Jedro

To pomeni, da je problem v izpolnitvi dogovorjenega, ne pa v samem dogovoru (dogovor, po katerem tožnik dobi pravico bivanja v drugem stanovanju v zameno za pravico bivanja v nepremičnini, na kateri nima vknjižene nobene pravice, ne pomeni nesorazmernosti dajatev). Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, take trditve že same po sebi ne pomenijo dejanskega stanja oderuške pogodbe. Vprašanja, ki se tičejo prevare ali zmote, pa za zahtevek na ničnost niso relevantna, saj so ob pravilni uporabi materialnega prava lahko podlaga kvečjemu izpodbojnosti, tovrstnega zahtevka pa tožnik nima.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik trenutno brez stanovanja, da prejema socialno pomoč in da občasno dela kot nočni čuvaj. Na podlagi teh dejstev ni mogoče sklepati, da v tem trenutku sredstev za preživljanje nima, kar pa je pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za preklic darila zaradi potrebe, odločilno. Kot rečeno, dejstvo, da se je darovalčevo premoženjsko stanje po sklenitvi pogodbe poslabšalo, samo po sebi ne zadošča, ampak je odločilno, da je stanje ob preklicu tako, da je ogroženo njegovo preživljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena 29.3.2002 med toženimi strankami, nična v delu, v katerem se je tožnik zavezal izprazniti del stanovanja, v katerem je prebival, ter ga prostega oseb in stvari izročiti kupcu do 15.4.2002. Zavrnilo je še dajatveni zahtevek iz naslova vračila darila po darilni pogodbi z dne 23.9.1994 in aneksu z dne 28.2.1995 na plačilo 20.000.000,00 SIT. V obrazložitvi je navedlo, da pri pogodbi z dne 29.3.2002 ni šlo za oderuško pogodbo, tožnik o tem niti nima ustreznih navedb. Tožnik ni izkazal, da bi bil ob podpisu pogodbe zaradi vinjenosti poslovno nesposoben, prav tako ni izkazal, da bi bil prevaran. Zahtevek na vrnitev darila pa je neutemeljen, ker tožnik ni dokazal niti velike nehvaležnosti prvih dveh tožencev niti, da je zaradi darila ogroženo njegovo preživljanje.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Ne drži, da ni podan dejanski stan oderuštva. Tožnik v zameno za izselitev iz stanovanja po pogodbi ni dobil nobene protidajatve. Povedal je, da je bilo dogovorjeno, da bo dobil nadomestno stanovanje, vendar sta prvi in drugi toženec že kmalu po sklenitvi pogodbe na tem stanovanju zamenjala ključavnico in s tem tožniku preprečila uporabo. Tožnik je v dokazne namene, da je bil v času pogodbe v vinjenem stanju, predlagal zaslišanje priče V.K., poizvedbe v Psihiatrični bolnišnici v I. ter postavitev izvedenca zdravstvene stroke. Sodišče je te dokazne predloge zavrnilo, zato je podana bistvena kršitev postopka in sicer določbe 1. odstavka 213. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP. Priča notarka M.T.P. ni ovrgla zatrjevanega dejstva vinjenosti, saj se tožnika niti ni spominjala. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da tožnik ni izpolnil svoje zaveze po pogodbi, ker se ni izselil, saj se je bil pripravljen izseliti takoj, ko bo urejeno stanovanje v L., uporabo le-tega pa sta mu toženca z zamenjavo ključavnice preprečila. Nesporno je, da je toženec pridobil služnostno rabo stanovanja v L. Če ne bi bilo tega dogovora, tožnik v nobenem primeru ne bi pristal na izselitev iz hiše v K. Tožnik je zatrjeval, da je brez vsakega stanovanja, v katerem bi lahko bival, da je brez prihodkov in premoženja in tudi delovno nesposoben. Njegovo premoženjsko stanje se je očitno bistveno poslabšalo. Protispisna je trditev sodišča, da ni zatrjeval, da je bilo stanje pred darilno pogodbo boljše, saj je bil takrat solastnik nepremičnine in je zanjo prejemal najemnino. To pomeni, da se je njegovo stanje občutno poslabšalo, kar je razlog za vrnitev darila. Sodba v tem delu nima razlogov in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto velja za vrnitev darila iz nehvaležnosti. Tožnik je bi v zadevi prevaran s strani toženih strank, saj so mu zamenjali ključavnico na stanovanju, v katerega naj bi se vselil. