Jedro

Revizija ni dovoljena. V reviziji mora revident označiti vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Če se spor nanaša na denarno terjatev, je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega znesek 80.000,00 SIT. V obravnavani zadevi vrednost glavnice ne presega navedenega zneska. Vrednost celotnega zneska, ki ga uveljavlja revident, je odvisna od zneska, ki ga revident uveljavlja na temelju zamudnih obresti. Znesek obresti v reviziji ni bil izračunan in jasno določen, kot to zahtevajo določila ZPP/77 o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP/77).

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in ji prisodilo plačilo razlike v osebnem dohodku v višini 128.982,10 SIT tako, da je naložilo toženi stranki plačilo določenih zneskov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od določenih datumov. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je glavnico znižalo ter zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo višje glavnice z zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov za čas od 1. septembra 1990 do 31. junija 1991, ter zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojenih mesečnih razlik plače za obdobje med 1.8.1991 in 31.7.1993, do 18.8.1993. Naložilo je tožeči stranki, da toženki povrne stroške za pritožbo.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje navaja, da je pritožbeno sodišče v tej zadevi zmotno uporabilo materialno pravo. Zamudne obresti so v navedenem primeru stranska terjatev, ki deli usodo glavne terjatve. Določila 372. člena ZOR urejajo le zastaranje relativno samostojnih terjatev, kar pa zamudne obresti niso. Poleg tega je tožena stranka 18.3.1996 svoj dolg pripoznala z dopisom tožeči stranki, s čemer se je odpovedala zastaranju po določilih 366. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Nelogično je stališče sodišča druge stopnje, da zamudne obresti zapadejo v plačilo dnevno in da se zato uvrščajo med občasne terjatve.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka nasprotuje stališčem, izraženim v reviziji in predlaga, da naj se revizija zavrne. Navaja, da je glede zastaranja zamudnih obresti treba ločiti zastaranje zamudnih obresti od zastarane glavnice in obresti od nezastarane glavnice. V prvem primeru je treba uporabiti določila 369. člena ZOR, v drugem primeru pa določila 372. člena ZOR, kar bi bilo treba upoštevati v tej sporni zadevi. Da je tako, pa kažejo tudi določila 379. člena ZOR.

Revizija ni dovoljena.

Po določilih 382. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 20/90, 27/90) je mogoče revizijo vložiti zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v roku tridesetih dni. V reviziji mora revident označiti vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Če se spor nanaša na denarno terjatev, je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega znesek 80.000,00 SIT. V obravnavani zadevi vrednost glavnice ne presega navedenega zneska. Vrednost celotnega zneska, ki ga uveljavlja revident, je odvisna od zneska, ki ga revident uveljavlja na temelju zamudnih obresti. Znesek obresti v reviziji ni bil izračunan in jasno določen, kot to zahtevajo določila ZPP/77 o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP/77). V reviziji je sicer navedena vrednost spora v obsegu 331.356,70 SIT s pripadki, vendar ta znesek ni podrobneje obrazložen. Iz revidentu pravnomočno prisojenega zneska je razvidno, da je v reviziji uveljavljana glavnica lahko le bistveno nižji znesek, ki ne dosega vrednosti, zaradi katere je revizija dovoljena. Glavnica in obresti v reviziji torej nista določeni. Tako revident ni izpolnil predpostavk za obravnavanje revizije po določilih 382. člena ZPP/77, zato je revizijsko sodišče na temelju 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Tožena stranka z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, zato je revizijsko sodišče ocenilo, da njeni stroški v revizijskem postopku niso bili potrebni in jih v skladu z določili 1. odstavka 155. člena ZPP/77 ni priznalo.

Sodišče je določbe ZPP/77 ter ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).