju tožniku dala možnost da nekonsistentnosti pojasni, izrecno so mu bile predočene nekonsistentnosti, ki pa jih je tožnik pojasnil s tem, da je bil zmeden. S tem tožnik po presoji sodišča ni uspel pojasniti neskladij, pri čemer tudi v tem delu sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke. Po presoji sodišča predlog za izvajanje dokaza z zaslišanjem tožnika in prič na glavni obravnavi ni utemeljen. Če se v fazi upravnega postopka z zadostno stopnjo verjetnosti in na podlagi pravilno izpeljanega postopka izkažejo relevantne nekonsistentnosti v izjavah tožnika, potem ni skladno z naravo in cilji dokaznega postopka v azilnih zadevah, da tožnik v upravnem sporu dobi možnost, da ponovno zatrjuje, kateri dogodki so resnični in kateri ne. Dokazno breme tožnika, da prepričljivo navede vsa pravno relevantna dejstva, se v takem primeru izčrpa že v upravnem postopku, dolžnost tožene stranke pa je, da predložena dejstva oceni z vidika njihove verodostojnosti (5., 6. in 7. odstavek 24. člena in 1. in 3. odstavek 29. člen ZAzil).

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni izvedlo dokaza z zaslišanjem. Situacija v izvorni državi je bila zelo "ogrožajoča", zato je hotel sodišču predstaviti celotno situacijo, ki bi jo sodišče ugotovilo le z izvedbo vseh predlaganih dokazov. Ker ni izvedlo glavne obravnave in tako odločalo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku, je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Ob prihodu v Slovenijo je bil zelo zmeden zaradi okoliščin, da je v izvorni državi preganjan, da je prišel v neznano državo, da je v izvorni državi zapustil družino. Ker se je znašel v tujem, neznanem okolju, se je počutil utesnjeno in obremenjeno. Vse te psihične obremenitve so mu oteževale zbrano razmišljanje in posledično zmanjševale koncentracijo pri podaji vloge. Izvedenec psihiatrične stroke, ki ga sodišče ni postavilo, bi lahko utemeljil njegovo težko in stresno situacijo ob prihodu v Slovenijo in ob podajanju prošnje za azil ter pojasnil, v kakšnem stanju se posameznik nahaja v identični življenjski situaciji. V izvorni državi je bil preganjan, zaradi česar je neposredno ogroženo njegovo življenje in življenje njegove družine, zato je njegov strah pred preganjanjem več kot utemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje toženi stranki v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, na kateri temelji odločitev tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje potrdilo, se prošnja za azil kot neutemeljena zavrne, če pristojni organ ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena tega zakona. ZAzil v 2. odstavku 1. člena določa, da daje Republika Slovenija zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija). To pa je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodnostni pripadnosti in pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, je tožnik ves čas azilnega postopka navajal kontradiktorne in nekonsistentne izjave glede bistvenih subjektivnih okoliščin in razlogov za zapustitev izvorne države, zaradi česar v postopku ni izkazal zadovoljive stopnje verodostojnosti. Že to pa je zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil tudi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, saj iz tožnikovih neverodostojnih izjav ne izhaja utemeljen subjektivni strah pred preganjanjem v izvorni državi, torej tožniku ni uspelo dokazati, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov iz 2. odstavka 1. člena ZAzil, in tudi ne, da so podane okoliščine za priznanje azila na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je pri svojih odločitvah v podobnih primerih že večkrat ponovilo stališče, da tudi v posebnem ugotovitvenem postopku namreč lahko pristojni organ, če presodi, da so prosilčeve izjave glede subjektivnih okoliščin za zapustitev izvorne države in za vložitev prošnje za azil v prošnji za azil in v kasnejših zaslišanjih neverodostojne, v zadevi odloči, ne da bi pridobival še nadaljnja dokazila za popolno ugotovitev objektivnih okoliščin v prosilčevi izvorni državi. Če namreč subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, sploh ni mogoče ugotavljati ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila po ZAzil. S svojimi kontradiktornimi izjavami (podrobno navedenimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe) pa je tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča vnesel dvom v resničnost svojih navedb in trditev, ob tem, da iz podatkov predloženih spisov izhaja, da je bil seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi v tem postopku (da aktivno sodeluje z organom, da izčrpno predstavi in pojasni vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane in utegnejo biti pomembna za priznanje azila, da omogoči pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predloži vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so pomembna za postopek, da mora podati verodostojne in prepričljivo obrazložene razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil, če drugih dokazov o okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo nima), ki so določene v 24. členu in 3. odstavku 29. člena ZAzil. Ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. V obravnavani zadevi izdaja sodbe brez glavne obravnave ni ravnanje v nasprotju z določbami ZUS-1 (4. odstavek 75. člena ZUS-1). V skladu z določbo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov mora biti utemeljena s stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo treba z izvajanjem določenega dokaza ugotoviti, in utemeljiti, v čem naj bi bile za odločitev pomembne. Kot izhaja iz sodnega spisa, pa tožnik v tožbi, in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, niti v tožbi in sedaj v pritožbi pa tožnik ne ugovarja oceni neverodostojnosti svojih izjav. Tožnik ni navedel v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil oziroma na zaslišanju v upravnem postopku, oziroma v čem bi lahko dopolnil svoje izjave, tudi v pritožbi ni navedel takšnih morebitnih dejstev, ki bi jih navajal na glavni obravnavi, pa bi jih ne bil mogel navajati že v postopku pred izdajo sodbe. Zato po presoji pritožbenega sodišča tudi odločanje sodišča prve stopnje na seji senata ni vplivalo niti moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi pritožbeni ugovor, da sodišče ni pravilno ravnalo, ko je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi "utemeljil tožnikovo težko in stresno situacijo ob prihodu v Slovenijo in ob podajanju prošnje za azil in bi pojasnil, v kakšnem stanju se posameznik nahaja v identični življenjski situaciji", po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Za zavrnitev predloga je sodišče prve stopnje navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na pravilno dejansko podlago, na katero sta tožena stranka in sodišče prve stopnje oprla svojo odločitev in upoštevaje dejstvo, da tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja nobenega konkretnega dokaznega predloga, ki bi kazal na to, da je bilo dejansko stanje nepopolno ali napačno ugotovljeno, tožnik ne more uspeti s pavšalnim pritožbenim ugovorom zmotne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker niso podani razlogi zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.