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je uveljavljal ničnost pogodbe zaradi oderuštva in ker za sklenitev pogodbe ni bila podana njegova volja. Tak zahtevek je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik izpovedoval, da je pogodbo podpisal v vinjenem stanju in da sta ga prva toženca prevarala, ker nista izpolnila, kar sta obljubila. Ni sporno, da sta mu sprva zagotovila nadomestno stanovanje, kasneje pa sta to stanovanje prodala. Tožnik je tudi izpovedal, da je bil z rešitvijo, kakršna je bila dogovorjena, zadovoljen in da se je bil pod dogovorjenimi pogoji pripravljen izseliti iz hiše v K. To pa pomeni, da je problem v izpolnitvi dogovorjenega, ne pa v samem dogovoru (dogovor, po katerem tožnik dobi pravico bivanja v drugem stanovanju v zameno za pravico bivanja v nepremičnini, na kateri nima vknjižene nobene pravice, ne pomeni nesorazmernosti dajatev). Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, take trditve že same po sebi ne pomenijo dejanskega stanja oderuške pogodbe in je zahtevek iz tega razloga neutemeljen. Enako velja tudi za odsotnost volje, saj je tožnik izpovedal, da je bil z vsebino dogovora zadovoljen in da se je dlje časa dogovarjal s tožencema in z njuno materjo glede nadomestnega stanovanja, torej je volja za sklenitev dogovora obstajala. Vprašanja, ki se tičejo prevare ali zmote, pa za zahtevek na ničnost niso relevantna, saj so ob pravilni uporabi materialnega prava lahko podlaga kvečjemu izpodbojnosti, tovrstnega zahtevka pa tožnik nima. Ob gornjih ugotovitvah se pokaže kot nepotrebna oprava poizvedb v Psihiatrični bolnišnici v I. in imenovanje izvedenca, dokazni predlog za zaslišanje priče V.K. pa je tožnik tako ali tako sam umaknil na naroku 28.6.2005 (l.št. 53).

Zahtevek za vrnitev darila se nanaša na darilno pogodbo, sklenjeno v letu 1994 in 1995, s katero je tožnik prvima tožencema podaril solastni delež do ene dvajsetine na parc.št. 1317/3 in 1317/6 k.o. D., v naravi nepremičnini v K. Prvostopno sodišče je pri odločanju uporabilo pravilno materialno pravo, to je določbe paragrafov 947 in 948 Občega državljanskega zakonika (ODZ) o vrnitvi darila, pravilno se je tudi sklicevalo na dosedanjo sodno prakso v zvezi s pogoji za vrnitev darila zaradi nehvaležnosti (analogna uporaba Zakona o dedovanju - ZD - o dedni nevrednosti in razlogih za razdedinjenje). S tem v zvezi bi lahko prišle v poštev navedbe o prevari. Če bi tožnik izkazal, da je bil ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe 29.3.2002, s strani prvih tožencev (obdarjencev po darilni pogodbi z dni 23.9.1994 in 28.2.1995) prevaran, bi bilo mogoče govoriti o veliki nehvaležnosti. Tega pa tožnik ni izkazal. Iz razlogov sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je druga toženka najela kredit, s tem kreditom kupila stanovanje v L., tožniku izročila ključe stanovanja, naročila vodovodarja in pleskarja, kupila nekaj opreme in tožniku izročila še 400.000,00 SIT za nakup preostale opreme (našteto med strankami ni sporno). Tako dejansko stanje pa ne kaže, da sta v času sklenitve kupoprodajne pogodbe toženca imela namen tožnika prevarati. Tak sklep ni mogoč niti na podlagi nadaljnjega dogajanja in dejstva, da dogovor na koncu ni bil realiziran. