Jedro

Sklep o odreditvi pripora mora v zvezi z obrazložitvijo utemeljenega suma vsebovati ugotovitve o odločilnih dejstvih in dokaze, ki ta dejstva potrjujejo, kar pomeni, da mora iz sklepa izhajati zakonsko določena stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 2.4.2009 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženca odredil pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 8.4.2009 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno. Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče s sodbo XI Ips 34/2009 z dne 29.4.2009 ugodilo, izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 30.4.2009 zoper obdolženega iz istega pripornega razloga kot ob prvem odločanju ponovno odredil pripor. Zoper navedeni sklep je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega F.O. dne 13.5.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da se sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu le pavšalno sklicuje na zbrane dokaze, iz razlogov sklepa pa ne izhajajo dokazi, ki bi utemeljevali obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Meni, da pri obdolžencu ne obstoji konkretna nevarnost, da bo ponavljal kazniva dejanja, ker je od zadnjega dejanja, ki se očita obdolžencu, do odreditve pripora preteklo že štiri mesece, poleg tega je obdolženec urejen družinski človek, ki doslej še nikoli ni bil kaznovan. Meni, da bi bilo mogoče zoper obdolženca odrediti milejši ukrep - hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 22. 5. 2009, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da je utemeljen sum, kljub pomanjkljivostim v razlogih izpodbijanih sklepov, še zadovoljivo konkretiziran, da ni mogoče sprejeti trditve zahteve, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da nevarnosti, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja ni mogoče preprečiti z nobenim od milejših ukrepov.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženec dne 25.5.2009 in njegov zagovornik dne 23.5.2009 seznanjena. Obdolženčev zagovornik je na odgovor vrhovnega državnega tožilca podal izjavo, v kateri vztraja pri navedbah podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti ter Vrhovnemu sodišču ponovno predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

B-1.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je že v sodbi XI Ips 34/2009 z dne 29.4.2009, s katero je razveljavilo izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je bil zoper obdolženega F.O. odrejen pripor in zadevo vrnilo v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku, navedlo, da se po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP pripor odredi s pisnim sklepom, ki poleg osebnih podatkov tistega, ki mu je odvzeta prostost, obsega kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, zakonski razlog za pripor, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi posebej izpostavilo, da mora sklep o odreditvi pripora, ko še ni vložena zahteva za preiskavo, vsebovati opis dejanja, pravno kvalifikacijo dejanja in okoliščine, ki utemeljujejo sum, da je priprti storil kaznivo dejanje. Pri tem pavšalno in nekonkretizirano sklicevanje na kazensko ovadbo in zbrane dokaze za obrazložitev utemeljenega suma ne zadošča. Sklep mora namreč vsebovati ugotovitve o odločilnih dejstvih in dokaze, ki ta dejstva potrjujejo, kar pomeni, da mora iz sklepa izhajati zakonsko določena stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

B-2.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je sodišče ponovno odločalo o odreditvi pripora zoper obdolženca, v prejšnji točki navedenih kriterijev v zvezi z obrazložitvijo utemeljenega suma, ne izpolnjuje.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da preiskovalni sodnik v sklepu pavšalno navaja, da utemeljen sum izhaja iz zbranih dokazov, s čimer zahteva nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi (na tretji strani sklepa) le pavšalno in povsem nekonkretizirano navedel, da utemeljen sum, da je obdolženec skupaj s soobdolženci storil očitana kazniva dejanja izhaja iz do sedaj zbranih podatkov, vseh ugotovitev delavcev policije PU SKP Murska Sobota, izpisov telefonskih pogovorov, poročil o opravljenem tajnem opazovanju in izpovedb zaslišanih prič K.Z., L.L. in E.F., ki so bili prijeti po delavcih policije, pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da imen naštetih prič v opisu kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil obdolženec (na prvi in drugi strani sklepa preiskovalnega sodnika) ni najti, zato iz sklepa preiskovalnega sodnika ne izhaja kako (in če sploh) so navedene osebe povezane s kaznivim dejanjem.

8. Preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu ne navede vsebine nobenega od naštetih dokazov, niti obrazložitev sklepa ne vsebuje bistvenega, to je, kateri so razlogi na podlagi katerih šteje, da iz njih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Tako ni razvidno, na katerih dejstvih gradi sodišče sum o storitvi kaznivega dejanja in kako ga utemeljuje.

9. Ker v sklepu preiskovalnega sodnika niso določno navedeni dokazi, iz katerih izhaja utemeljenost suma, niti niso navedeni razlogi zanj, je v njem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Senat okrožnega sodišča je takšen sklep, kljub pritožbi obdolženčevega zagovornika, potrdil ter v razlogih izpodbijanega sklepa zgolj povzel navedbe preiskovalnega sodnika ter povsem splošno ugotovil, da je utemeljenost suma v sklepu o odreditvi pripora primerno obrazložena. Takšna ugotovitev pritožbenega sodišča ne more predstavljati razlogov o utemeljenosti suma in pomanjkljivosti sklepa preiskovalnega sodnika ne odpravlja, zato je bilo potrebno razveljaviti tako sklep o odreditvi pripora, kot tudi sklep senata okrožnega sodišča. 10. Ker so že ugotovljeni razlogi narekovali ugoditev zahtevi, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih vložnikovih navedb.

C.

11. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obdolženega F.O. ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP), ni pa moglo zadeve vrniti preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje, ker je ugotovilo, da je bil zoper obdolženca s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 28.4.2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 7.5.2009 pripor podaljšan do 1.7.2009.