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je tožnik izpraznitev stanovanja v K. pogojeval s plačilom 200.000,00 DEM iz naslova kupnine za nepremičnino v K. Ker tega plačila ni bilo, je odklonil izselitev. Dejstvo, da je tožnik imel pravico stanovanja na objektu v K. in da je bilo dogovorjeno, da bo tako pravico imel tudi na stanovanju v L. med strankami ni sporno (kot sicer pravilno poudarja pritožba). Ta okoliščina pa poleg ostalih ugotovljenih dejstev dokazuje, da je tožnik izpraznitev stanovanja neutemeljeno pogojeval s plačilom skoraj polovice kupnine za nepremičnino in da je zato krivda za neizpolnitev dogovora na njem in ne na toženi stranki (kot smiselno ugotavlja tudi prvostopno sodišče). Iz ugotovljenih dejstev, da se je del kupnine porabil za odplačilo hipoteke in da je bila dogovorjena zamenjava pravice stanovanja z enakovredno pravico na enakovrednem (opremljenem) stanovanju v L., namreč v nobenem primeru ni mogoče sklepati, da je bilo poleg naštetega dogovorjeno še izplačilo polovice kupnine, saj bi v tem primeru resnično šlo za nesorazmernost dajatev, vendar v korist tožnika. Tožnik namreč druge pravice od pravice stanovanja na nepremičnini v K. ni imel. Prav tako tožnik niti ni dokazal, da bi bila ključavnica na stanovanju v L. že kmalu zamenjana. Prvo in drugo tožena stranka ter njuna mati so zanikali zamenjavo ključavnice, priči, ki ju je tožnik predlagal, pa je predlagal prepozno, že po zaključku prvega naroka in je zato ta dokazni predlog prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo (tožnik ni pojasnil, zakaj je priči predlagal šele na drugem naroku). Na podlagi vsega povedanega je odločitev prvostopnega sodišča, da prvemu in drugemu tožencu ni mogoče očitati prevare, pravilna. Ker tožnik prevare ni dokazal (to pa je bila edina navedba, ki se je nanašala na nehvaležnost), je neutemeljen tudi zahtevek na vrnitev darila iz velike nehvaležnosti.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za preklic darila po paragrafu 947 ODZ in po v zvezi s tem členom veljavni sodni praksi, zaradi pozneje nastalega pomanjkanja na strani darovalca (preklic zaradi potrebe). Po sodni praksi in teoriji velja, da ne zadošča, da premoženjska stiska le grozi, ampak mora obstajati, biti mora tolikšna, da darovalec nima sredstev za preživljanje. Tako pomanjkanje mora nastati po sklenitvi darilne pogodbe (kot sicer pravilno poudarja prvostopno sodišče). Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik trenutno brez stanovanja, da prejema socialno pomoč in da občasno dela kot nočni čuvaj (vse našteto sledi iz tožnikove izpovedi). Na podlagi teh dejstev ni mogoče sklepati, da v tem trenutku sredstev za preživljanje nima, kar pa je pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za preklic darila zaradi potrebe, odločilno. Kot rečeno, dejstvo, da se je darovalčevo premoženjsko stanje po sklenitvi pogodbe poslabšalo, samo po sebi ne zadošča, ampak je odločilno, da je stanje ob preklicu tako, da je ogroženo njegovo preživljanje. Ob v sodbi ugotovljenih dejstvih o sedanjem premoženjskem stanju so zato pritožbene navedbe o tem, kakšno je bilo tožnikovo premoženjsko stanje v času sklenitve pogodbe, nerelevantne (posebej še, ker stanovanja nima več samo zato, ker sam ni izpolnil dogovora o izselitvi, kot je ugotovljeno zgoraj).

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.